V zadnjem času je slovensko vlado v zvezi z reševanjem mejnega vprašanja javno podprlo in kritiziralo kar nekaj izobražencev, seveda pa se javna razprava o tej vroči temi vedno bolj razplamteva tudi med politiki in laično javnostjo. Pri tem je zanimivo, kako se pri nas nekateri trudijo biti pošteni, objektivni in koristni tako, da v dnevnih časopisih pojasnjujejo, kako Slovenija kot takšna nikoli ni imela stika z odprtim morjem in kako je treba sporazum, ki sta ga ob pomoči različnih akterjev oblikovala predsednik slovenske vlade Pahor in predsednica hrvaške vlade Kosorjeva, čim prej podpisati že samo zato, da se ta spor, ki zastruplja odnose med obema državama, končno umakne z dnevnega reda.
Tudi Bill Clinton, bivši predsednik ZDA, je v svojem sobotnem predavanju povabljencem Diners Cluba Slovenije in članom Ameriške gospodarske zbornice med drugim navrgel misel o tem, da se moramo Slovenci zavedati, da lahko mejni spor s Hrvaško rešimo le tako, da bo vsaka država malo popustila oziroma nekaj izgubila, kar je Clinton pospremil še z znano formulo o win-win situaciji, tj. o takšnem pristopu k reševanju sporov, v katerem ni nihče absolutni zmagovalec ali absolutni poraženec.
Bill Clinton je vsekakor markantna svetovna osebnost, ki se je že pred desetimi leti, ko je kot predsednik obiskal Slovenijo, zelo močno vtisnila v srca velike večine Slovencev. Njegov sobotni govor je bil inspirativen in vrednostno pozitivno orientiran. Le omenjena opomba o slovensko–hrvaškem mejnem sporu je bila nekoliko nenavadna, saj očitno ni sodila v kontekst globalnih problemov, ki so bila osrednja tema predavanja. Je to le dokaz vse pogostejših trditev, da stojijo za sporazumevanjem o mejnem vprašanju sedaj ZDA, ki pomagajo in po potrebi »usmerjajo« voditelje Slovenije in Hrvaške? Ali EU tu sploh še igra pomembnejšo vlogo? Kakorkoli že, ne morem se otresti misli, da je sedanja velika samozavest predsednika naše vlade nekako pogojena s tem, da stojijo za omenjenim procesom veliki igralci, ki naj bi nam Slovencem očitno želeli pomagati pri uveljavitvi za nas najboljše možne rešitve.
Toda ali nismo spet naivni. Zakaj pa bi denimo ZDA želele Sloveniji pomagati bolj kot Hrvaški? Hrvaška je članica Nato pakta, bodoča članica EU in (še posebej v tem času) dežela s pomembnejšim geostrateškim položajem od Slovenije. Poleg tega ima Hrvaška čudovito morje in druge dobrine, ki jih nesebično ponuja marsikateremu pomembnemu gostu iz držav EU ali iz ZDA. Seveda ima tudi mnogo številčnejše stike s politiki, gospodarstveniki in drugimi pomembnimi osebami v omenjenih okoljih, kot pa to velja za Slovenijo, ki se očitno še ni dodobra naučila niti nekaterih začetniških mednarodnih veščin (npr. intenzivnega pravočasnega obveščanja in lobiranja za svoje nacionalne interese). Ob vsem tem si res težko predstavljam, da bodo v primeru ostrejših nesoglasij med predstavniki Slovenije in Hrvaške te velike sile iz ozadja kakorkoli bolj »razumevajoče« do Slovenije kot do Hrvaške. Nasprotno, če bomo Slovenci nadaljevali s sedanjo politiko, bomo na koncu spet morali popustiti predvsem mi, kajti Hrvati so bolj temperamentni, odločni in pogosto tudi ostri, zato je seveda za tiste mednarodne posrednike v ozadju, ki jim gre pač za to, da se spor čim prej reši, veliko lažje in prijetneje malce močneje pritisniti na Slovence, ki s svojo popustljivostjo oziroma »pridnostjo« radi ugajamo velikim.
Pred časom sem bil opozorjen na ugotovitve izvrstnega psihologa, ki meni, da slovenski kolektivni karakter med drugim zaznamuje tudi koncept »pridnosti«. Že otrokom vcepljamo kot eno temeljnih nalog in vrednot, da so »pridni«. To običajno pomeni, da (naj) storijo, kar jim rečemo, da so mirni, tihi, uslužni, podredljivi ipd. Vedno bolj razumem, da je koncept pridnosti, če se z njim pretirava – in Slovenci z njim pretiravamo – škodljiv za razvoj posameznika. Ubija mu čut za osebnostno avtonomijo, kreativnost in samozavest. V tem pogledu je sicer današnja mladina že nekoliko na boljšem, saj s svojo relativno visoko (prirojeno?!) samozavestjo (žal pogosto tudi z aroganco oziroma domišljavostjo) preprosto ignorira velik del zahtev staršev, šole in drugih po »pridnosti«. Odrasli pa smo še vedno nekako pretežno v tej zgodbi. Tako so tudi mnogi naši politiki, ki so nasproti domači javnosti in drugim politikom zelo samozavestni (žal tudi tu pogosto prihaja do negativnih skrajnosti, npr. do arogance ali odsotnosti samokritičnosti), nasproti večjim, svetovnim »igralcem«, v katerih očitno podzavestno zaznavajo nekakšen lik očeta ali matere, izrazito »pridni«.
