Nek zen-budistični rek pravi (navajam prosto po spominu), da človek, ki ne išče, vidi drevesa kot drevesa, gore kot gore in reke kot reke. Ko se nekoč poda na pot iskanja, raziskovanja sveta, se mu drevesa, gore in reke kar naenkrat ne kažejo več v svoji prejšnji, jasni podobi. Sedaj se mu vse kaže kot zamegljeno, drugačno, spremenjeno, neresnično, varljivo itd. Toda ko človek zaključi iskanje, ko osvoji modrost, takrat so drevesa spet drevesa, gore spet gore in reke spet reke.
Na podoben način poteka tudi naše povprečno življenjsko popotovanje, čeprav seveda večina ljudi v tem življenju ne doseže modrosti. Tu govorim seveda o popotovanju naše (človeške) zavesti, ki jo od rojstva dalje najprej neprestano polnimo s podatki o našem okolju, dokler ne dosežemo neke stopnje nasičenosti s temi podatki in si zaželimo poenostavitve, povratka nazaj in spoznanja biti in bistva. Najprej se torej zavest o svetu okoli nas širi, nato pa se oži nazaj proti točki svojega izhodišča, kajti na tej točki je že vse bilo, le da se tega nismo zavedali. Takšni procesi se nam v življenju dogajajo tudi večkrat in na različnih področjih.
Naj pravkar povedano ponazorim na primeru. Vprašajmo se, zakaj človek tako neznansko uničuje zemeljsko naravno okolje. Pravi odgovor je zelo enostaven. Zato, da bi se ga naučil prepoznati in ceniti. V času, ko je bilo okoli nas dovolj čiste narave, le-te naša zavest kot takšno (tj. kot čisto, kot vrednoto) ni (vsaj ne dovolj jasno) prepoznala. To je bila izhodiščna točka, točka nevednosti. Če parafraziram svetopisemsko modrost, je naša človeška zavest gledala, pa ni videla. Zavest se je nato podala na pot preučevanja, spreminjanja in uničevanja narave. Na tej poti je večji del človeštva še zdaj. V nekem trenutku pa bomo doživeli takšno nasičenost onesnaženja naravnega okolja, da bo naša zavest spoznala, da se mora nujno vrniti nazaj k izhodišču. Takrat bomo v zavesti sploh šele zares spoznali, kaj smo že imeli, pa nismo opazili. Gledano individualno so nekateri ljudje že prispeli nazaj k izhodišču, nekateri so že na poti tja, nekateri ga sploh niso zapustili, velika večina pa se žal zaenkrat še vedno oddaljuje od njega. Prav ta večina z onesnaževanjem obremenjuje kolektivno zavest človeštva, zato ogromna masa te kolektivne nevednosti in njene posledice vplivajo na vse nas. Verjetno nas bo ta šola drago stala, vsekakor pa bo nauk na koncu toliko bolj prepričljiv. Saj veste, »šok terapija« je pogosto najboljše sredstvo za temeljitejšo preobrazbo človeka oziroma njegove zavesti.
No, onesnaženost se dogaja, kot sem že uvodoma nakazal, tudi na področju naše informiranosti. Podatkov oziroma vseh vrst »dražljajev« iz okolja je enostavno preveč. Odvračajo nas od bistva. Od pozitivnih vrednot in spoznanj. Ko se npr. povsem miren in zadovoljen sprehajam po ulici, nenadoma pogledam v izložbo in vidim nekaj, česar nimam – hop, in že imam novo potrebo, novo željo po posedovanju, že sem spet manj miren in zadovoljen, že spet razmišljam, kako bom zaslužil denar, da si bom to stvar kupil ipd. Če sedim doma v kavču, mi takšne nove (navidezne) potrebe nenehno prinašajo razne reklame na televiziji itd. Podobno je tudi v pravu. Nove in nove knjige, komentarji zakonov, priročniki, članki, razprave, objave sodnih in drugih odločb, zapisi s strokovnih srečanj, okroglih miz itd. Če hočeš biti na tekočem z razvojem že samo ne nekem ožjem pravnem področju, lahko cele dneve samo bereš, pa še zdaleč ne boš prebral vseh relevantnih knjig, člankov ipd. kar jih premore ta svet. Ali je lahko nekdo specialist za področje človekovih pravic? Pravzaprav ne, kajti že če se ukvarja samo z eno človekovo pravico, npr. pravico do zasebnosti, vidi, da komajda zmore slediti nekaterim pomembnejšim dogodkom (npr. knjige in članki, praksa informacijskega