Umetnost zagotavljanja kakovostnega družbenega sožitja je po vseh tisočletjih bolj ali manj razvitih civilizacij še vedno precejšnja uganka. Zgodovinarji, filozofi, psihologi, sociologi, politologi, pravniki in mnogi drugi iščejo vedno nove pristope za zagotovitev človečne ter ekonomsko in drugače uspešne družbe. Doktrine in paradigme se menjajo in se bodo vedno spreminjale, zato nas zdravi razum sooča z vprašanjem, kaj storiti v poplavi družbenih teorij, ideologij in praks, ki ne prinašajo enoznačnih odgovorov. Pravi odgovori na to še zdaleč niso orginalni, saj so jih poznali že stari modreci. V vrtincu sodobnih tehnologij, pretežno pozunanjenih načinov dojemanja sveta in poplave plehkih odgovorov na naše težave pa je te odgovore težko resnično prepoznati in sprejeti. Tistega, kar nam je dobesedno pred nosom, enostavno ne vidimo ali ne sprejmemo.
Na najsplošnejši način se stari in znani odgovor glasi: Bodi luč! Ne govori in teoretiziraj o luči. Ne nosi je v iztegnjenih rokah, tako da doseže le druge, ne pa tudi tebe. Enostavno postani in bodi umirjen, sijoč in pozitiven.
Toda kakšna luč? Kakšne barve? Idealna, popolna je seveda tista, ki zajema v sebi prav ves mavrični spekter. Toda za začetek je dovolj že, če zasvetimo v katerikoli barvi ali odtenku. Samo da smo začeli, da smo se podali na pot. Na pot vzpodbujanja osebnih vrlin. Da, luč simbolizira tudi vrline.
O vrlinah je med prvimi obširneje pisal Aristotel, ki pravi, da je vrlina »zadržanje, ki omogoča pravilno odločitev in ki se ravna po sredini glede na nas, sredini, ki jo opredeljuje zdrava pamet... in sicer je to sredina med dvema slabostma, katerih ena je v pretiravanju, druga v pomanjkanju.« (Aristotel, Nikomahova etika, Slovenska matica, Ljubljana 2016, str. 85). Tako je po Aristotelu pri dajanju denarja vrlina radodarnost, medtem ko sta negativni skrajnosti razsipnost in skopost. Nadalje je vrlina hrabrost, negativni skrajnosti pa sta strah in predrznost. Prav tako je vrlina prijaznost, skrajni negativni odstopanji od nje pa sta vsiljivost (tudi prepirljivost) ali lizunstvo (glej ibid., str. 87-89). Aristotel ugotavlja, da torej obstajajo tri osnovna stanja: dvoje napačnih (zaradi pretiravanja ali pomanjkanja) in eno pravilno, ki je v sredini (ibid., str. 90). Gre za nauk o pravi meri, ki so ga poleg Aristotela vse do danes zagovarjali mnogi veliki umi in modreci. Gre torej za zmernost v našem mišljenju, čustvovanju in ravnanju.
Seveda nas takšne, kot ljudje v povprečju smo, ideja zmernosti pogosto ne privlači in nas celo odbija. Zmernost se zdi nezanimiva. Je nekakšen dolgčas. Zdi se da se »premalo dogaja«. Ljudje se zato pogosto notranje napajamo iz skrajnosti in konfliktov, ki jih vsaka skrajnost prinaša. Zato npr. tudi preko medijev najraje spremljamo nesreče, poškodbe, prevare, opravljanja, škandale in druge negativne novice ter tako hranimo rumeni žurnalizem. To je treba razumeti. Takšni smo ljudje. Seveda pa to ni dobro. In lahko smo tudi boljši. Zato je prav, da v sebi vsaj postopno gradimo zavest o zmernosti kot splošni vrlini ter o pravi meri kot pravi poti. Nobena skrajnost nas namreč ne vodi k trajne(jše)mu zadovoljstvu in še manj k sreči. Zato je napaka, če hranimo skrajnosti in se preko njih zapletamo v vedno nove notranje (intimne) in zunanje (družbene) konflikte.
