Pravna država (vladavina prava) je neločljivo povezana s sodobnim konceptom (pretežno) liberalne demokracije. Povedano na kratko: ni demokracije brez pravne države in ni pravne države brez demokracije. Toda, to ne pomeni, da je pravna država kot takšna demokratični koncept, pač pa pomeni, da lahko pravna država (pre)živi le v demokratičnem okolju in da se v (zgolj) določene sfere prava vključujejo tudi demokratične prvine. Kaj pa bi se zgodilo, če bi se pravo demokratiziralo v preveliki meri?
Demokracija se v svoji formi, tj. kot vladavina (večine) ljudstva, nikoli ne udejanja na vseh področjih družbenega življenja. Omejena je predvsem in pretežno na politični sistem. V vsaki demokratični državi so zato vedno prisotni tudi številni dejavniki, ki ne temeljijo na demokratičnem konstituiranju, delovanju in odločanju. Tako npr. podjetja poslujejo predvsem po tržnih zakonitostih, svoje proizvode pa ustvarjajo pretežno po strokovnih merilih. Vsakomur je jasno, da čevlja, računalnika ali turistične storitve podjetje ne more kakovostno izdelati drugače kot po strokovnih standardih. Če bi o teh zadevah odločalo ljudstvo, bi bil to nerešljiv problem.
Seveda morajo podjetja pri svoji dejavnosti upoštevati tudi želje ljudi (»ljudstva«), saj nima smisla proizvajati nekaj, česar ljudje ne želijo ali ne potrebujejo. Toda četudi to pomeni določeno »demokratizacijo proizvodnje«, to seveda še zdaleč nima kake povezave s konceptom demokracije, ki temelji na enakopravnosti vseh ljudi in na njihovi udeleženosti pri odločanju o javnih zadevah. Podjetje lahko svoje proizvode po lastni presoji namenja komurkoli, pri čemer lahko izključi veliko večino ljudi. Proizvodi so lahko namenjeni le bogatašem ali le revežem, zgolj športnikom ali zgolj znanstvenikom itd.
Demokracije tudi ne more biti prav veliko, denimo, v šolstvu. Če bi namreč v šolah učenci demokratično (so)odločali o tem, kaj naj bo v učnem načrtu ter o samih učnih vsebinah, bi to seveda vodilo v absurd. Predstavljajmo si, da bi učenci skupaj z učitelji glasovali o tem, kdaj je bila francoska revolucija, o fizikalnih zakonitostih ali o slovničnih pravilih. Kljub določenim demokratičnim elementom v šolskem procesu, je zato učni proces že po svoji naravi lahko le strokoven. Podobno velja seveda za vsa druga področja (znanost, zdravstvo, ekologija, religija, šport itd.), v katerih kljub različnim elementom demokratičnosti, tj. udeležbe ljudi v razpravi in odločanju, bistveno prevladujejo strokovni načini delovanja. Teh področij je zelo veliko in med njih sodi tudi pravo.
Pravo ima v tem pogledu specifično vlogo, saj za razliko od mnogih drugih strokovnih področij neposredno sooblikuje (demokratični) politični sistem. Volilni postopki, zagotavljanje svobode medijev, varstvo človekovih svoboščin in pravic, zagotavljanje pravičnosti, pravne varnosti, sorazmernosti in drugih načel pravne države – vse to in še marsikaj drugega so pravne institucije, ki so neločljivi del demokracije. Ob tem pa so te pravne institucije, in v tem je spet njihova posebnost, s strani demokratične politike v precejšnji meri nedotakljive. Če namreč politika ukine navedene pravne institucije pravne države, s tem ukine demokracijo. Pri tem je pravna država seveda tudi varuh avtonomnega in nemotenega delovanja drugih področij, saj prek varstva različnih kategorij pravic varuje tudi obstoj in delovanje gospodarskih, delavskih, verskih, kulturnih, zdravstvenih, socialnih, športnih ter mnogih drugih organizacij in družbenih skupin.
Kaj torej v takšnem kontekstu pomeni pravna država? Jasno je, da pravno državo ustvari in v končni instanci ohranja politika. Ker je, denimo, v socialistični Jugoslaviji in Sloveniji politična oblast zavračala pravno državo kot škodljivi buržoazni oziroma kapitalistični koncept, smo imeli pravo oblikovano po socialističnem modelu. Ker je bila v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja politična odločitev ljudstva in tedanje slovenske skupščine drugačna, smo v skladu s to odločitvijo na temelju ustave začeli graditi pravno državo. Toda od tu dalje, od temeljne opredelitve za pravno državo, je izgradnja le-te v precejšnji meri odvisna od pravno-strokovnih in ne le političnih meril. Zakone sicer še vedno sprejemajo politiki, vendar pa skladnost teh zakonov z ustavo presoja ustavno sodišče, ki je od politike neodvisen, strokoven državni organ. Prav tako po ustavi in zakonih sodijo sodišča, ki v kontekstu delovanja celotnega pravosodja (odvetniki, državni tožilci itd.) strokovno oblikujejo pravno zavezujoče interpretacije zakonov. Tudi pravna praksa na drugih področjih, v javni upravi, v gospodarstvu itd., predstavlja pretežno strokovno dejavnost, ki skupaj z (ustavno)sodno prakso postavlja zavezujoče smernice in omejitve državni in lokalnim politikam.
