Z razmerjem med civilno družbo in državo so se neposredno ali posredno ukvarjali različni filozofi, družbeni teoretiki in drugi misleci, pri čemer je mogoče razvoj dojemanja navedenega razmerja na splošno razdeliti v dve temeljni obdobji. Prvo obdobje predstavlja čas do sredine 18. stoletja in je značilno po tem, da so politični misleci z izrazom civilna družba brez izjeme označevali tip političnega združenja, ki svoje člane podreja vplivu svojih zakonov in s tem zagotavlja mirno ureditev in dobro vlado. V tej stari evropski tradiciji je civilna družba sovpadala z državo – civilna družba in država sta bila zamenljiva pojma. Biti član civilne družbe je pomenilo biti državljan, ki mora ravnati v skladu z državnimi zakoni in ki ne škoduje drugim državljanom. Takšna klasična koncepcija civilne družbe se je začela razkrajati v drugi polovici 18. stoletja, kar je postopoma privedlo do modernega pojma civilne družbe, ki pomeni relativno osamosvojeno družbeno sfero, ki je ločena od države v ožjem smislu (tj. organzacije državne oblasti), ali pa predstavlja državi celo nekakšen nasprotni pol. Preprosto rečeno tako danes s pojmom civilna družba razumemo sfero svobodnega povezovanja posameznikov v različna združenja (asociacije), ki zapolnjujejo vmesni prostor med posameznikom in njegovo družino na eni strani ter državno oblastjo in njenimi institucijami na drugi strani.
Če se vrnemo k uvodoma omenjenim totalitarnim, religioznim in tradicionalnim vrstam prava, vidimo, da te vrste prava civilni družbi ne priznavajo posebnega statusa zato, saj so koncipirane kot družbeno vseobsežne. V njihovem okviru ima delitev na javno in zasebno sfero – kolikor takšna delitev sploh obstaja – le pretežno tehnični značaj. Področje zasebnega je tu upoštevano le kot posebna manifestacija splošne državne, religiozne ali tradicionalne pravne ureditve.
Za razliko od tega moderno pravo sferi civilne družbe že načelno priznava njeno originarnost in posebnost. Moderno pravo, ki se uveljavlja v okviru demokratičnih sistemov in zagotavlja vse temeljne pridobitve sodobnega pojmovanja pravne države (varstvo človekovih pravic, ustavnost in zakonitost, relativno pravičnost, pravno varnost, enakopravnost in nediskriminacijo, delitev oblasti, neodvisnost sodstva itd.) določa pravne okvire za avtonomno delovanje najrazličnejših svobodnih združenj, med katere sodijo npr. zasebna gospodarska združenja, društva, verske skupnosti in različna družbena gibanja. Pri postavljanju teh okvirov sta upoštevani načeli individualne in kolektivne svobode posameznikov. Na ta način moderno pravo deluje samoomejevalno, saj v navedeno svobodo posega le toliko, kolikor je to nujno zaradi javnega oziroma državnega interesa ter zaradi varstva posameznikov in svobodnih združenj.
Civilna družba je bila eden ključnih dejavnikov oziroma akterjev slovenske demokratizacije in državne osamosvojitve. V drugi polovici 80-ih let prejšnjega stoletja so se v okviru socialističnega oziroma komunističnega sistema ideje o nujnosti demokratizacije Slovenije in njene dokončne nacionalne emancipacije razvile prav v sferi porajajoče se civilne družbe, ki so jo tvorili predvsem najrazličnejši intelektualci (profesorji, pisatelji, pesniki in drugi družbeno angažirani misleci). Prelomni trenutki so bili denimo izid 57. številke Nove revije, gibanja za osvoboditev četverice (JBTZ) in za uveljavljanje človekovih pravic ter ustanovitev Demosa. Lahko rečemo, da je šlo takrat za pravi izbruh civilnodružbenih gibanj in iniciativ, ki so za seboj potegnile tudi širše ljudske množice. Takratna slovenska (komunistična) oblast je na srečo premogla dovolj družbene senzibilnosti in modrosti, da s temi civilnodružbenimi gibanji ni nasilno obračunala, pač pa se je z njimi konfrontirala predvsem na politični ravni ter kasneje – pod pritiskom slovenske javnosti – celo privolila v mnoge njihove zahteve. Vse to je leta 1990 privedlo do prvih demokratičnih volitev ter kasneje, leta 1991, tudi do osamosvojitve Slovenije in sprejetja demokratične slovenske ustave.
