Upanje je občutek in misel, da se bo zgodilo nekaj, kar (subjektivno) smatramo za dobro. Upanje je torej pričakovanje nečesa prijetnega, lepega, razveseljivega, zato je že tudi to pričakovanje samo po sebi prijetno, lepo in veselo. Kadar upamo se pravzaprav odpremo svoji globlji zavesti, skozi katero se zbližamo s tistim, kar običajno poimenujemo »večni otrok v nas«. Kadar namreč nek pojav, stvar ali osebo razglasimo za naš up, takrat smo nad tem upom nekako očarani, saj povsem »otroško« iskreno in odprto verjamemo, da gre pri tem za nekaj čistega (dobrega, lepega itd.). Zato je tudi naše občutje upanja, ki se ob tem porodi, zelo čisto.
Ta čistost v naši t.i. življenjski, vsakodnevni realnosti pogosto izpade naivno, saj v relativnosti in nepopolnosti sveta ne moremo ničesar doživeti ali užiti kot trajno čisto (dobro, lepo itd.). Če se naše upanje v neko srečno doživetje uresniči, je ta uresničitev neizogibno le začasna, minljiva. Včasih je celo bistveno manj prijetna, lepa ali vzvišena, kot smo si jo zamišljali v okviru svojega upanja. Naše upanje ali očaranost, ki izvira iz globljih razsežnosti naše zavesti, se tako v stiku z nepopolnim površinskim svetom oziroma z našo površinsko zavestjo prej ali slej spremeni v manjše ali večje raz-očaranje. Čarovnija, ki jo naivno otroško pričakujemo, v katero iskreno in nedolžno upamo, se nekako razblini in nas sooči z neizogibno bipolarnostjo in nenehnim spreminjanjem vesolja in nas v njem. Skratka, upanje se zaradi narave človeka in vesolja nikoli ne uresniči in ne more uresničiti v celoti, lahko pa se seveda v teh okvirih uresniči delno in začasno. Prav slednje pa povzroča, da upanje praviloma ne zamre, kajti na podlagi tistih naših upanj, ki se občasno in začasno le uresničijo, se v nas vedno znova prebujajo nova upanja.
Nedvomno drži ugotovitev, da je človek bitje upanja in da popolna izguba upanja oziroma popolno raz-očaranje vodi v obup ali brezup. Če se zgodi slednje, postane človeku njegovo življenje nesmiselno. Zato je tako pomembno, da v sebi in drugih nenehno spodbujamo upanje in s tem voljo do življenja. Četudi včasih za upanje morebiti ni videti prav oprijemljivih oziroma »realnih« razlogov, je treba pri sebi in drugih na vsak način upanje spodbujati. V najhujšem primeru, ko je oseba na meji padca v brezup, tudi z domišljijskimi ali utopičnimi vizijami in spodbudami. Seveda pa je treba s tem prenehati takoj, ko človek spet doseže točko, ko lahko svoje upanje razvija sam in to na stvarnejši podlagi. Tako kot je škodljivo in nevarno pri človeku dopustiti stanje brezupa, je škodljivo in nevarno tudi, če ustvarjamo pri zdravem človeku pretirano upanje v to ali ono. Tudi v zvezi z upanjem torej velja načelo prave mere, po katerem je preveč ravno tako slabo kot premalo.
Če spodbujamo pretirano upanje, razočaramo in prizadenemo »otroka« v človeku, ki upa. Če je ta otrok na ta način večkrat močno prevaran, hudo zboli in na koncu umre. Takrat nastopi v človeku že omenjeni obup ali brezup. Zato je torej izredno pomembno, da ljudi ne zavajamo – vsaj ne zavestno – z lažnimi up(anj)i. Prav zato pa je nadvse pomembno tudi, da stoji za upanjem tudi nekaj zadaj tj. »za upanjem«, da je torej upanje z nečim ali nekom podprto. Ta podpora je za-upanje. Ljudje pravzaprav sploh ne bi mogli upati, če ne bi ob tem v nekoga ali nekaj tudi zaupali. Če upamo v boljšo plačo, zaupamo svoji delovni sposobnosti in nadrejenemu, da jo bo opazil in ovrednotil z boljšo plačo. Če upamo, da nas bo neka oseba vzljubila, zaupamo v neke svoje lastnosti in sposobnosti ter v to, da jih bo ta oseba (lahko) opazila in vzljubila. Če upamo, da bomo zmagali v športni tekmi, zaupamo svojim športnim sposobnostim itd.
Na najširši ravni, je za (to je: zadaj za) slehernim našim upanjem nekakšno splošno in intuitivno zaupanje bodisi v Stvarnika ali v nekakšne večne in absolutno pravične naravne zakone, ki presegajo prostor in čas, ali kaj podobnega. Že dejstvo, da sploh v karkoli upamo, je namreč pogojeno z zaupanjem v to, da bomo jutri in pojutrišnjem sploh še živeli ter bili sposobni mišljenja, čustvovanja in delovanja.
Božični in novoletni čas je še posebej primeren za naša vsakovrstna upanja. Ta lahko utemeljujemo na za-upanju v boga, vesolje ali naravo, družino ali prijatelje ali kaj drugega. Če odmislimo boga, vesolje ali naravo, ki so sami po sebi onkraj našega človeškega stvariteljskega dosega, je pomembno, da se še posebej v tem času zavemo, da smo lahko kot ljudje čvrsta opora drug drugemu. Kolikor namreč drugim ljudem zbujamo za-upanje, toliko jim tudi omogočamo upanje – in oni enako nam. Če smo torej v nekaterih ali celo v večini svojih dejavnosti zaupanja vredni ljudje, s tem drug drugemu močno izboljšamo in polepšamo svet.
Moja letošnja božična in novoletna želja je zato med drugim tudi ta, da bi Slovenci uspeli v prihodnjem letu pri sebi postoriti vsaj nekaj, da postanemo (še bolj) zaupanja vredni ljudje. To željo in upanje namenjam tako vodilnim v politiki, gospodarstvu, religiji, sociali, kulturi, šolstvu in na drugih področjih, kot tudi vsem ostalim. Če bomo drug drugemu lahko bolj zaupali, bomo lahko tudi več upali in naša upanja v večji meri – pa četudi le delno in začasno – uresničevali. Pri tem pa ne pozabimo, da je upanje minljivo le na površini. V svojem globljem bistvu je večno in nas skozi »otroka v nas« opozarja na vse dobro, kar bomo nekoč (lahko) resnično dosegli in bili.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
