Odvisnost je lahko zelo širok pojem. Pravzaprav je že sama človeška želja ali nagon po življenju vrsta odvisnosti. Ta odvisnost je ena najmočnejših, saj se ljudje na svoja življenja vežemo z velikansko silovitostjo. Tega se najbolje zavemo, ko smo življenjsko ogroženi. Toda če odvisnost pojmujemo tako zelo široko, potem smo dejansko odvisni od vsega, kar si tako ali drugače želimo, ali k čemer razumsko, nagonsko, intuitivno ali drugače stremimo. V tem pogledu smo odvisni od hrane, pijače, gibanja, druženja, mišljenja, govorjenja itd. Seveda pa je takšno pojmovanje odvisnosti preširoko in neprimerno za vsakdanjo uporabo, kajti v tem pomenu lahko dojema odvisnost le tisti, ki se filozofsko poglobi v temeljna vprašanja življenja in v samega sebe ter išče v preseganju vseh odvisnosti pot duhovne osvoboditve.
Običajno in vsakodnevno nam je bližje, kadar govorimo o odvisnosti od kofeina nikotina, alkohola in drugih opojnih drog (marihuana, opij itd.), ali pa o odvisnosti od kakih dobrih ali slabih navad. Znano je, da je navada »železna srajca«, kar pomeni, da se ji zaradi naše odvisnosti od nje težko odrečemo. Pravzaprav se te ugotovitve prekrivajo, kajti odvisnost od navedenih drog ni nič drugega kot odvisnost od naših navad, da jih uživamo. Da zdaj zadeve logično ne zapletem do nesmisla, naj raje dodam, da je seveda vsaka dobra odvisnost oziroma dobra navada (npr. odvisnost od športa, učenja, zdrave hrane itd.) bistveno boljša od slabe odvisnosti oziroma navade, pri čemer pa tudi dobra odvisnost še vedno ostaja odvisnost. Prava pot človeka je, da najprej slabe odvisnosti preseže oziroma nadomesti z dobrimi, nato pa postopno preseže tudi dobre odvisnosti, in sicer tako, da začne sprejemati vse svoje odločitve zavestno in avtonomno. Slednje je sicer idealna usmeritev, ki jo lahko praktično doseže le redko kdo, kar pa nas ne sme odvrniti od tega, da si v tej smeri prizadevamo kolikor zmoremo.
Vrnimo se k pohlepu. Gre, kot rečeno, za hudo in zelo škodljivo odvisnost. Škodljivo za pohlepnega posameznika in posledično tudi za celotno družbo. Nič čudnega, da je pohlep uvrščen med t.i. sedem smrtnih grehov. Pohlepni posameznik namreč s svojim nenasitnim stremljenjem po pridobivanju in kopičenju denarja, zemlje, predmetov in nasploh materialnih dobrin povsem izgubi življenjski kompas. Namesto, da bi mu ukvarjanje z materialnimi dobrinami pomenilo sredstvo za pomoč tistim, ki jo potrebujejo, mu bogatenje služi le kot orodje za nenasitno krepitev lastnega ega in ga tako tudi korenito odvrača od duhovnega razvoja.
Pohlepen človek je odvisnik, bolnik. Njegova bolezen je huda in se širi. Ob tem odvisnik postopno izgublja čut za sočloveka, za skupnost in družbo. Postaja vedno bolj površinski, mentalno in čustveno plitek. Vse meri v denarju in v rečeh, ki jih denar omogoča, in ne uvidi, da je na poti k propadu. Prav tako zaradi odsotnosti sočutja ne opazi, kako s svojim pohlepom škodi drugim.
Kot rečeno, na neki točki to pripelje do zloma, padca. Takrat ne pride le do streznitvenega šoka, ob katerem se pohlepnež zave, da je ravnal nemoralno in nesmiselno, pač pa se tudi vse pridobljene materialne dobrine nekako razblinijo, bodisi tako, da izgubijo svojo tržno oziroma družbeno vrednost, bodisi tako, da izgubijo vso vrednost v očeh dotedanjega pohlepneža, ki se zdaj v hudem šoku prebuja iz čustvene in mentalne otopelosti ter doživlja moralno-etično katarzo. Včasih je šok tako močan, da ga pohlepnež fizično ne preživi. Vsekakor pa je takšen šok oziroma takšna dokončna eksplozija nakopičene negativne energije neizogibna.
Za odvisnike od alkohola, cigaret ali mamil poznamo različne oblike terapij oziroma zdravljenja. Danes gremo že tako daleč, da razvijamo terapijo za odvisnike od hitre vožnje, televizije, hrane ali spolnosti. O vsem tem in še marsičem drugem se pogosto razpravlja tudi preko medijev, torej v javnosti. Ne razpravlja pa se toliko o tem, kako vzpostaviti in izvajati ustrezno terapijo za odvisnike od pohlepa. Za tiste, ki so tako pohlepni, da jim ta pohlep že sam predstavlja neustavljivo željo.
Nujno je, in deloma se to že dogaja, da pohlep oziroma odvisnost od pohlepa javno ter jasno in glasno opredelimo kot nesprejemljivo oziroma izredno škodljivo odvisnost. Podobno kot je bilo pred leti treba javno opredeliti škodljivost odvisnosti od kajenja. Vse dotlej se je zdelo, kot da s tem ni nič narobe, čeprav so se mnogi kadilci in nekadilci že zavedali, da ni tako. Če bomo zdaj na podoben način predvsem vsem velikim pohlepnežem sporočili, da živijo izredno nezdravo, bomo s tem utrli pot za kasnejše korake, ki bodo lahko pripomogli tudi k rešitvi sedanje etične, finančne, ekonomske, socialne in drugačne krize. Seveda pa bomo s tem poslali sporočilo tudi samim sebi, kajti v večini nas se prav tako skrivajo vsaj mali pohlepneži. Tudi sami bomo tako morebiti lahko ozdravili kako svojo pretiranost, ki grozi, da bo prerasla v nesmiselni in uničujoči pohlep.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
