Eden izmed čudežev tega sveta je zagotovo (tudi) različnost. Vsak človek je drugačen od drugih. Enako velja za živali, rastline, kamnine in druge strukture. Vse čutno prepoznane strukture v naravi in družbi so raznolike. Seveda obstoje med bitji in med stvarmi številne podobnosti. Toda to ne spremeni dejstva različnosti. Tudi človeški pogledi, vrednotenja, nazori glede vsega okoli nas so različni. Še več, kot so ugotavljali že mnogi stari misleci, jih je mogoče tudi poljubno spreminjati, relativizirati, obračati na glavo. In tako pridemo do naslednjega čudeža. Kljub vsem razlikam ter posledično ob neštetih nestrinjanjih in konfliktih človeštvo za zdaj uspeva preživeti ter vsaj do neke mere urejeno družbeno sobivati. Ob tem se je vsekakor zanimivo vprašati, kakšno vlogo ima pri tem pravo in koliko je tudi pravo »žrtev« te neskončno razmnožujoče se različnosti.
Ta tematika je v zvezi s pravom še posebej praktično zanimiva zato, ker zadeva znano krilatico dva pravnika – tri mnenja. To pomeni, da naj bi na podlagi enega zakona, dva pravnika prišla do treh mnenj – kar naj bi seveda šaljivo in nazorno opozarjalo, da smo pravniki zgolj sofisti v tistem pomenu tega starogrškega pojma, ki sofizem enači z moralnim, političnim in nasploh spoznavnim relativizmom. Naj spomnim, da so Sofisti izvorno kot modreci, kasneje pa predvsem kot praktični filozofi in retoriki, dokazovali, da je človek središče ali izhodišče sveta ter je kot takšen mera mogočega spoznanja (homo mensura). Trdili so, da so človekova spoznanja subjektivna in relativna, pri čemer so to spoznanje začeli uporabljati v javnem življenju tako, da so argumente prilagajali ciljem, za katere so si prizadevali. Za vsak cilj, npr. za zmago v politični razpravi, se je našel dober in sprejemljiv argument. To je vodilo v situacijo, ko cilj miselnega iskanja ni bila več resnica, pač pa le utemeljitev kateregakoli politično ali drugače zastavljenega družbenega cilja.
Sofistom je skupaj s Sokratom (kot osrednjim govorcem svojih dialoških del) odločno nasprotoval Platon, ki je verjel v popolni in edino resnični svet Idej, ki oblikuje svet v ozadju človeškega dogajanja. Za Platona je edina prava filozofska vrlina odkrivanje objektivne Resničnosti, ki se skriva onkraj našega površinskega, čutno zaznavnega sveta. Platonova filozofija je tako v družbenem smislu velik spopad z etičnim relativizmom ter poziv k iskanju pravih in večnih resnic, iz katerih je treba črpati navdih za ureditev čim popolnejše države in pravne ureditve (zakonov). Tudi pravo naj bi tako v čim večji meri utelešalo objektivno dobro in pravično, kar med drugim pomeni, da naj v pravu ne bi bilo prostora za relativizacijo in zgolj interesno spreobračanje stališč.
Vsi takšni in podobni pristopi ter filozofske, religiozne in teoretične miselne konfrontacije so že dolgo zgodovinska stalnica. Slikovito bi lahko dejali, da se spreminja oblika, vsebina pa ostaja ista. Nekateri prisegajo na večne resnice, drugi prisegajo na to, da je merilo resnice vsakokratni človeški in družbeni (subjektivni, relativni) pogled. Z dilemo med obema stališčema ter z neskončno mavrično plejado vmesnih možnosti se vedno znova soočajo tudi pravniki. Nekateri menijo, da je npr. v kazenskem pravu treba ugotoviti, kaj se je v resnici zgodilo (t. i. materialna resnica) in nato za kaznivo dejanje določiti pravično kazen. Drugi pa menijo, da materialne resnice ni mogoče ugotoviti in prav tako ne zanesljivo vedeti, katera sankcija je najbolj pravična in primerna. Tudi če imamo na voljo dovolj dejstev oziroma dokazov, resnica odraža subjektivni pogled sodnika in pred tem strank v postopku, ki vsaka misli in trdi svoje.
