Zelo nerodno bi bilo, če bi se npr. odvetnik ali sodnik sklicevala na zakon, ki je bil že objavljen v uradnem listu, vendar pa še ni začel veljati, ali pa na zakon, ki več ne velja. Prav tako bi bilo sila nerodno, če bi npr. sodnik šele ob koncu obravnave neke pravdne ali kazenske zadeve ugotovil, da je bila ta zadeva pravno zastarana že v trenutku vložitve tožbe ali obtožnice. Nasvet, ki lahko koristi vsakemu državljanu (torej ne le pravnikom) je torej ta, da naj bodo v zvezi s svojimi pravnimi zadevami zelo pozorni na razne roke in druge časovne vidike v pravu. Kadar nekdo meni, da je neka pravna zadeva zanj zares pomembna, naj nikakor ne okleva in naj o tem čim prej pridobi strokovno pravno mnenje, da ne bo npr. zadeva zastarala.
Toda čeprav so časovni vidiki prava pomembni v vseh pravnih ureditvah, pa so pogledi na čas v različnih svetovnih okoljih različni, kar se pozna tudi na pravnem področju. Poglejmo si primer iz islamskega sveta (primer povzemam po W. Fikentscher: Modes of Thought…, Tübingen 1995, str. 423). Ob koncu 70-ih let prejšnjega stoletja je bilo priznanemu članu Amnesty International (AI) kot vodji delegacije dovoljeno, da je opravil intervju s polkovnikom Gadafijem, vrhovnim poglavarjem Libije. Omenjeni predstavnik AI je polkovniku Gadafiju ob tem izročil seznam nekaterih oseb, ki so takrat v Libiji prestajale zaporno kazen. Te osebe so bile aretirane brez ustreznega pravnega postopka (due process of law) in so prestajale zaporno kazen brez zakonite podlage, tako v smislu šeriatskega prava kot tudi modernega prava. Polkovnik Gadafi se je na to odzval z izjavo, da bo nemudoma rešil ta problem, in sicer tako, da bo izdal ukaz, da se sprejme zakon, ki bo določil kot protipravna vsa dejanja, ki so jih zagrešili omenjeni zaporniki. Predstavnik AI je temu ugovarjal ter poskusil polkovniku Gadafiju razložiti koncept nedopustne retroaktivnosti (prepovedi povratne veljave pravnih aktov). Pojasnil je, da takšna retroaktivna zakonodaja v modernem pravnem sistemu pomeni kršitev načela pravne države. Polkovnik Gadafi pa mu je na to odgovoril, da Libija pač nima modernega zahodnega prava, pač pa se ravna po šeriatskem (islamskem) pravu. In ker je šeriatsko pravo večno veljavno (forever valid), je njegova retroaktivna razlaga zgolj stvar logike.
Tu velja pojasniti, da sveta knjiga Koran, kot temeljni vir islamskega prava, velja za vse čase in se ne sme spreminjati, kar lahko v nekem (omejenem) smislu utemeljuje Gadafijevo razlago (protipravnost ravnanj omenjenih zapornikov je pač v luči Korana večna, kar pomeni, da velja tako za naprej kot tudi za nazaj). Islamsko drugačno pojmovanje časa se zrcali tudi v nekaterih drugih šeriatskih (pravnih) institutih, npr. v splošni prepovedi obrestnih posojil. Toda če sedaj odmislimo Gadafijevo razlago, lahko ugotovimo, da se tudi islamsko pravo s časom spreminja. Čeprav ostaja sicer Koran kot takšen nespremenjen, se namreč do neke mere spreminjajo njegove interpretacije, ki jih z najvišjo stopnjo avtoritete predvsem v obliki t.i. idžme (soglasnega pravnega mnenja učenih članov islamske skupnosti) sprejemajo predstavniki islamskih pravnih šol. Poleg tega tudi povsem vsakdanje človeške potrebe in hotenja vedno znova najdejo poti, kako npr. zaobiti »večne prepovedi«. Tako se npr. pripadniki islama prepovedi obrestnega posojila pogosto izognejo s t.i. dvojno prodajo. Posojilojemalec »proda« posojilodajalcu neko (poljubno) stvar, posojilodajalec pa to stvar takoj »proda« nazaj posojilojemalcu, seveda za toliko višjo ceno, kolikor znašajo obresti, pri čemer mora posojilojemalec kupnino plačati šele po poteku tistega časa, v katerem poteče rok za vrnitev »obresti«.