V tem obdobju so številni protagonisti tedanjih civilnodružbenih združenj in gibanj prešli v institucionalno politiko. Bili so izvoljeni za poslance, postali so člani vlade ali pa so zasedli kake druge položaje v državni oblastni sferi, denimo v državni upravi ali na Ustavnem sodišču. Tisti, ki si niso želeli te ali one oblasti, so se umaknili nazaj v svojo zasebno sfero, kjer so se spet intenzivneje posvetili svojim profesorskim, pisateljskim in drugim poklicem.
Sledilo je daljše obdobje, v katerem je v pretežni meri zamrl tisti del slovenske civilne družbe, ki je v času osamosvajanja in prehoda v demokracijo proizvajal številne pomembne politične ideje in koncepte ter predstavljal kritično protiutež uradni oblasti. V tem času je bilo sicer do neke mere dragoceno, da so mnogi intelektualci, ki so se vključili v državno politiko in upravo, tja prinesli tudi svoje znanje. Toda ob tem, ko so bili mnogi med njimi (še) premalo izkušeni za prevzem različnih oblastnih položajev, se je žal ponovno potrdila tudi stara resnica, da oblast kvari. Veliko nekdanjih civilnodružbenih kritikov oblasti se je tako relativno hitro prelevilo v politikante z relativno nizko stopnjo politične kulture ter politično-etične zavesti o odgovornosti politike za obče dobro državljanov in države.
In medtem, ko so tako nove in stare politične elite v različnih kombinacijah zapolnile novo nastali demokratični politični prostor, je ostal v Sloveniji civilnodružbeni prostor v veliki meri izpraznjen. K neprivlačnosti tega prostora je prispevala tudi nova družbena ideologija, ki smo jo v njeni radikalizirani inačici prevzeli iz zahodnega sveta. Ta ideologija, ki se seveda uveljavlja na zelo subtilne načine, pojmuje zasebnost kot sebičnost, ekonomijo kot socialni darwinizem in širše ljudske množice kot krdelo bedakov, ki jih je treba vztrajno pitati z rumenim tiskom in podobnimi primitivnimi oblikami »kruha in iger«.
V tem dekadentnem procesu, v katerega se na vso moč vključuje tudi Slovenija, je odsotnost inteligentne, družbeno odgovorne in kritične civilne družbe velika pomanjkljivost. Civilna družba se sicer v Sloveniji postopoma ponovno krepi, vendar pa njen vpliv še zdaleč ne izpolnjuje celotne potrebe po politično neodvisni ter inteligentni protiuteži državnim politikam in njenim akterjem. Civilnodružbena združenja so premalo povezana in medsebojno uglašena glede temeljnih civilizacijskih in vrednostnih vprašanj in usmeritev, pri čemer se mnoga bolj ali manj povezujejo tudi z akterji iz sfere politike oziroma države in se jim tako ali drugače tudi podrejajo ter tako izrazito slabijo svoj civilnodružbeni (beri: moralni) potencial.
Potrebujemo torej še več avtonomne, odgovorne in kritične civilne družbe, ki bi pomagala politiko in družbo preusmeriti v bolj vrednostno in drugače pozitivne razvojne tokove. Posameznik je za kaj takega prešibak, država pa tega zankrat očitno ne zmore zaradi svoje ujetosti oziroma podrejenosti finančnim, gospodarskim, vojaškim, energetskim in številnim drugim lobijem.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
