Naša ustava je moderna ustava. Toda kaj to pravzaprav pomeni? Odgovor na to vprašanje ni enostaven, če se poglobimo v številne razprave o predmoderni, moderni in postmoderni družbi, umetnosti, ekonomiji, pravu itd. Na tem mestu je odgovor na to vprašanje nekoliko poenostavljen in se giblje v običajnih (konvencionalnih) družboslovnih in ustanopravnih okvirih.
Če pogledamo najprej v zgodovino, vidimo, da niti antičnega grškega pojma politeía, ki se včasih v sodobne jezike prevaja kot »ustava«, niti antičnega rimskega pojma constitutio ni primerno enačiti s tem, kar v sodobnem času razumemo s pojmom ustave. Moderni pojem ustave in ustavnosti se je namreč uveljavil šele v 18. stoletju, v času severnoameriške osvoboditve oziroma osamosvojitve izpod angleške kolonialne oblasti. V času pred tem oziroma pred meščanskimi revolucijami, je imel pojem ustave bistveno drugačen pomen od tistega, ki ga je prinesla moderna ustavnost in ki je nato prevladal v svetu ter se ohranil vse do danes.
V času pred meščanskimi revolucijami, je pojem ustave (constitutio) označeval položaj določene države v luči njenih zgodovinskih, naravnih in pravnih okoliščin, kar se je sčasoma zožilo na opredelitev tistih značilnosti države, ki so bile vzpostavljene z različnimi dogovori (konvencijami), temeljnimi zakoni ali državnimi pogodbami. Čeprav je vse to izražalo prvenstveno pravni značaj določene države oziroma njen pravni položaj (pravni status), je bila takšna ustava predvsem deskriptivni pojem (nem. Seins-Begriff). Pomenila je torej predvsem opis obstoječega pravno-političnega položaja določene države. Za razliko od tega je po modernem razumevanju ustava normativni (preskriptivni) pojem, ki zaobsega predvsem delovanje vrhovnih organov državne oblasti. Po starejšem naziranju ima torej svojo ustavo (tj. obstoječo konstitucijo, zgradbo) vsaka država, po modernem razumevanju pa imajo ustave le tiste države, ki v posebnem normativnem ustavnem aktu pravno enotno in sistematično določajo oziroma predpisujejo temelje svoje državne ureditve.
K temu je treba dodati, da lahko ustavno ureditev (točneje: ustavnopravni sistem) posamezne države skupno sestavlja tudi več splošnih pravnih aktov z različnimi imeni oziroma nazivi, ki imajo po svoji naravi ustavni pomen (npr. ustava, temeljni zakon, ustavni zakoni, organski zakoni, ustavni amandmaji, ustavne listine), med katerimi ima v opisanem modernem pomenu osrednje mesto ustava. Tako npr. v Sloveniji poleg Ustave Republike Slovenije ustavnopravni sistem sestavljajo tudi Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter različni ustavni zakoni (npr. ustavna zakona za izvedbo ustave in temeljne ustavne listine ter ustavni zakoni, s katerimi se spreminja in dopolnjuje ustava).
Pri vsem tem je zanimivo, da prav v Angliji, ki je prva razvila posamezne vidike moderne ustavnosti, vse do danes ni bila sprejeta ustava v obliki enovitega pisanega akta. V tem smislu je angleški ustavni sistem (danes govorimo širše o Združenem Kraljestvu) v določeni meri še vedno tradicionalen. Angleško ustavo oziroma ustavno pravo tako tvorijo različne ustavne konvencije, običaji in posamezni pisani akti (srednjeveške listine in peticije, mednarodne pogodbe in zakonodajni akti sodobnega tipa). V nasprotju z Anglijo se je po meščanskih revolucijah, ki pomenijo temeljni prelom s srednjeveško politično in pravno organizacijo, v večini zahodnih držav postopno razvilo takšno moderno pravo, ki je novonastale vrednote (npr. svobodo in enakost posameznikov) na najvišji ravni izrazilo v obliki ustav kot enovitih dokumentov. Tam, kjer je meščanstvo sámo prevzelo oblast, je z ustavo določilo oziroma razglasilo predvsem naslednja načela: spoštovanje temeljnih pravic človeka in državljana, načelo nacionalne (ljudske) suverenosti in načelo delitve oblasti. Takšno ustavo so leta 1791 sprejeli v Franciji (temeljila je na Deklaraciji o pravicah človeka in državljana iz leta 1789), že pred tem, leta 1787, pa so Združene države Amerike sprejele prvo moderno ustavo, ki je v obliki enotnega akta in sistematično opredelila temelje državne ureditve. V državah, v katerih meščanstvo ni v celoti prevzelo oblasti oziroma dominantne vloge v družbi, pa so se še dlje časa ohranile kompromisne ureditve, v katerih je ostala oblast razdeljena med meščanstvo ter vladarja in preostale stanove iz fevdalne ureditve.
