Toda čeprav so se poslanci pripravljeni celo odreči t.i. nepoklicni imuniteti (predlagano je črtanje drugega in tretjega odstavka 83. člena ustave), pa si po drugi strani s predlagano ustavno spremembo bistveno širijo t.i. poklicno imuniteto (prvi odstavek 83. člena).
Seveda tu ni mesto za kakšno resnejšo strokovno analizo dosedanjih ustavnih razprav na temo poslanske imunitete. Vsekakor pa zadeva zasluži pozornost, kajti obravnavanje lastnih privilegijev s strani poslancev oziroma politikov nasploh je vsaj praviloma eden pomembnejših pokazateljev stopnje razvitosti politične in pravne kulture. To ne pomeni, da se morajo npr. poslanci svoji imuniteti kar v celoti odreči (kar je npr. pred časom predlagala skupina poslancev s prvopodpisanim mag. Grimsom), kajti poslanska imuniteta ima svoj smisel in pomen. Poslanska imuniteta je namreč privilegij (in ne pravica) poslanca, ki ima namen zagotoviti nemoteno delo parlamenta kot vrhovnega predstavniškega organa v demokratičnem sistemu. Če se npr. izkaže, da lahko kazenski pregon zoper poslanca, ki ima v parlamentu izrazito pomembno vlogo (bodisi nasploh - npr. predsednik državnega zbora ali predsednik nekega pomembnejšega delovnega telesa, bodisi zgolj v nekem časovnem obdobju - npr. poslanec je ključni predlagatelj več pomembnih zakonov), ovira normalno delo parlamenta, potem je vzpostavitev poslanske imunitete s strani parlamenta lahko povsem na mestu. Seveda so tu pomembne še druge okoliščine, predvsem vrsta in teža očitanega kaznivega dejanja. Toda vse skupaj nam jasno govori, da je lahko vzpostavitev poslanske imunitete v demokratičnem okolju zares utemeljena le v zelo izjemnih primerih! Državni zbor in državni svet pa sta v dosedanjem obdobju zelo pogosto zlorabila institut imunitete, saj sta z njim varovala poslance in člane državnega sveta pred kazenskim pregonom tudi v primerih, ko za to ni bilo nobenega od zgoraj navedenih ali drugih tehtnih razlogov (npr. pripor ali drugačno bistveno oviranje poslanca pri opravljanju njegove funkcije, ki bi resnično oviralo korektno delo parlamenta). Če npr. seštejemo vsakodnevno odsotnost poslancev s sej državnega zbora in njegovih delovnih teles, pri čemer je mišljena tako odsotnost v času razprav kot tudi v času glasovanj, potem lahko zagotovo rečemo, da bi tudi v primeru, če bi doslej noben poslanec ne bil zaščiten z imuniteto, državni zbor lahko deloval najmanj toliko dobro kot je deloval doslej. Malce hudomušno pa lahko celo rečemo, da bi kakšna prisilna odsotnost katerega od poslancev včasih celo bistveno olajšala delo parlamenta.
Kaj pa predsednik vlade in ministri? Ali predsednik države? Če je npr. sprožen kazenski pregon zoper predsednika države ali predsednika vlade, zanju ne velja nikakršna imuniteta. Ali si lahko predstavljate kateregakoli od obeh predsednikov v priporu? Seveda ne, ali pa vsaj zelo težko – toda s pravnega vidika je to možno. Kako bi delovala vlada in država, če bi bil kateri od obeh predsednikov priprt? Če upoštevamo, da za pripornika velja domneva nedolžnosti, potem bi tudi državni zbor zgolj zaradi priprtja predsednika vlade relativno težko sprožil vprašanje nezaupnice vladi, če pa že, potem bi to vsekakor trajalo kar nekaj časa, kajti kot vemo, lahko državni zbor razreši predsednika vlade le, če hkrati izvoli novega.