Če se poglabljamo v naravo pravne interpretacije, vidimo, da je poleg strokovnih meril v njej tudi marsikaj političnega. Vsak razlagalec namreč v svojo razlago vnaša svoje osebno vrednotenje, ki je v določenih primerih pogojeno tudi z njegovim političnim nazorom. Toda v celoti gledano je delovanje ustavnega sodišča, sodišč, drugih pravosodnih institucij ter drugih pravnih odločevalcev v pretežni meri strokovno in v tem smislu apolitično. Pravo je zato pomembna strokovna dejavnost in instanca, ki politiko omejuje v njenih pretiranih aspiracijah po prevladi moči.
Že neposredno po francoski revoluciji, ko je bilo načelo delitve oblasti sprejeto kot temeljni gradnik ustave ter z njo demokracije in svobode, se je sodstvo, za razliko od zakonodajne in izvršilne oblasti, konstituiralo kot pretežno strokovna, apolitična veja oblasti. V literaturi se večkrat omenja kompromis med revolucionarnim principom ljudske (skupščinske) oblasti ter aristokratskim elementom, ki se je v postrevolucionarni Franciji, v Montesquieujevem duhu delitve oblasti, ohranil v obliki neodvisnega sodstva. Toda za razliko od takratnega razvoja v Franciji, ko se je sodstvo v navedenem kontekstu štelo za strogo podrejeno zakonodaji, ki jo ustvarja skupščina, se je v Federalističnih spisih v ZDA že izoblikovala ideja o sodstvu, ki naj kot tretja, apolitična veja oblasti (četudi najbolj »šibka« oblast – prim. A. M. Bickel: »The Least Dangerous Branch«), predvsem pripomore k omejevanju politične moči Kongresa in predsednika države.
Danes so v demokratičnih sistemih pravo in njegovi nosilci predvsem neodvisni strokovni dejavniki, ki morajo zagotavljati, da zakoni ostajajo v okvirih ustave, da veljajo za vse enako (nosilci oblasti praviloma nimajo pravnih privilegijev) ter da zagotavljajo ljudem dovolj pravičnosti, svobode in pravne varnosti. Pri tem se, kot že rečeno, sodiščem in drugim pravnim akterjem pripisuje predvsem pravno-strokovna in ne politična vloga. Če bi sodišča in drugi odločevalci v pravu odločali na temelju političnih meril, bi pravo izgubilo svoj pomen, vlogo in verjetno tudi družbeni ugled (kolikor ga pač ima).
Zanimivo vprašanje je torej, koliko demokratičnosti prenese pravno-strokovno odločanje. Načelni odgovor je: ne veliko, če želimo, da pravo ostane v pretežno strokovnih mejah in ne postane sredstvo demagogije in populizma. Ob tem naj takoj poudarim da nisem proti vključevanju demokratičnih prvin v pravno delovanje. Opozarjam le, da je tu prava mera takšnih prvin bistveno manjša kot v politični sferi, kjer se seveda upoštevajo tudi številna strokovna mnenja (tudi pravna), vendar pa je način sprejemanja odločitev praviloma izrazito politično voluntarističen.
In kjer se v pravu kažejo demokratične prvine? Ob tem, ko se te prvine v političnih vejah oblasti kažejo predvsem v demokratičnem procesu sprejemanja zakonov in drugih predpisov, je najbolj izrazit demokratičen element v ožji pravni dejavnosti sojenje s pomočjo porote (npr. v ZDA, Angliji) ali senatno sojenje, v katerega so neposredno vključeni posamezni laični sodniki porotniki (npr. Slovenija). Demokratični element pravnega odločanja predstavlja seveda tudi večinsko odločanje v sodnih senatih, pa tudi obrazlaganje sodnih odločitev v obliki ločenih mnenj, ki kažejo na mnenjsko pluralnost sodnikov. Določena »demokratičnost« je tudi v uveljavljanju načela audiatur et altera pars oziroma v posameznih prvinah kontradiktornih postopkov. Demokratičnost se prav tako kaže v »sojenju v imenu ljudstva«, v javnosti sojenja ter v javnem komentiranju sodnih procesov in odločitev s strani medijev, pravnih in drugih strokovnjakov ter državljanov nasploh. V smislu dopustnosti kritike oblastnih odločitev ter v smislu dialoškosti, ki sta del sodobne demokratične kulture, lahko štejemo v kontekst pravne demokratičnosti tudi možnost vlaganja pritožb in drugih pravnih sredstev. Demokratičnost se v pravo na specifičen način vnaša tudi s splošno dostopnostjo pravnega študija. Itd.