Danes v duhu postmodernega razvoja družbe vse bolj prevladuje ta drugi vidik. Včasih se mu pridruži še dodatna človeška iluzija, da je mogoče iz dobro izpeljanega pravnega postopka priti do pravih ali vsaj najprimernejših, optimalnih pravnih ugotovitev (iz dosledno spoštovane forme, npr. zagotovitve splošno inkluzivne racionalne razprave vseh relevantnih deležnikov, naj bi sledila prava vsebina). Prav tako je v duhu postmodernega razvoja družbe, ki ima seveda vpliv tudi na pravo, vse bolj omajana avtoriteta sodišč, ki se ne morejo izogniti naraščajočemu (pravnemu) relativizmu in subjektivizmu. Če imajo v (predmodernih) avtokratičnih ali avtoritarnih državah mnogi ljudje odpor do pravnikov in sodišč zato, ker jih dojemajo kot podaljške represivne tiranske oblasti, v sodobni demokraciji narašča odpor do sodišč predvsem iz dveh razlogov. Prvič, ker v skorajda neomejenem prostoru mišljenjske svobode njihovo delo ljudje presojajo vsak s svojega individualnega nazorskega stališča (subjektivizem) ter glede na svoj egocentrični voljni ali interesni zorni kot, s katerega ocenjujejo sodnike ali sodstvo v celoti (relativizem). Drugič, ker tudi sodniki ta mišljenjsko neomejeni prostor pogosto ne usklajujejo najbolje z nujno zahtevo prava po razumni in primerni (objetivizirani, standardizirani) interpretaciji ustavnih, zakonskih in drugih pravnih določb. Tudi sodniki se tako čedalje pogosteje javno razhajajo pri vrednotenjih in interpretacijah, s čimer slabijo predstavo o predvidljivosti in zanesljivosti prava.
Ker so dejansko stranke v pravnih postopkih tiste, ki v te postopke v največji meri vnašajo svoj subjektivni in relativni pogled, so pogosto odvetniki, kot izraziti »relativisti«, ki so »pripravljeni storiti vse za svoje stranke«, med največjimi javnomnenjskimi žrtvami prava. Ne tako dolgo nazaj sem bral zapis slovenskega odvetnika, ki nekoliko resignirano ugotavlja, da so odvetniki na javnomnenjskih lestvicah zaupanja čisto pri dnu. Nižje od njih naj bi bili skorajda le še politiki. To je po eni strani pretežno odraz obče in poenostavljene družbene percepcije odvetnikov in politikov ter dejanskega nerazumevanja narave obeh poklicev, po drugi strani pa tudi posplošena reakcija na tiste odvetnike in politike, ki s svojim nespodobnim in škodljivim delovanjem (pristranskost za vsako ceno, vedenjski primitivizem, korupcija ipd.) mečejo slabo luč na preostale pripadnike teh dveh poklicnih skupin. Seveda je tu še tretji, lukrativni dejavnik, kajti odvetniki in politiki so po mnenju mnogih zgolj zaslužkarji, ki se bogatijo na račun drugih ljudi.
Toda če kdo misli, da je med drugimi poklici manj ljudi z nadpovprečno velikimi zaslužki ter z izrazito slabimi lastnostmi, se moti. Če pustimo ob strani visoke zaslužke, ki jih je še veliko več v drugih poklicih, lahko na splošno ugotovimo, da smo ljudje s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi dokaj enako oziroma sorazmerno porazdeljeni po celi družbi. Res pa je, da po eni strani »prilika dela tatu« in da je teh prilik v nekaterih poklicih in okoljih več kot v drugih ter da so po drugi strani ljudje zaradi značilnosti nekaterih poklicev, ki imajo bodisi velik javni pomen (npr. politika, mediji, finance) bodisi se neposredno dotikajo najobčutljivejših človeških zadev (zdravnik, odvetnik), do teh poklicev apriorno bolj kritični. Seveda pa je treba tu ponovno omeniti izjemno pomemben dejavnik, tj. zavist, ki sproža ljudsko negodovanje in jezo do določenih (ne vseh!) poklicnih skupin predvsem zaradi visokih zaslužkov, pri čemer družbena korist teh poklicnih skupin ter njihova kakovost dela ne igrata pomembnejše vloge.
Če si pogledamo kakovost prava, vidimo, da se ta lahko meri po različnih merilih. Poleg meril, kot so zagotavljanje miru, reda, človekovih svoboščin in pravic ter varnosti, je eno ključnih meril, ki pravzaprav odraža vsa druga, splošno zaupanje v pravo. Zaupaš pa lahko le nekomu ali nečemu (pravnikom in pravu), na kogar ali na kar se lahko zaneseš. To zadnje merilo vodi v tragikomičen zgodovinski paradoks in ironijo, saj je zaupanje v pravo veliko večje v diktaturah kot v demokracijah. V diktaturah se lahko na sodišča vsaj »zaneseš« – tako v dobrem kot slabem. Tam so sodbe veliko bolj predvidljive, saj ni nekih sodniških ločenih pogledov in mnenj, pa tudi ne odvetnikov, ki bi si upali pred sodišči pretirano intenzivno zagovarjati kar vsako stališče svojih strank. Lopove in nasprotnike režima je treba pač obsoditi, pa če to v resnici so ali niso. Nekaterih strank si tako odvetniki niti ne upajo oziroma ne smejo zagovarjati. Tako je na sodiščih marsikaj že vnaprej jasno, predvidljivo in zanesljivo. Ni neke velike relativizacije pravnih norm, sploh ne tam, kjer gre za javne oziroma oblastne zadeve. Poleg tega je v diktaturah na ulicah manj kriminala, zato se ljudje v tem pogledu počutijo bolj varne ipd. Ker se seveda prek vzgojno-izobraževalnega izpiranja možganov, enoumne in agresivne medijske propagande ter po potrebi tudi z uporabo groženj, mučenj in drugih represivnih metod ljudstvo privadi na diktaturo ter jo celo sprejme za pozitivno vrednoto, v taki ureditvi pravo ni problematizirano tako, kot ga problematiziramo v demokraciji.