pooblaščenca, delo ombudsmana, praksa upravnih organov, praksa vrhovnega, ustavnega in evropskega sodišča, praksa kakšnega drugega pomembnega vrhovnega ali ustavnega sodišča – npr. v ZDA, Nemčiji, Italiji itd.). Ja, potem pa še ugotovi, da ima pravica do zasebnosti veliko različnih razsežnosti (o tem sem že nekaj malega govoril v eni od prejšnjih kolumn), saj zajema npr. zasebnost v prostoru (stanovanje, avto itd.), zasebnost v smislu svobode misli, izražanja in veroizpovedi ter nenazadnje informacijsko zasebnost, tj. varstvo osebnih podatkov – kar je spet posebno in izredno široko področje. Le kdo lahko vse to obvlada? No ja, so tudi takšni, ki pravijo, da to zanje ni problem. V takšnih primerih je seveda problem nekje drugje…
Kako torej uskladiti širino in globino. Težko. Če hočemo biti v znanju široki, npr. široko pravno razgledani, potem se gibljemo na površini različnih pravnih panog in njihovih institutov (saj se nimamo časa poglabljati v detajle, v probleme). Na ta način pa lahko hitro postanemo tudi površni. Toda če se po drugi strani poglabljamo zgolj v enega ali nekaj ozkih problemov, tudi v tem dolgoročno ne moremo biti dovolj dobri, kajti predpogoj za kakovostno in s tem poglobljeno reševanje problemov je prav precejšnja širina znanja. Zato so tudi vsi ljudje, ki se (pre)zgodaj specializirajo za določeno področje, na začetku relativno dobri na tem področju, toda na dolgi rok se jim baterije izpraznijo, saj zaradi premajhne širine znanja (o drugih področjih, o svetu nasploh) niso sposobni razviti dovolj kompleksnega oziroma interdisciplinarnega in ustvarjalnega pristopa k reševanju (novih) problemov, saj jim primanjkuje ustreznega »materiala«. Seveda pa si mora vsak sam izbrati svojo »kombinacijo« širine in globine. Pri tem je za kakovostno opravljanje pravniškega ali drugega dela pomembno, da ne gremo ne v eno ne v drugo skrajnost, da se zavedamo svoje omejenosti ter da se pač trudimo po najboljših močeh pridobivati znanje in razvijati svojo osebnost.
Ali smo torej v sodobnem svetu in v bližnji prihodnosti, ki se nam vsaj ta hip lahko kaže kot še bolj kompleksna od sedanjosti, obsojeni na površinskost in celo površnost. Na nek način zagotovo. Kar vprašajmo se, koliko odstotkov vseh sodb ustavnega in vrhovnega sodišča bomo v prihodnje (lahko) prebrali. In ali ni res, da smo včasih prav srečni, če vsebuje sodba kratek povzetek, da nam »ni treba« prebirati npr. več deset strani obrazložitve? Seveda imajo prav vsi tisti učenjaki in strokovnjaki, ki pravijo, da je treba sodbe čim bolj natančno obrazložiti. Prav tako imajo prav, ko pravijo, da je dobro in koristno, če (naj)višja sodišča v obrazložitvah svojih odločitev do neke mere, kjer je to mogoče in koristno, razvijajo tudi pravne doktrine. Toda, ali lahko ob nenehnem množenju sodnih odločb in drugih relevantnih gradiv sploh še kdo zares temeljito in celovito spremlja kakšno širše področje, seveda ob hkratnem drugem delu? Takšnih strokovnjakov je vedno manj in jih bo vedno manj tudi v prihodnje. In ali pravzaprav ni tako, da praktično vsi vedno bolj hlepimo po kratkih, enostavno izraženih in strnjeno obrazloženih informacijah, čeprav se načelno zavzemamo za natančnost in vsebinsko izčrpnost informacij.
Seveda so vse zgoraj izražene misli nedorečene. Vsaki se da pritrjevati in vsaki oporekati. Vsak dan so aktualne in vsakdo izmed nas ubira med zgornjimi dilemami svojo lastno pot. Vsi smo kdaj bolj natančni in poglobljeni ter kdaj manj natančni, površinski in celo površni. Toda ključno je, da ne pristanemo zgolj na površinskost in še manj na površnost, kajti tudi pravni del človekove zavesti, ki deli usodo človeške zavesti kot celote, se mora usmerjati proti modrosti, ne pa v spoznavno plitkost in posledično v nevednost.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