Toda kje so meje demokratičnosti v pravu. Dandanes smo priča širjenju razumevanja javnega sojenja, ki se s pomočjo medijev, socialnih omrežij ter tako profesionalnih kot tudi samooklicanih komentatorjev vedno bolj spreminja v resničnostni šov. Na spletu se tako (po možnosti celo v realnem času) spremlja neka odmevna sodna obravnava, ki jo za svoj krog sledilcev komentira neka oseba s stališča svojega (strokovnega) znanja. Tipičen takšen primer iz zadnjega obdobja je sojenje, ki je v ZDA potekalo v zadevi John(ny) C. Depp vs. Amber Laura Heard. Ta sodni postopek, v katerem je slavni filmski igralec zaradi obrekovanja tožil svojo nekdanjo ženo, ona pa se je na to odzvala z nasprotno tožbo, je pritegnil pozornost marsikje po svetu. Na socialnih medijih so ga nekateri posamezniki sproti komentirali z različnih zornih kotov, tudi denimo z vedenjskega oziroma psihološkega vidika, pri čemer so se na njihove ugotovitve seveda odzivali mnogi drugi posamezniki s svojimi komentarji. Lahko si predstavljamo, kako takšni pristopi vplivajo na percepcijo prava s strani ljudi in javnosti. Vsekakor niso na nivoju kake resne pravne analize primera in dejanj udeležencev postopka, razen seveda v primeru, ko zadevo komentira kompetenten in izkušen pravnik.
Toda časi so takšni, da lahko v prihodnosti pričakujemo še več neposrednih video prenosov in sprotnih komentiranj sodnih in drugih pravnih postopkov oziroma obravnav. S takšnimi video prenosi in komentarji si strokovni in laični komentatorji pridobivajo »strokovni ugled« ali pa t.i. všečke na socialnih medijih, ljudstvo pa se iz vsega tega deloma uči in deloma zabava. Časi so tudi takšni, da danes ob odločbah ustavnih in drugih najvišjih sodišč, ki jih spremljajo ločena mnenja, ljudje vedno bolj prebirajo tista ločena mnenja, ki so jim všeč in so nato izrazito kritični do drugih mnenj ali do odločitve sodišča, ki se tem praviloma izgublja avtoriteto. Seveda ljudje radi prisluhnejo tudi stališčem odvetnikov, državnih tožilcev, profesorjev in drugih strokovnjakov, ki na kratko komentirajo tekoče sodne postopke ter sprejete sodne in druge pravne odločitve, seveda pa tudi različne zakone in druge pravne akte.
Tako kot danes pravo in družba ubirata poti, ki so bile pred desetletji še nepredstavljive (npr. javno komentiranje tekočih pravnih postopkov, javno objavljena ločena mnenja sodnikov), bosta tudi v prihodnje ubirala poti, ki se nam danes lahko zdijo nenavadne ali celo vprašljive, jutri pa bodo za večino nekaj samoumevnega. Toda ob tem se je treba zavedati, da je demokratizacija prava, ki prinaša večjo pluralnost pravnih pogledov ter večjo odprtost in dostopnost prava laični javnosti, dvorezen meč, ki lahko tudi negativno vpliva na pravno dejavnost kot takšno in na njeno vlogo v sistemu državne oblasti. Vse tisto, kar spodbuja širjenje različnih nestrokovnih in celo populistično poenostavljenih predstav o pravu in njegovih prvinah, na koncu slabi moč prava nasproti politiki, saj pravnim akterjem jemlje avtoriteto, ljudem pa daje občutek, da je pravo le politika v pravni preobleki (no, nekateri teoretiki bi slednjemu celo pritrdili). Kje in kdaj bomo prešli točko, ko bomo pravo s pretirano demokratizacijo iz pravne vede in stroke začeli odkrito spreminjati v politiko oziroma populizem (če se izrazim nekoliko slikovito), je težko oceniti. Vsekakor moramo biti na to pozorni in skušati trende, ki vodijo v takšne spremembe, pravočasno zaustaviti.
Pri tem se moramo zavedati, da je praktično vsaka demokratizacija družbenih področij s strani večine ljudi v začetni fazi praviloma pospremljena z odobravanjem ali celo navdušenjem. Toda če demokratizacija poseže na področja, ki so po svoji naravi strokovna in morebiti kot takšna delujejo celo v funkciji omejevanja političnega voluntarizma, se takšna demokratizacija kmalu izkaže za neučinkoviti ali nevarni populizem ter razočara tudi tiste, ki so jo naivno podpirali, saj je družbeno disfunkcionalna. Vodi bodisi v pretirani nered (kaos) ali pa v pretirani red (totalitarizem). Žal pa takrat škoda že nastane in je duha, ki je ušel iz steklenice, težko uloviti in spraviti nazaj.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