Tako je npr. v socialistični Jugoslaviji pravo teoretično sicer veljalo za nujno zlo, saj naj bi bila država in pravo v marksistični viziji v procesu izumiranja. Toda pravo je (še) obstajalo in bilo kot socialistično pravo razglašeno za mnogo boljše od meščanskega, zato ga je bilo vseeno treba ceniti in spoštovati. Tako se je npr. v praksi dobro vedelo, da se s policijo, tožilstvi in sodišči pač ni »hecati«. Danes, ko imamo mišljenjsko svobodo, so mnogi ljudje razočarani, saj pravo ni več dovolj predvidljivo in zanesljivo. Mnogi družbeno močnejši akterji se kar dobro »hecajo« s tožilci, sodniki in drugimi, pri čemer marsikatera pomembna zadeva celo zastara. Sodniki in drugi pravniki se težje znajdejo v ideološkem in nasploh mišljenjskem pluralizmu, ki dopušča že skoraj vsa mnenja in posledično tudi marsikatero neumnost. V tako dojetem demokratičnem okolju je imeti svoje mnenje glede vsega in vsakogar postalo vrednota. Vrednota je torej različnost, in ne sorodnost ali enotnost. In to je seveda po stari človeški navadi v marsičem že šlo predaleč in gre počasi še dlje v skrajnost. Vsak bi rad bil poseben, kar sam postavljal zdravstvene in pravne diagnoze, modroval o znanosti in tehnologiji, imel čim več »lajkov«, skratka bil opažen ali celo popularen za vsako ceno, pa če je treba za to početi tudi najbolj nesmiselne, vsebinsko prazne stvari (pomislimo le, kaj vse je danes vredno pozornosti v osrednjih in socialnih medijih) ali celo storiti kako hudo moralno zavržno ali kaznivo dejanje. Saj ne, da tega ni bilo do neke mere tudi prej, ampak vse to zdaj hitro in neustavljivo narašča ter postopoma postaja obče sprejeta kultura, način življenja.
Poenotenja na nekih skupnih in pravih človeških in družbenih vrlinah, vrednotah ali interesih je vse manj. Seveda smo vsi za mir, za zdravo življenjsko okolje, proti mučenju, lakoti, revščini, onesnaževanju in netoleranci. Tudi v resnici so pogosto tudi tisti, ki si najbolj javno prizadevajo za takšne splošne cilje, v svojem ravnanju in mišljenju le radikalni borci za »svoj prav«, za zmago svojega ega, za zmago zgolj »svojega« cilja nad drugimi. Tako npr. mnogi uporni aktivisti niti ne poskušajo dosegati kakšnih kompromisov z nasprotniki (politiki, finančniki, pravniki in drugimi predstavniki »establishmenta«). Do konca hočejo ostati različni in zgolj premagati zlo na drugi strani, kot ga seveda sami dojemajo in opredeljujejo. Pri tem niti oni niti mnogi politični voditelji in drugi pomembni družbeni akterji ne želijo videti in slišati, da je svet celota, znotraj katere lahko pride do resnične in dolgoročne pozitivne razvojne preobrazbe le z vključevanjem, in ne izključevanjem različnih deležnikov. Za takšen proces, to je za proces vključevanja, pa je treba vedno potrpeti in žrtvovati kaj tudi pri sebi (predvsem pristriči peruti svojemu egu), in ne le napadati ter čakati, da bo druga stran v celoti popustila in bila poražena. Gre za modrost, ki se je ni mogoče hitro in enostavno naučiti, vendar pa brez nje tega sveta v resnici ni mogoče zares in dolgoročno (trajnostno) spremeniti na bolje.
Ta modrost je nominalno že od nekdaj znana in ubesedena na več načinov. Npr. kot rek, da je treba hkrati zagotavljati različnost v eno(tno)sti in eno(tno)st v različnosti. Toda, kot rečeno, pot do resničnega ponotranjenja ter modrosti ni lahka. Prinaša pa veliko dobrega. Tako na osebni, individualni ravni kakor na ravni družbe in človeštva kot celote.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
