Znani latinski rek opozarja, da je ponavljanje mati učenja (Repetitio est mater studiorum). To ne pomeni, da moramo neko učno snov ponavljati toliko časa, da si jo (dobro) zapomnimo. Sporočilo tega reka daleč presega zgolj mehaničen pristop k učenju. Gre za to, da lahko pojave (bitja, predmete, energije, podobe, miselne konstrukte itd.) globlje spoznavamo le tako, da s k njim vedno znova vračamo, jih čutno ali psihološko občutimo, opazujemo ter o njih razmišljamo. Vsakič znova pojav doživljamo drugače. Prejšnjim izkušnjam dodajamo nove. Vedno znova izkušamo, preverjamo in dograjujemo predhodna (spo)znanja. Pravo učenje je celovito in poglobljeno doživljanje tega, kar spoznavamo, ter samega sebe v procesu spoznavanja. Učenje je torej izkušnja.
Spoznavanje pojavov, od vesolja do atoma, od rastline do človeka, je neskončen proces. Resničn(ejš)a spoznanja so tista, ki presegajo zgolj naš pojavni svet. Toda na poti do njih, moramo ljudje najprej spozna(va)ti pojavni svet v sebi in okoli nas. Na tej poti učenja je v sodobnem svetu šola kot organizirana institucija izredno pomemben dejavnik. Seveda pa šola niso le šolski prostori, učbeniki, pisala in računalniki. To je le ogrodje. Šola so predvsem učitelji in učenci. Ljudje!
Učni proces vodi učitelj. Napačno je, če ga vodi učenec. Če je učitelj pravi, kar pomeni, da ima več znanja od učenca ter zna poučevati, potem je in mora biti učencu avtoriteta v izvornem pomenu te besede (tj. osebni zgled znanja in dostojnega obnašanja). Če učitelj ni pravi, je situacija popačena in slaba za učenca. Ker pa idealnih učiteljev (in učencev) ni in je praktično sleherni učni proces bolj ali manj nepopoln, mora biti (pravi) učitelj vedno tudi učenec. Po eni strani se mora učiti od tistih, ki imajo več znanja od njega, po drugi strani pa od svojih učencev, ki jim mora znati prisluhniti ter poučevanje v pravi meri prilagoditi njihovim sposobnostim in znanju. Pri tem ne sme izgubiti avtoritete. Učitelj brez avtoritete namreč ni pravi učitelj, je le učitelj po nazivu. Toda avtoriteta učitelja ne pomeni nasilne moči ali oblasti, pač pa pomeni izžarevanje človeške topline, zgled znanja ter dostojnega in tolerantnega obnašanja, pa tudi odločnost, ko je treba vzpostaviti primerno učno okolje, red, (samo)disciplino in usmeritev učencev v spoznavanje snovi.
Učenje se osredotoča na omejen krog pojavov, včasih začasno tudi samo na enega. Zato mora učitelj učence vedno znova opozarjati na širši življenjski kontekst. Večkrat jim mora pojasniti smisel (namen, smoter) učnega procesa ter vpetost vsakega dela tega procesa v širšo področno ali življenjsko celoto. Vse to pa nujno vodi tudi v vzgojo učencev. Vsa področja poučevanja (humanistična, družboslovna, naravoslovna, tehnična, umetnostna itd.) terjajo vzgojo osebnosti. Brez razvite čustvene in drugih vrst inteligence, ki jih razvija vzgoja, bodo namreč vsa ostala znanja človeštvo prej ali slej pripeljala do novih vojn, zastrupljanj ter drugačnih oblik uničevanja človeka in drugih bitij oziroma narave. Tega se vsi tisti, ki zagovarjajo bodisi izrazito avtoritarnost bodisi izrazito permisivnost v procesu (po)uče(van)ja otrok, očitno ne zavedajo. Le emocionalno uravnotežen posameznik lahko namreč svoje znanje usmerja v vrednostno pozitivni (konstruktivni) smeri.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