Dobro, rekli boste, da pretiravam. Predsednika vlade ali predsednika države pa menda res nihče ne bo spravil v pripor. To je sicer res (čeprav pravno gledano tega ni mogoče izključiti), toda tudi za poslanca si vsaj praviloma težko predstavljamo, da bo počel huda kazniva dejanja, saj gre vendar za izvoljenega predstavnika ljudstva… No, pa vzemimo za primer drugo, morebiti bolj realistično možnost. Skupina državljanov se zavestno (npr. ob finančni in drugačni skrivni podpori določenega političnega lobija) odloči, da zoper predsednika države, predsednika vlade ali določenega ministra vloži več civilnopravnih odškodninskih tožb (npr. 10 ali 20). Pri tem niti ni pomembno, da te tožbe niso utemeljene, pač pa je pomembno to, da se bodo morali navedeni toženci udeležiti toliko in toliko sodnih narokov, oziroma odgovarjati na tožbe, pritožbe ipd., kar jim bo jemalo dragoceni čas, poleg tega pa se bo v javnosti vsaj deloma ustvarilo nekakšno negativno vzdušje. Saj veste kako je. Tudi če vas nekdo drug polije z blatom, ste blatni vi. Pretiravam? Verjetno res, toda tako je mogoče včasih bolj jasno uvideti absurdnost določene situacije oziroma (pravne) ureditve.
No, poslanci se že dobro zavedajo možnosti odškodninskih tožb (najbolj nazorno jih je na to opozoril t.i. primer Hvalica), zato sedaj predlagajo, da se poklicna imuniteta s kazenske razširi tudi na odškodninsko. V predlogu ustavnega zakona o spremembi 83. člena ustave, ki ga ustavna komisija pripravlja za dokončni sprejem v Državnem zboru, je zapisano, da naj bi se novi 83. člen ustave v celoti glasil: »Poslanec državnega zbora ni kazensko ali odškodninsko odgovoren, niti ni mogoče zoper njega začeti postopka, za mnenje ali glas, ki ga je izrekel pri opravljanju poslanske funkcije.« Čeprav se torej z ustavnim zakonom v celoti odpravlja nepoklicna poslanska imuniteta (tj. imuniteta za kazniva dejanja, storjena izven okvira poslanskega dela v državnem zboru), pa se s predlagano ustavno spremembo prostor poklicne poslanske imunitete močno širi. Na eni strani se s kazenske širi tudi na odškodninsko neodgovornost, širi pa se tudi s tem, ko se imuniteta povezuje z »opravljanjem poslanske funkcije«. To pomeni, da bo, če bo ustavna sprememba sprejeta, poslanec absolutno pravno neodgovoren za kakršnokoli mnenje, ki ga bo izrekel kjerkoli in kadarkoli v okviru svoje poslanske funkcije. Pri tem ostaja v precejšnji meri nejasno, kdaj poslanec opravlja poslansko funkcijo. Ali npr. nastop poslanca na okrogli mizi na TV, kamor ni bil izrecno povabljen v vlogi poslanca (lahko so ga npr. povabili kot župana, občinskega svetnika, predsednika politične stranke, ali pa kot strokovnjaka za neko področje), pomeni opravljanje poslanske funkcije? Ali je npr. poslanec z imuniteto varovan, če nekoga žali, obrekuje ipd. na neki veselici, v restavraciji izven parlamenta ali na nekem kulturniškem ali športnem shodu? Ali torej državljani v takšnem primeru zoper njega ne morejo vložiti odškodninske tožbe? Ali je npr. za izdajo državne skrivnosti v okviru podajanja svojega mnenja v parlamentu ali kje drugje, kjer poslanec opravlja svojo funkcijo, poslanec res absolutno kazensko in odškodninsko neodgovoren?
Seveda sedaj tu zmanjkuje prostora za natančnejšo analizo predlagane ustavne spremembe. Nekatere politične stranke si prizadevajo, da bi se iz predlagane odškodninske imunitete za mnenje ali glas izvzele razžalitve dobrega imena in časti (takšnih očitnih razžalitev je bilo doslej v državnem zboru že kar nekaj), pri čemer pa se med drugim zastavlja predvsem vprašanje, kaj potem od odškodninske imunitete sploh še ostane, kajti odškodninska odgovornost se praviloma uveljavlja le za navedena dejanja. Ob vsem tem naj za konec dodam, da pravzaprav nobena ustavna sprememba sploh ne bi bila potrebna, če bi poslanci spoštovali ustavo, demokratična načela in pravice drugih. Tega pa se seveda na da naučiti z ustavno spremembo, čeprav lahko dobra sprememba ustave včasih k temu tudi pripomore.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
