Pred prihodnjo vlado in njeno koalicijo sta po moji oceni predvsem dva temeljna izziva ali težavi. Prvi izziv ali težava je, da se bo na gospodarskem, finančnem, socialnem in mnogih drugih področjih zelo verjetno soočala s precejšnjimi težavami. Drugi izziv ali težava pa je, da se ta vlada rojeva v času, za katerega menim, da je čas katastrofalno nizke stopnje slovenske politične kulture. O prvem izzivu tu seveda nima smisla razpravljati, kajti gre za izjemno kompleksno in ta hip še v marsičem nepredvidljivo prihodnost, s katero se bodo ukvarjali bodoči ministri, poslanci in drugi vodilni (upajmo, da tudi kompetentni) politiki ter njihovi številni svetovalci in uslužbenci. O drugem izzivu pa želim v nadaljevanju podati nekaj misli, ki naj vsaj malce prispevajo k razmisleku o bodoči izgradnji našega političnega in nasploh družbenega prostora.
Problem je namreč v tem, da zgoraj omenjena druga težava, tj. nizka stopnja politične kulture, neizogibno vpliva ne le na celotno delovanje vlade in parlamenta, pač pa tudi na razpoloženje in mentaliteto državljanov. Prepričan sem, da je zelo veliko volivcev tudi na teh volitvah volilo predvsem »proti« nekomu ali neki stranki in ne toliko »za«. Veliko ljudi mi je tudi(!) pred temi volitvami dejalo, da bodo volili tistega, ki se jim zdi najmanj slab (na tokratnih volitvah so mnogi volivci glasove tudi zgolj iz preračunljivosti oddali enemu od obeh favoritov, tj. SD ali SDS, in sicer na račun katere od strank, ki jim je sicer bolj pri srcu oziroma jim je najmanj nesimpatična), na kar politične elite vsekakor ne morejo biti ponosne. Seveda lahko ob tem tudi rečemo, da je ravno ta kritičnost izraz zdrave presoje volivcev. Toda težava je, da gre pri nas vse to predaleč, saj v Sloveniji nekako vedno znova ustvarimo dve (pretirani) skrajnosti: ali nekoga občudujemo ali pa imamo do njega močan odpor, ki pogosto preraste celo v sovraštvo. Politika nas enostavno okuži z enim ali drugim skrajnim virusom in zato smo skozi njo pretirano vrednostno in ideološko polarizirani. Tu ne gre več za tisto povprečno ali normalno bipolarnost, ki je pač nujno prisotna v vseh vidikih (družbenega) življenja. Tu gre za skrajnost, ki nas medsebojno odtujuje. Tudi to, da smo vsi Slovenci, (p)ostaja oguljena in prazna fraza, ki jo le še malokdo jemlje resno. Morda bi se – vsaj začasno – vedli drugače, če bi imeli spet skupnega zunanjega sovražnika, toda to bi, tako kot v preteklosti, pomenilo le začasno preusmeritev naše kolektivne pozornosti, ne bi pa rešilo našega notranjega, bistvenega problema.
Seveda pravkar povedano ne velja za vse. Toda stvar je šla vsekakor že predaleč. Seveda je marsikaj podobnega mogoče najti tudi drugod, v tujini. Toda v našem majhnem slovenskem prostoru so skrajne ideološke polarizacije, ki se nanašajo na »večna« vprašanja povojnih pobojev, komunizma in nenazadnje klerikalizma, ter se nato dopolnjujejo še s »sodobnimi« vprašanji korupcije, tajkunizacije ipd. bistveno bolj škodljive za vse nas, kot pa to velja za večje države, kjer se zadeve vsaj nekoliko porazgubijo med mnogo številčnejšim prebivalstvom ali pa v luči pomembnejših aktualnih političnih tem. Prebivalci in državljani Slovenije bi se morali začeti počasi bistveno bolj zavedati, da smo SODOBNIKI, da nam je usojeno manjši ali večji del naših sedanjih življenj preživeti drug ob drugem in da ima vse to zagotovo nek smisel. Ta smisel je predvsem v tem, da se naučimo živeti in delovati skupaj, da si pomagamo, tako s kritiko kot z odpuščanjem. Za sovraštvo tu ne bi smelo biti prostora. Vse to pa seveda pomeni višjo stopnjo socialne in čustvene inteligence, kot pa jo žal v Sloveniji trenutno v povprečju premoremo.
Slovenska politična nekultura se kaže predvsem v tem, da mnogi vodilni politiki govorijo eno, nato pa brez sramu delajo drugo, ter v tem, da se je v zadnjih letih mnogo pretirano uveljavila ostra delitev na »naše« in »vaše«, ki se kaže v političnih razpravah, pri kadrovanjih in slabem sodelovanju pri zadevah, ki so za državo ključnega in simbolnega pomena. Prav tako se ta nekultura med mnogimi politiki kaže v njihovem nezadostnem spoštovanju (lastnih) državnih institucij ter v prevečkrat žaljivem (tu in tam že kar prostaškem) in nestrpnem odnosu do političnih tekmecev in nekaterih drugih družbenih skupin ali posameznikov ter večkrat tudi do medijev. Seveda se to v določeni meri dogaja tudi v drugih demokracijah. Toda za Slovenijo je porazno to, da se sedaj v demokraciji uri že skoraj dvajset let, zadeve v zvezi s politično kulturo (političnim bontonom, moralo, etiko ipd.) pa se ne izboljšujejo, marveč poslabšujejo. In ker smo pač majhni, vse to čutimo še toliko bolj neposredno.
Vprašanje politične nekulture se seveda zastavlja tudi na ravni državljanov. Npr. pri vseh tistih, ki so do oblasti kritični, volitev pa se ne udeležijo. Znano je, da pri nas nimamo volilne dolžnosti, zato je odločitev za neudeležbo na volitvah v pravnem smislu legitimna. Toda če nekdo kritizira to ali ono konkretno oblast, na volitve pa ne gre, potem njegova kritika ni več legitimna v političnem in moralnem smislu.
Sedaj, po volitvah, si (še vedno) želim, da bi se politična kultura v prihodnje izboljšala. Mnogi smo se v mislih že kdaj »igrali« s predstavo o tem, kaj bi storili, če bi nam zdravnik povedal, da bomo živeli le še nekaj mesecev. Jaz zagotovo vem, da se v tem času ne bi lotil pisanja pravnega članka ali knjige. Prav tako dvomim, da bi si delavec želel ves ta čas preživeti na delovnem mestu, tako kot si tudi politik verjetno v tem času ne bi želel predvsem obračunavati s političnimi nasprotniki in grabiti še več oblastne moči (seveda dopuščam izjeme). Mislim, da prav primer našega pokojnega predsednika Janeza Drnovška nazorno podpira te moje misli in nas opozarja, kaj je v življenju – tudi političnem – najpomembnejše. Zato tudi našim politikom, še posebej tistim, ki si premočno želijo javne pozornosti in oblasti ter pri tem pozabljajo na svojo temeljno zavezo in nalogo, želim, da bi se večkrat spomnili, da so (tudi oni) samo ljudje, da so v tem zemeljskem stvarstvu umrljivi in ubogi in majhni, tako kot jaz in vi, in da bi bilo zato nadvse dobro in koristno, da ta svoj kratek čas v politiki (in na oblasti) izkoristijo za resnično prizadevanje za pomoč ljudem in družbi kot celoti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