V prvih pisanih oziroma formaliziranih ustavah modernega časa (ustave severnoameriških držav Virginije, Marylanda in Pennsylvanije iz leta 1776) je bilo sprejeto načelo, da ustava pomeni načrt oziroma okvir za sestavo in delovanje državne oblasti. To stališče je še utrdilo zasedanje v Filadelfiji leta 1787, na katerem je bila sprejeta ustava Združenih držav Amerike. James Madison in Alexander Hamilton sta takrat v slavnih Federalističnih spisis (The Federalist Papers) nasprotovala ideji, da bi morala ustava določati tudi človekove pravice, saj sta menila, da pravice niso zavarovane na temelju njihove deklaracije (v smislu listine pravic – Bill of Rights), pač pa jih varuje ustavna struktura demokratične oblasti. To stališče, ki je prvotno prevladalo, je bilo kmalu preseženo, saj je bila ustava ZDA že leta 1789 dopolnjena s seznamom varovanih temeljnih pravic (Bill of Rights), leta 1791 pa je bila v Franciji Deklaracija pravic človeka in državljana (1789) vključena v francosko ustave, ki jo prav tako štejemo med prve moderne ustave. Na ta način ustava Francije ni po prvotnem ameriškem zgledu zgolj določila temeljev državne ureditve, pač pa je poleg vključitve človekovih pravic v ustavni okvir posebej izrazila tudi zahtevo po družbenih spremembah, ob čemer je mogoče ugotoviti, da je bila prav francoska revolucija vzor za vse tiste države kontinentalne Evrope, ki so v naslednjih letih in desetletjih vprašanje ustavnosti vključile v svoje politične razprave.
Razvoj meščanske ustavnosti je konec 19. stoletja dosegel vrhunec svojega dotedanjega razvoja. Gibanje za ustavnost se je izražalo v obliki konstitucionalizma, ki predvsem pomeni omejevanje politične oblasti in supremacijo (najvišjo veljavo) ustave. Kasneje, v 20. stoletju, so različni totalitarizmi (npr. nacizem, fašizem in komunizem) v posameznih državah prekinili razvoj konstitucionalizma, ki pa se je po razpadu teh političnih sistemov obnovil in nadalje razvijal.
Dandanes ima že večina svetovnih držav pisane in enovite ustave, v katerih so določeni temelji državne ureditve ter praviloma v obliki pravic in dolžnosti tudi temeljna razmerja med državo in državljani. Te ustavne ureditve so seveda različne, pri čemer so razlike po eni strani pogojene z naravo političnih sistemov posameznih držav (različni demokratični in nedemokratični sistemi), po drugi strani pa z razlikami v njihovem ozemeljskem, demografskem, političnem, kulturnem, gospodarskem, socialnem in drugačnem (zgodovinskem) razvoju.
Ob vsem tem lahko ugotovimo, da se Republika Slovenija s svojo ustavo uvršča v krog tistih sodobnih demokratičnih držav, ki sprejemajo večstoletno civilizacijsko dediščino evropskega in širšega zahodnega (okcidentalnega) razvoja razsvetljenstva. Ta razvoj je tem državam oziroma družbam postopno prinesel spoznanje, da je ob spoštovanju različnih religioznih, filozofskih ter drugih pogledov in tradicij treba na politični in pravni ravni kot osrednjo dobrino oziroma vrednoto varovati predvsem človekovo individualno dostojanstvo ter njegove svoboščine in pravice.