Potek časa lahko v pravu pomeni kršitev načela pravne varnosti. V mislih imam predvsem sodne zaostanke. Pogosto slišimo, da pravica (ali pravičnost) ni zagotovljena, če je zagotovljena prepozno. Nekdo, ki je od nekoga drugega utrpel škodo, doživi še dodatno (nepremoženjsko ali premoženjsko) škodo, če se sodni postopek v tej njegovi zadevi vleče pet, deset ali celo še več let. Seveda je še hujše, če se postopek vleče tako dolgo, da zadeva zastara in zato sploh ne doživi sodnega epiloga. Podobno krivično je, če npr. kazenski pregon zoper nekega poslanca zastara, ker je njegova poslanska imuniteta več let preprečevala kazenski pregon. Takšnih krivic je v pravu kar precej in včasih je zares težko razumeti, zakaj pravni predpisi to sploh dopuščajo. Res je, da pravo mora imeti neke časovne omejitve, kajti sicer bi bilo psihološko in družbeno nevzdržno. Toda pravniki zaradi visoke stopnje privajenosti na določene ustaljene rešitve včasih težko pristanemo tudi na takšne spremembe, ki ne bi bistveno slabile načela pravne varnosti (predvidljivosti prava), poleg tega pa bi bile tudi (bolj) pravične. Tako bi npr. lahko »skrivanje« nekaterih poslancev ali članov državnega sveta za imuniteto vsaj do neke mere »sankcionirali« z ureditvijo, po kateri absolutni zastaralni roki ne bi tekli v času trajanja poslanskega mandata.
V pravu je vsekakor nujno, da se pravni postopki izvajajo tako, da v t.i. razumnem času privedejo do zakonite rešitve. Če sodnik, odvetnik ali kak drug udeleženec pravnega postopka namenoma ali zaradi svoje nesposobnosti povzroča sodne zaostanke, je (tudi) to vsekakor vredno pravne obsodbe in ustrezne sankcije. Toda razmišljajmo o teh časovnih vidikih še z globljega človeškega vidika. Ali se nam res godi krivica, če sodni postopek traja nerazumno dolgo ali če celo zastara? Naj ponovim: s pravnega vidika zagotovo. Kaj pa s človeškega in svetovnega vidika? Ali se vam je kdaj zgodilo, da ste bili kaznovani po krivici? Ali ste se morda takrat spomnili, da ste se ob neki drugi priložnosti, ko bi resnično zaslužili kazen, le-tej izognili? Ali ni tako, da vsak dan doživimo kakšno »kazen«, pri čemer so nekatere kazni »pravične« in druge »krivične«; prav tako kot vsak dan prejmemo tudi kakšno »nagrado«, bodisi po »pravici« ali »krivici«. Nekdo nas nadere brez razloga, nekdo nam v naši odsotnosti poškoduje avto, nekdo nam skuha slabo kosilo, nekdo nam ne izkaže pričakovane hvaležnosti – vse to se nekakšne »krivice«, nekakšne »kazni«. Toda po drugi strani nas včasih nekdo pohvali bolj, kot si zaslužimo, nekdo nam nekaj podari, nam pomaga, čeprav nam ni ničesar dolžan – ali niso tudi to »krivice«, čeprav jih doživljamo kot »nagrade«.
Svet je pač urejen tako, da je vsaka »kazen« in vsaka »krivica« le posledica nekega vzroka, ki ga morda ta hip (še) ne poznamo oziroma ga ne uvidimo. Če to prenesemo v svet prava, se moramo vprašati, ali so veliki sodni zaostanki, pa tudi neutemeljene sodne odločitve v našo škodo, v resnici takšne »krivice«, kot se nam to praviloma dozdeva. Naj še enkrat – da ne bo nesporazuma – ponovim: v pravnem smislu seveda so. Toda v širšem življenjskem smislu je morda vse to bolj pravično, kot se nam dozdeva. Ali pa je celo absolutno pravično. Le da ne vidimo celotne slike in zato ne znamo povezati vseh vzrokov in posledic. Če bi namreč znali najti in dojeti vse vzroke za naša sedanja ugodja in neugodja (»pravice« in »krivice«), bi sebe in svet zagotovo doživljali povsem drugače, saj bi videli, da so vse(!) »pravice« in »krivice« ustrezno medsebojno soodvisne . Ker pa takšnega vpogleda nismo zmožni, ostajamo ujetniki (svojega) časa. In čas zato ostaja naša (nujna) omejitev tudi v svetu prava.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
