Dnevi pred tem dogodkom so bili v političnih, intelektualnih in mnogih drugih okoljih napeti, polni pričakovanja. Vedeli smo, da bo prišlo do odločilnega koraka, toda v zraku je že bilo nekaj zloveščega, mračnega – napovedovala se je možnost vojne. Kljub temu je takratna Skupščina Republike Slovenije, ki je bila dobro leto pred tem konstituirana na prvih demokratičnih volitvah, svoje delo opravljala po že uhojeni poti. Vzpostavitev državne suverenosti je bila zasnovana kot ustavno in ne zgolj politično dejanje. Takrat bi npr. skupščina lahko sprejela zgolj politično deklaracijo o neodvisnosti in tako urbi et orbi Slovenijo razglasila za novonastalo (suvereno) državo. Toda takratna politična elita se je pod taktirko dr. Franceta Bučarja, predsednika skupščine, tudi v tem primeru odločila za ustavnorevizijski postopek. Tako kot v nekaj primerih pred tem, ko je z amandmaji k slovenski republiški ustavi skupščina postopno (o)krepila položaj Slovenije znotraj takratne jugoslovanske federacije.
Zakaj je to zanimivo ali pomembno? Zato, ker bi lahko na svoji poti v osamosvojitev Slovenija sprejemala takšne prelomne odločitve tudi na enostavnejši, lažji in hitrejši način. Vendar se je temu, večkrat tudi po žgočih polemikah (npr. v primeru pravne ureditve organizacije plebiscita), premišljeno odrekla. Tako je npr. skupščina na dan osamosvojitve sprejela tudi Deklaracijo ob neodvisnosti, s katero je strnjeno pojasnila razloge za slovensko osamosvojitev, njeno izvedbo ter temeljne usmeritve delovanja Slovenije kot države. Toda ta politični dokument je imel »postransko« vlogo, kajti odločilen je bil sprejem Temeljne ustavne listine (in ob njej sprejem sveznja t.i. osamosvojitvenih zakonov), ki jo je skupščina sprejela po ustavnorevizijskem postopku, z dvotretjinsko večino vseh delegatov (poslancev). Če ob tem upoštevamo, da je Slovenija dobre pol leta zatem, tj. 23. decembra 1991 po istem postopku sprejela še Ustavo Republike Slovenije, potem lahko ugotovimo, da je bila pot v samostojno in demokratično Slovenijo resnično tlakovana s pravom. Že takrat je torej Slovenija dokazala, da na najvišji ravni želi in zmore biti pravna država.
V čem je bila premišljenost takšnega ravnanja? Najprej in predvsem v tem, da se je na takšen način na vsakem koraku k samostojnosti zagotavljala visoka stopnja političnega soglasja. To je vsaki odločitvi skupščine ter takratnega izvršnega sveta in predsedstva Republike Slovenije zagotavljalo visoko stopnjo legitimnosti. Zadnja leta smo v politiki in javnosti priča nenehnim očitkom v zvezi s preteklostjo, tako tisto, ki sega še v čas druge svetovne vojne ter komunistične vladavine, kot tisto, ki sega nazaj le nekaj let, mesecev ali tednov. Nikoli pa kakšni resnejši očitki niso namenjeni temeljnim ustavnopravnim aktom, s katerimi smo si Slovenci uspeli izboriti državo. Slednjega smo lahko zares veseli, kajti ustanovitev države je z današnje retrospektive skorajda edina stvar, ki nas je Slovence resnično povezala in poenotila. Vse ostalo, vključno s polemikami glede letošnje proslave dneva državnosti, katerih povod je bila odsotnost sedanjega in bivšega predsednika države, pa sodi v že znano kategorijo slovenske politične in kulturne nezrelosti.
In v čem je še dodatni pravni pomen omenjenih osamosvojitvenih aktov? Slovenija se je z njimi tudi mednarodno uveljavila kot država, vredna zaupanja. Seveda je šlo pri tem le za prve velike korake v to smer, pa vendar. Če smo se želeli uvrstiti med moderne demokratične države, potem smo morali zavestno že ob ustanavljanju države velik pomen nameniti tudi pravu. Zakaj? Zato, ker je pravna država v (pretežno zahodnem oziroma zahodnjaškem) demokratičnem svetu zelo cenjena dobrina. No, pri tem ne smemo biti naivni. Ne gre kar za nekakšno čisto srčno ljubezen do prava, pač pa predvsem (ne pa tudi izključno) za »računico«. Koncept pravne države je namreč ideološko usklajen (komplementaren) z nekaterimi temeljnimi vrednotami sodobnega zahodnega tipa demokracije, kot so npr. »svetost« zasebne lastnine, tržno gospodarstvo, delitev oblasti, politična pluralnost, formalna enakost itd. V tem okviru je še posebej pomembno, da pravna država med drugim zagotavlja pravno varnost, tj. predvidljivost in zanesljivost prava oziroma zaupanje v pravo, saj je to ključnega pomena predvsem za ekonomijo (za mednarodno trgovino, tuja vlaganja itd.).
Po eni strani je res, da je mogoče marsikdaj utemeljeno podvomiti v iskrenost zahodnih (vele)sil, ko te npr. članstvo manjših držav v EU, Natu ali kakšni drugi mednarodni integraciji pogojujejo s zagotavljanjem varstva človekovih pravic, pri kakšnih večjih državah (npr. Rusija, Kitajska, ZDA) pa so pripravljene spregledati ali tolerirati marsikatero takšno kršitev. Toda po drugi strani pravna država, seveda vključno s človekovimi pravicami, v zahodnih državah še zdavnaj ni zgolj retorični politični okrasek, pač pa resnična potreba demokratične družbe. Zato je bilo za Slovenijo tako pomembno, da je na tem področju ob osamosvojitvi naredila ne le – če smem uporabiti prispodobo – »osnovno šolo«, pač pa že kar »maturo«.
Takšen zrelostni izpit je bil takrat mogoč tudi zato, ker se je Slovenija že nekaj let pred osamosvojitvijo podala na pot postopnega uveljavljanja pravne države. Z vključitvijo v EU lahko – ponovno v prispodobi – rečemo, da je Slovenija na pravnem področju tudi »diplomirala«, da pa je sedaj v dobi težavnega »pripravništva«, ki naj bi jo postopno le dvignilo na višjo pravno raven. Toda sedaj je uveljavljanje kakovostne pravne ureditve in pravne kulture na nek način celo težje, kot pa je bilo sprejemanje Temeljne ustavne listine in Ustave Republike Slovenije. Takrat je bila namreč zavest političnih in pravnih elit o odgovornosti njihovih ravnanj mnogo večja, kot pa je sedaj. Hišo smo zgradili, sedaj pa se v njej (spet) na veliko prepiramo o tem in onem. Tako pač to gre. Le da smo Slovenci za te stvari žal še posebej nadarjeni.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