Prav človeku kot individuumu ter hkrati družbenemu bitju mora moderna ustavnopravna ureditev pripoznati temeljno vrednost v smislu njegovih osebnih, političnih, ekonomskih, socialnih, kulturnih ter drugih svoboščin in pravic. Oblast mora biti zato demokratična in omejena (načelo konstitucionalizma) ter mora služiti človeku kot državljanu in posamezniku. Seveda pa to pomeni tudi odgovornost slehernega državljana, da je strpen, da priznava pravice in svoboščine ter enakopravnost vseh drugih posameznikov ter da v celoti spoštuje ustavno ureditev in prispeva k njenemu uresničevanju. Takšni in drugi temelji oziroma izhodišča moderne ustavnosti seveda niso popolni in ne zagotavljajo vseh možnih družbenih idealov, toda v dosedanji zgodovini so se – še posebej s humanističnega zornega kota – pretežno izkazali za najboljša (ali vsaj najmanj slaba) vodila družbenega sožitja. Med te temelje oziroma vrednostna izhodišča vsekakor sodijo spoštovanje človekovih pravic ter posebnih pravic družbenih manjšin, načelo ljudske suverenosti, načelo splošnih, svobodnih in poštenih volitev, načelo reprezentativne (predstavniške) demokracije s korektivnimi mehanizmi neposredne demokracije, načelo delitve oblasti, načelo pravne varnosti, načela javnosti, določnosti in neretroaktivnosti prava, načeli ustavnosti in zakonitosti, načelo neodvisnosti sodstva, načelo socialne države itd.
Tu smo torej danes, v Sloveniji in Evropi. Če bomo skupaj še nadalje hodili po tej, zdaj že dodobra uhojeni poti razvite (sodobne) moderne demokracije in pravne države, potem bomo lahko vsakih naslednjih deset let, kljub tem ali onim družbenim turbulencam, obeleževali relativno uspešen ustavni razvoj. Če nam to ne bo uspelo, pa bomo živeli v neki drugačni družbi.
Pri tem velja za konec še poudariti, da hitro spreminjajoči se svet, družbene razmere in naravno okolje, terjajo tudi prilagajanje slovenske ustave novim razmeram. V določeni meri to prilagajanje omogočata zakonodajalec in ustavno sodišče, ki pri sprejemanju svojih aktov interpretirata ustavne določbe upoštevaje aktualni družbeni kontekst. Ker pa seveda zgolj z interpretacijo ustavnih določb le-teh ni mogoče prilagoditi vsem novim družbenim okoliščinam in zahtevam, je smiselno v tej smeri ustavo tudi spreminjati.
Upoštevaje, da že ob sprejetju ustave o določenih posameznih ustavnih rešitvah ni bilo splošnega soglasja (npr. vprašanje dvodomnosti parlamenta, način oblikovanja vlade ali pravica do svobodnega odločanja o rojstvih otrok) ter da pravna stroka že dlje časa opozarja na potrebo po nekaterih izboljšavah ustavnega besedila (npr. vprašanje volitev sodnikov, sestave sodnega sveta ali pristojnosti ustavnega sodišča), je jasno, da se nekaterim spremembam ustave v prihodnje ne bo mogoče izogniti. Z dosedanjimi enajstimi spremembami in dopolnitvami ustave v obliki ustavnih zakonov so bile nekatere neustrezne rešitve v ustavi že odpravljene (npr. ureditev zakonodajnega referenduma), sprejete pa so bile tudi nekatere dopolnitve ustave, ki le-to prilagajajo sodobnim potrebam. V tem smislu sta bili zagotovo dobrodošli tudi zadnji dve dopolnitvi ustave, ki zagotavljata pravico do pitne vode ter možnost uporabe znakovnega jezika in jezika gluhoslepih.
Ob vsem tem pa se je treba zavedati, da je za zagotovitev državnopravne in demokratične kontinuitete pomembno, da spremembe ustave, če za to ni izjemno pomembnih razlogov, ne posegajo bistveno v sama ustavna načela, ki so zajeta predvsem v prvem poglavju ustave, ter da ne odpravijo nekaterih drugih temeljnih ustavnih institucij. Ustavne spremembe je torej primerno sprejemati le tam in le takrat, kjer in kadar so resnično nujne oziroma koristne, pri čemer si je pred vsako takšno spremembo treba vzeti dovolj časa za demokratično razpravo ter za tehten političen in strokoven razmislek.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