Zmernost lahko gojimo v sebi in postajamo pozitivni zgled drugim. Toda odgovornost vseh, ki se ukvarjajo z družbo je tudi, da pomagajo ta ideal na pravi način in v pravi meri umestiti v družbene norme. Na ravni prava je iskanje zmernosti nekaj, v kar zakoni in druge pravne norme ne smejo posegati, kolikor gre za intimno sfero posameznika, tj. za njegovo pravno varovano sfero osebne svobode in zasebnosti. Seveda je tako le v demokratični in pravni državi in družbi. Toda prav v demokratični družbi je zmernost kot vrednota v določeni meri vgrajena tudi v pravo, in sicer v obliki tistih pravnih norm, ki družbo in ljudi umirjajo ter zagotavljajo ali spodbujajo enakopravnost, nediskriminacijo, varnost, solidarnost in nasploh vse, kar omogoča in spodbuja strpnost in druge oblike kolektivne zmernosti, tj. so-zmernosti.
Tako predstavljeno načelo sozmernosti je treba ločiti od načela sorazmernosti. Slednje je v našem pravu že široko uveljavljeno. Seveda ne gre v zgodovinski perspektivi za nič bistveno novega, čeprav se je še posebej v slovenski ustavnopravni praksi in doktrini to načelo v 90-ih letih, tj. v začetnem času zorenja naše nove države in ustavnopravne ureditve, uveljavilo kot nekakšna relativna strokovna novost, privzeta iz razvitejših demokracij (Nemčija itd.). Resnično je slovensko ustavno sodišče s svojimi prvimi odločbami, v katerih se je začelo sklicevati na načelo sorazmernosti kot podnačelo pravne države, konstruktivno poživilo in obogatilo slovensko ustavnosodno prakso, pri čemer je danes sklicevanje na to načelo v Sloveniji bolj ali manj prisotno že pravzaprav v vseh panogah in na vseh področjih prava.
Ugotavljanje pravne sorazmernosti ni sicer nič drugega kot racionalizirani postopek iskanja pravne in pravične odločitve skozi večstopenjsko metodologijo, kjer pa na koncu ne zadošča le goli razumski (silogistični) sklep, pač pa je končna (vrednostna) odločitev vedno tudi subjektivno-občutenjsko obarvana. Če npr. po načelu sorazmernosti ocenjujemo, ali je za preprečitev okužb z nalezljivo boleznijo v času epidemije ustavno dopustno uvesti prepoved vseh večjih javnih zbiranj, bomo – če zadevo prikažem nekoliko poenostavljeno – sledili naslednjim stopnjam: a) v skladu s testom legitimnosti bomo najprej ugotavljali, ali je cilj, ki ga zasleduje država (varstvo življenj in zdravja pred hudo nalezljivo boleznijo) stvarno oziroma resnično (ustavno)pravno upravičen; b) s skladu z načelom primernosti bomo nato preverili, ali s predvidenim sredstvom (prepoved zbiranja) sploh lahko dosežemo izbrani cilj; c) po načelu nujnosti moramo nato ugotoviti, da gre pri uporabi tega sredstva za t.i. intervencijski minimum, kar pomeni, da milejše sredstvo ne bi bilo učinkovito; d) končno nato po načelu sorazmernosti v ožjem pomenu besede ovrednotimo, ali sta cilj in sredstvo tudi vrednostno, tj. kvantitativno in kvalitativno dejansko sorazmerna, kar pomeni, da breme ne sme biti nesorazmerno veliko v primerjavi s pričakovano koristjo (podrobneje o načelu sorazmernosti npr. Pavčnik, Argumentacija v pravu, 3. sprem. in dopol. izdaja, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 201-204).