Ta pridnost se sedaj očitno seli tudi med tiste intelektualce, ki želijo tako ugajati neki višji (svetovni) instanci, da se jim zdi predvsem pomembno pozivati, da čim prej pristanemo ne sedanji sporazum o arbitraži ter tako prispevamo k dobremu ozračju, ki se je v zadnjih tednih razvilo med Slovenijo in Hrvaško. In spet se čudim. Kot da lahko nekaj dni smehljanja in trepljanja dveh predsednikov vlad naenkrat bistveno spremeni odnose med dvema državama in njunimi državljani. Kratkoročno zagotovo. O tem ni dvoma. Toda dolgoročno? Ali nas bodo Hrvati bolj cenili oziroma spoštovali, če jim še nadalje popuščamo pri zadevah, do katerih (po našem široko prevladujočem mnenju) niso upravičeni? Ali nas bodo bolj spoštovale ZDA in članice EU? Ali pa bodo morda že hip zatem, ko bodo neupravičeno in na našo škodo dosegli svoje, pomislili na kaj drugega, v čemer jim lahko spet pridno ugodimo?
Da ne bo pomote. Tudi sam si nadvse želim dobrososedskih odnosov. Soglašam tudi s tem, da mora pri iskanju rešitve za mejni spor vsakdo kje popustiti. Toda tudi popuščanje ima svoje meje. Če Slovenci popustimo tako, da na koncu nimamo niti priznanega neposrednega stika našega teritorialnega morja z mednarodnim morjem, potem smo izgubili praktično vse. Hrvati pa praktično ničesar; nasprotno, ponovno so celo pridobili.
Če drži navedba, da je v arbitražnem sporazumu določeno, da je naloga arbitražnega sodišča določiti »stik Slovenije z odprtim morjem«, to pomeni – tako so me podučili tudi mednarodni pravniki – da s tem Sloveniji še ni zagotovljeno, da se bo njeno teritorialno morje po takšnem ali drugačnem plovnem morskem prehodu (»kanalu«) neposredno stikalo z odprtim morjem. To je le ena od možnih rešitev, do katere lahko privede arbitražno razsojanje. Takšen stik lahko pomeni tudi, da bo Sloveniji Hrvaška morala dopustiti nekakšno »služnost« prehoda preko svojega, tj. hrvaškega teritorialnega morja, ali pa da bosta imeli nad prehodom obe državi nekakšno skupno »upravljavsko oblast«. Takšni rešitvi pa sta za Sloveniji bistveno premalo. To pomeni, da je arbitraža ob takšnem arbitražnem sporazumu za Slovenijo bistveno večje tveganje kot za Hrvaško. Slovenija lahko namreč z neustrezno odločitvijo arbitraže izgubi stik svojih teritorialnih voda z odprtim morjem, kar je za nas zagotovo neprimerno bolj tragično, kot pa je lahko za Hrvaško tragično pripoznanje pravice Slovenije do stika njenega teritorialnega morja z odprtim morjem.
Seveda gre tu tudi za psihologijo. Medtem ko Hrvati skoraj brez izjeme odločno zagovarjajo nekatera stališča, ki so za Slovenijo nesprejemljiva, se Slovenci s pravim užitkom delimo na »zelo pridne« in »manj pridne«. Hrvati postavljajo maksimalistične zahteve ter si z gradnjo hotelov, drugih objektov in na druge načine dejansko prisvajajo ozemlje v Piranskem zalivu, ki si ga po našem mnenju ne bi smeli, mi pa to bolj ali manj mirno opazujemo in morebiti celo naivno mislimo, da bo arbitraža ugotovila, da je kaj od tega tudi slovensko ter ukazala hrvaški strani, da poruši hotele ali jih prepusti v last in upravljanje slovenski strani.
Trenutno smo v nezavidljivem položaju. Ker sem to pretežno opisal že v prejšnji kolumni, naj le še dodam, da se lahko v prihodnjih dneh zgodi, da bodo Hrvati ratificirali arbitražni sporazum, ki predstavlja za Slovenijo, ob vseh njenih trenutnih pogajalskih in drugih slabostih, veliko tveganje. Takšna situacija bo izjemno težka, saj bomo med kladivom in nakovalom. Na eni strani bodo ZDA in (mnoge članice) EU pričakovale in morebiti že kar »zahtevale« takojšnjo slovensko ratifikacijo, na drugi strani pa nam bo verjetno dokončno postalo jasno, kako veliko tveganje je lahko takšna ratifikacija za slovenski nacionalni interes.
Naj zaključim takole: Smo kjer smo. Iskati krivca za vse zamujene priložnosti ta hip ni več niti smiselno niti produktivno. V prihodnjih dneh, tednih in mesecih moramo v zvezi z mejnim vprašanjem na eni strani preprečiti skrajne populistične nastope, ki nas lahko osmešijo in razvrednotijo pred mednarodno in hrvaško javnostjo, po drugi strani pa moramo zelo natančno preučiti, kam nas vodi podpis arbitražnega sporazuma. Tu moramo preseči delitev na koalicijo in opozicijo ter vse druge strankarske, ideološke in podobne delitve! Tu se Slovenci ne smemo zanašati na druge, pač pa le nase, kajti nihče se ne bo potrudil za nas, če se ne bomo najprej sami.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
