Civilizirana družba kot družba višje stopnje omike, urejenosti, pravičnosti in ne nazadnje solidarnosti zanesljivo potrebuje tako pravno kot socialno državo. Družba, ki ni pretežno pravično ter kulturno pravno urejena in svojim članom ne nudi vsaj zadostne mere blagostanja, v resnici ni (dovolj) civilizirana. Oceno o tem, koliko smo v luči takšnega merila v Sloveniji, Evropi in svetu (ne)civilizirani, prepuščam bralcu. Dejstvo pa je, da sta pravna in socialna država, ki nam zagotavljata človekove pravice, solidarnost ter miroljubno in varno sobivanje, medsebojno pogojeni. Zato je pomembno, da razumemo, da lahko ustavno načelo socialne države uspešno uveljavljamo le, če uspešno razvijamo tudi ustavno načelo pravne države, ki v svojem širšem (integralnem) pomenu zajema tudi koncept vladavine prava. In zakaj socialne države dejansko sploh ne more biti brez pravne države?
Odgovor se strnjeno glasi: zato ker je socialna država namenjena zagotavljanju socialne pravičnosti in varnosti vsem državljanom, česar pa ni mogoče zagotoviti, če ni vsem državljanom že načelno zagotovljeno tudi temeljno človeško dostojanstvo. Slednje pa se ne zagotavlja le s socialnimi pravicami in ukrepi (načelo socialne države), pač pa predvsem prek pravnega zagotavljanja miru, pravne varnosti ter osebnih, političnih, ekonomskih in nenazadnje kulturnih pravic in svoboščin – vse to pa seveda omogoča predvsem načelo pravne države (vladavine prava). Naj to v nadaljevanju pojasnim nekoliko podrobneje.
Koncept pravne države je glede na pokrivanje družbenih področij bistveno širši koncept od socialne države. Pravna država se prek pravnih aktov dotika praktično vseh sfer družbenega življenja, koncept socialne države pa je omejen na ožji (čeprav nikakor ne ozek) krog področij, kot so npr. področja dela, zdravja, socialnega varstva, socialne vključenosti, odpravljanja revščine, pri čemer so seveda vsa ta področja tudi pravno normirana. Socialna država se s področij delovnega prava in prava socialne varnosti vse bolj širi na različna druga pravna področja oziroma panoge (npr. davčno, stanovanjsko, kazensko, finančno in izvršilno pravo), vendar pa je ta njen normativni vpliv oziroma domet še vedno bistveno ožji od dometa pravne države. V tem smislu lahko rečemo, da je razmerje med pravno in socialno državo asimetrično.
Ker se oba koncepta kot ustavnopravno zavezujoča formalizirata v pravnih načelih in pravilih, je razlika med obema prisotna tudi v drugih pogledih. Pri pravni državi so poleg vsebinskih (materialnopravnih) vidikov, prek katerih se npr. neposredno varujejo človekovo dostojanstvo, osebna in politična svoboda, zasebna lastnina, mir in varnost, izrazito izpostavljeni tudi formalni vidiki, ki se nanašajo na vse vidike pravnega delovanja države in drugih subjektov (npr. ustavnost, zakonitost, enakopravnost, pravna varnost, prepoved retroaktivnosti itd.). Po drugi strani pa je socialna država v svoji pravni dimenziji izrazito vsebinska, kar pomeni, da zasleduje točno določene socialne cilje (npr. pomoč invalidom, starejšim in brezposelnim ali odpravo revščine), pri čemer se sicer pretežno opira na formalne prvine pravne države, ki pa jih omejuje ali nadgrajuje z vsebinskimi pravnimi rešitvami na temelju pravnega načela socialne države (npr. korekcija pravnega načela enakopravnosti s pravnim privilegijem lažjega zaposlovanja invalidov).
Neposredni predpostavki za uspešno delovanje pravne in socialne države sta predvsem dovolj visoka stopnja ekonomske razvitosti družb(e) ter zadostna politična volja držav(e). Tako je, denimo, danes na svetu dovolj materialnega bogastva za odpravo revščine, vendar pa enostavno ni dovolj politične volje, da bi jo z ustrezno (u)porabo in (re)distribucijo dobrin tudi dejansko odpravili.
Pravna in socialna država sta v posameznih prvinah pogojeni druga z drugo. Določena stopnja socialnosti države je po eni strani predpogoj za nastanek pravne države, saj le zagotavljanje minimalne blaginje sploh omogoča politično udejstvovanje in uživanje klasičnih liberalnih vrednot oziroma pravic pravne države, kot sta npr. osebna svoboda in lastnina. Po drugi strani pa je pravna država s svojimi načeli in institucijami pogoj za uveljavljanje socialne pravičnosti in varnosti ter drugih vidikov socialne države, saj pravno determinira in varuje blaginjo posameznikov. Pravna in socialna država sta torej komplementarna pojava, ki se delno medsebojno omogočata oziroma pogojujeta, pri čemer pa pri zagotavljanju socialne varnosti in družbene blaginje ne sme biti v ospredju prisiljujoča (represivna) vloga države, temveč predvsem njena spodbujevalna vloga.