Prav presoja sorazmernosti v ožjem pomenu nazorno kaže, da kljub racionalizirani – in v tem pogledu na videz prepričljivi – shemi odločanja, tudi načelo sorazmernosti ne preprečuje vdora subjektivnosti v pravno odločanje. Pravičnost (kot sorazmernost) nikoli ni le gola matematika, pač pa je tudi psihološki občutek, intuicija in še kaj, kar seveda vse subsumiramo pod neko abstraktno logično shemo ujemajočih se premis. Povedano drugače: slavna Pitamiceva misel (Pravo in revolucija, Ljubljana 1920, str. 23), da »ne bomo ustvarjali, ne bomo delili in ne bomo našli pravice, če ni pravičnosti v nas«, nam pove prav to, namreč, da nam brez nekega notranjega občutka za pravično sorazmerje še tako logično in formalno izdelan sistem pravnih pravil ne bo pomagal najti in uresničiti zares pravične oziroma sorazmerne rešitve.
Načelo sorazmernosti je v svojem bistvu imperativ vzpostavljanja so-razmerja (in ne so-zmernosti). Tako kot sozmernost, tudi načelo sorazmernosti napotuje na neko pravo mero. Toda cilj načela sorazmernosti je v resnici drugačen od cilja pri načelu sozmernosti. Pri slednjem je lahko posameznik pri uresničevanju svoje pravice ali pravnega interesa tudi osebno povsem nezmeren, pa je to pravno dopustno, če s tem ne posega v pravne pravice, interese ali položaje drugih. Npr. na dopustnem javnem protestu zoper neko oblastno odločitev lahko nekdo kriči, žaljivo kritizira oblast in druge subjekte, je neprimerno oblečen in še kako drugače nezmeren v svojem ravnanju, vendar s tem ne krši pravnega načela sorazmernosti, saj pravna ureditev demokratičnega javnega protesta takšnega obnašanja ne prepoveduje. Podobno se lahko nekdo v okolju, kjer je dovolj hrane za vse, nezmerno (npr. preobilno, nezdravo) prehranjuje, kar je v nasprotju z načelom (so)zmernosti, ne pa tudi s pravnim načelom so-razmernosti, saj s tem neposredno ne omejuje pravic drugih do dostopa in uživanja hrane. Med načeloma sorazmernosti in sozmernosti je torej v tem bistvena razlika, pri čemer je načelo sorazmernosti osrednje pravno načelo, medtem ko sodi načelo sozmernosti predvsem na področje etike, njegova uporaba v pravu pa je lahko primerna le v omejeni meri, in sicer toliko, kolikor zakonski in drugi predpisi prispevajo k so-zmernemu, npr. strpnemu, humanemu, varnemu in zdravemu sobivanju.
Ob tem, ko se moramo v pravu držati načela sorazmernosti, se je smiselno v tem zahtevnem času pogosteje zateči tudi k načelu sozmernosti. Razklanosti v družbi ne bomo premagali s pravnimi spopadi oziroma z ideološkim bojem drugega proti drugemu. Prav tako z bojem ne moremo vzpostaviti medsebojnega zaupanja in prepričati prepričanih, da bodo spremenili svoj pogled na (ne)koristnost ali (ne)nevarnost cepljenja proti koronavirusu. Boj vedno sproži povratni boj. Meč potegne nase meč, nasilje pa nasilje. Prava pot je drugačna, predvsem je tudi v krepitvi zmernosti. Čim več zmernosti pri čim večjem številu ljudi, da dosežemo sozmernost. Tudi na hujše provokacije v osebnem in širšem družbenem življenju se moramo (na)učiti odzivati zmerno. To pomeni: intenzivno, odločno in vztrajno, toda ne tako, da izgubimo notranji mir ter podležemo jezi, sovraštvu in drugim negativnim čustvom. Seveda pa je vse to lažje reči kot storiti...
Za konec naj še poudarim, da morajo biti naši zmerni odzivi na škodljive in provokativne vplive okolja pravočasni, tj. sprotni oziroma dovolj zgodnji. Kajti če se neka osebna ali družbena bolezen zaradi naše (kolektivne) ignorance oziroma pasivnosti preveč razraste, je ne moremo več zaustaviti in se bomo morali soočiti z njenimi posledicami.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