Če državna politika ne priznava pravne in socialne države kot avtonomni pojavnosti, vodi to v pravnem pogledu v državo, v kateri se ne more uveljaviti koncept pravne države. V tem primeru gre za avtoritarno ali totalitarno državo, v kateri je avtonomnost prava v odnosu do oblastne politike majhna ali skorajda ničelna, pri čemer se v takšni državi ne uveljavljajo oziroma so odpravljena načela konstitucionalizma, delitve oblasti, pravne varnosti, pravičnosti v smislu enakopravnosti in nediskriminacije itd. Takšna država zanika osebne in državljanske človekove pravice ter tepta človekovo dostojanstvo.
Tu se zdaj vračam k izhodiščnemu vprašanju: ali je lahko država, ki ne spoštuje (vseh) človekovih pravic in določenim družbenim skupinam in mnogim posameznikom zanika človeško dostojanstvo, hkrati pa precejšnjemu delu svojih državljanov zagotavlja socialno varstvo in druge socialne ugodnosti, definirana kot socialna država? Kot sem že uvodno nakazal, sem prepričan, da mora biti odgovor na to vprašanje negativen. To ne pomeni, da državi, v kateri se ne uveljavlja načelo pravne države (vladavine prava), ne moremo priznati mnogih socialnih prvin. Toda pri tem je ne moremo in ne smemo definirati kot socialno državo, kajti pri njej ne gre za celovito uveljavljanje koncepta socialne države kot takšnega. Spodbujanje posameznih socialnih politik in pravic je namreč v takšni državi izrazito partikularno ter ideološko, razredno, etnično, rasno ali drugače diskriminatorno, kar pomeni, da država kot celota ni socialna.
Naj to ponazorim konkretno. Predstavljajmo si državo, ki je avtoritarna ali celo totalitarna in zato ne uveljavlja načela pravne države oziroma vladavine prava (tudi danes je na svetu kar precej takšnih držav). Oblast v takšni državi po eni strani povsem arbitrarno zatira, zapira, muči ali celo ubija svoje politične nasprotnike. V takšni državi ni medijske svobode ter demokratične svobode govora, gibanja in združevanja. Vsi morajo poveličevati voditelja in druge vladajoče, na znanstvenem in kulturnem področju pa lahko svojo ustvarjalnost razvijajo le toliko, kolikor to dovoli oblast. Državljani, tudi otroci, so pozvani k ovajanju vsakogar, ki se ne strinja z oblastjo, ta pa intenzivno posega v vse oblike zasebnosti posameznika (npr. v prostorsko, telesno in informacijsko zasebnost). Večini ljudi sta na te in druge načine odvzeta človeško dostojanstvo in svoboda, družba pa je seveda zaradi diskriminatornosti, neenakopravnosti in drugih dejavnikov izrazito nepravična. Toda ob vsem tem država po drugi strani hkrati uveljavlja širokogrudno socialno politiko za vse, ki so »spodobni«, tj. disciplinirani in podredljivi državljani. Takšni posamezniki imajo široke možnosti zaposlitve, izdatno pomoč v primeru brezposelnosti, država dobro skrbi za varnost pri delu, za varstvo in varnost otrok, otroci se šolajo v brezplačnih javnih šolah, večini ljudi so zagotovljeni javno zdravstvo, pravica do pokojnine in drugi vidiki socialnega varstva oziroma varnosti. Za tako državo seveda moramo reči, da uveljavlja številne institute, ki sodijo v repertoar socialne države. Toda takšna država v celoti gledano kljub temu ni socialna država.
Kot rečeno, država ne more biti socialna država, če uveljavlja socialne pravice, privilegije in druge socialne mehanizme le za določene dele družbe oz. le za privilegirane državljane – seveda tudi za vse te le pod pogojem, da se (mnogi tudi zaradi strahu) podrejajo vladajoči ideologiji. Socialna država je le tista, ki izhajajoč iz etike socialne solidarnosti, varnosti in pravičnosti enakopravno, nediskriminatorno ter čim bolj pravično pravno in dejansko zagotavlja socialne ukrepe v dobro vseh članov družbe. Četudi ji to v praksi uspeva le pretežno in ne v celoti (v naravi družbe je, da se nobena politika in pravna ureditev ne moreta uresničiti v popolnosti), sta pri tem odločilna koncept in namen: koncept socialne države politično in pravno zajema enako(pravno) usmeritev delovanja za socialno blaginjo vseh državljanov, namen pa se kaže v prizadevanju po zagotavljanju celovitega človeškega dostojanstva vsakemu posamezniku. To dostojanstvo pa v svoji celovitosti zajema tako osebne in politične kot tudi ekonomske, socialne in kulturne temeljne pravice. V državi, v kateri so ljudje prisiljeni v enoumje, pri čemer so drugače misleči, ljudje manjšinskih ras, etničnih pripadnosti ali celo ljudje s posebnimi fizičnimi lastnostmi izpostavljeni radikalnim posegom oblasti v lastnino, osebno integriteto ali celo življenje njih samih ali njihovih bližnjih, seveda ni mogoče govoriti niti o minimalnem temeljnem spoštovanju človekovega dostojanstva, kar je negacija socialne države kot takšne.
K takšnemu načelnemu pogledu je treba dodati, da je v avtoritarnih sistemih socialna politika tudi v absolutnem obsegu praviloma skromnejša, kot bi lahko bila glede na realni ekonomski potencial države, kajti avtoritarni režimi praviloma (pre)velik del družbenih sredstev oziroma bogastva namenjajo oboroževanju, zagotavljanju totalitarnih varnostnih in indoktrinacijskih mehanizmov, zadovoljevanju »višjih potreb« privilegirane vladajoče elite in njenih podpornikov, neuspešnim gospodarskim eksperimentom (npr. polomi socialističnih in podobnih gospodarskih modelov) itd. Seveda pa sta nesocialna politika in krivična (re)destribucija družbenega bogastva mogoči tudi v demokratičnih sistemih s pravno državo. To se dogaja, če se socialni mehanizmi zaradi ekonomske nerazvitosti ali krize, umanjkanja politične volje, zaradi pomanjkljivega znanja vladajočih elit ali ne nazadnje zaradi prevlade profitabilnih pritiskov kapitalskih in drugih interesnih skupin uveljavljajo v premajhni meri.
Ponoviti velja še, da socialna država ni utemeljena le v pravnem načelu socialne države, pač pa je tudi etična kategorija, ki izhaja iz morale empatije, sočutja in človečnosti, ki se na objektivizirani etični ravni pretvori v načeli solidarnosti in socialne pravičnosti. Ti načeli oziroma vrednoti pa se že po svoji naravi ne moreta in ne smeta uveljavljati le poljubno partikularno in diskriminatorno. Če se torej v državi solidarnostni mehanizmi pravno in dejansko uveljavljajo diskriminatorno, le v korist določenih skupin državljanov oziroma prebivalstva, takšna država tudi po etičnem merilu ne more biti ovrednotena kot socialna država.
Sklepno je torej mogoče reči, da za obstoj in uveljavljanje socialne države ne zadostuje zgolj pravna ureditev socialnih pravic in ukrepov. Za resnično socialno državo mora državno-pravni okvir temeljiti na konceptu pravne države, ki je utemeljen tudi na etiki solidarnosti ter socialne pravičnosti in varnosti. Seveda so prav zaradi relativne avtonomnosti obeh konceptov, tj. pravne in socialne države, že po naravi stvari med njima prisotne tudi nekatere napetosti oziroma razhajanja (npr. napetost med splošnim načelom enakopravnosti in načelom socialne pravičnosti). To pa ne pomeni nezdružljivosti teh relativno avtonomnih konceptov, kajti njuna pravna (pod)načela se usklajujejo na način, ki nikoli ne vodi v popolno ali pretirano negacijo enega ali drugega koncepta.
V tem dinamičnem procesu komplementarnega in asimetričnega uveljavljanja obeh konceptov morajo zakonodajalec, upravni organi, sodišča in ne nazadnje ustavno sodišče z dobro mero občega in konkretnega pravnega in socialnega občutka izgrajevati in dograjevati pravni red na način, ki ne vodi v destruktivne skrajnosti. Ob totalitarizmih 20. in začetka 21. stoletja se namreč človeštvo lahko nauči dvojega: prvič, socialna država ne sme postati izgovor za takšno intervencijsko državo (oblast), ki se želi totalitarno polastiti družbe ter skozi diktaturo enoumja in diskriminacije izničiti pravno in posledično tudi socialno državo; drugič, pri uveljavljanju pravne države se ne smejo pretirano poudarjati zgolj njeni formalni vidiki (ustavnost, zakonitost ipd.) ter ob tem spregledati najmanj enakovreden pomen njenih vsebinskih vidikov (človekovo dostojanstvo, posamezne človekove svoboščine in pravice itd.), kajti tudi takšna enostranost izniči pravno in posledično socialno državo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
