Ljudje se ne zavedamo dobro, kako močno so naša življenja pogojena s strahom. Če opazujemo naša življenja zgolj s perspektive strahu, bi lahko celo rekli, da so skorajda vsa naša ravnanja neposredno ali posredno pogojena s strahom. Bojimo se, da bi kaj izgubili, da česa ne bi mogli (pri)dobiti oziroma narediti, ali da česa ne bi mogli (od)dati. Ker nas je strah, da bi izgubili premoženje, razne predmete, zaposlitev, prijateljstvo, ljubezen, ugled, znanje, zdravje ali življenje, si za vse to prizadevamo. Prav tako si prizadevamo, da bi materialne ali nematerialne dobrine, kolikor jih ne posedujemo, pridobili. Pogosto nas je tudi strah, da nekomu ne bi mogli nečesa podariti ali zanj nekaj storiti. Seveda se vse to prepleta, kajti če želimo npr. nekomu nekaj dati, to praviloma povezujemo z željo, da bi nas ta oseba zato cenila oziroma imela tako ali drugače rada, pri čemer nas je strah, kaj bo, če te simpatije ali ljubezni ne bomo pridobili ali jo bomo (kasneje) izgubili.
Ker nas je torej pogosto strah, ne storimo, opustimo ali damo (nekomu) tistega, kar mislimo, da je prav. Enostavno pobegnemo, se umaknemo, kaj zatajimo, se pretvarjamo in lažemo. Samo, da ne bi doživeli tistega, kar v naši psihološki projekciji doživljamo kot grozečo izgubo in bolečino. Po drugi strani pa je strah spodbujevalni dejavnik. Brez strahu namreč ne bi mogli razvi(ja)ti poguma, ki je ključen dejavnik na poti našega (samo)razvoja. Pogum je premagovanje strahu. In kadar strah premagamo, ker iskreno verjamemo, da je to dobro, storimo tisto, kar menimo, da je prav. Takrat smo v obsegu, v katerem smo premagali strah svobodni.
Če dobro pomislimo, je strah neločljivo povezan z željami. Strah v zgoraj opisanih situacijah pomeni, da se bojimo, da se nam ne bi uresničile materialne ali nematerialne želje. Če si npr. nekega predmeta, zaposlitve ali prijateljstva ne želimo, nas enostavno ne more biti strah, da bi tega ne mogli pridobiti ali ohraniti. Takrat smo osvobojeni strahu. Smo svobodni. Če bi znali takšno svobodo razširiti na vse dobrine tega sveta, bi bili (od) tega sveta osvobojeni in bi naša zavest prešla na bistveno višjo in drugačno stopnjo – takšna stanja zavesti na razne načine opisujejo različni duhovni nauki. To bi pomenilo, da bi prekinili vse naše vezi s tem svetom in zato v svoji zavesti prestopili v nek novi svet. Toda prepustimo te duhovne izzive, kolikor pač kdo v njih verjame ali veruje, vsakemu od nas in se vrnimo v našo t.i. zemeljsko realnost, kjer nas obvladujejo številne želje in nas zato prežemajo tudi številni strahovi. Mnogi od teh strahov so tako majhni, neznatni, da se jih sproti pogosto sploh ne zavedamo. Bojimo se zamuditi v službo, bojimo se nekomu nekaj povedati in bojimo se celo, da nam bo kak mozolj pokvaril zunanji videz. Vse te strahove, kot rečeno, pogojujejo naše želje.
V nadaljevanju bom le preprosto razložil, kaj si na splošno mislim o naših kolektivnih slovenskih strahovih. Predvsem ocenjujem, da jih je preveč in da se nas pogosto lotevajo tam, kjer bi jih lahko le z malce več poguma in medsebojne spodbude že presegli.
Kot je bilo prikazano, je strah neizogiben življenjski dejavnik, ki nas v težnji, da ga presežemo, motivira bodisi k razvijanju poguma bodisi k opuščanju želja. Slovenci smo na kolektivni ravni na fascinanten način presegli svoje strahove, ko smo izpeljali državno osamosvojitev, saj smo se takrat na eni strani odpovedali želji po dotedanjem političnem režimu, po drugi strani pa zbrali dovolj poguma, da smo se uprli nasprotnim silam in prevladali. Od takrat dalje pa smo ponovno dopustili, da v nas prevladajo takšne skrajnostne želje in strahovi, ki nas postopno vse bolj hromijo in so, če zadevo opazujemo s te perspektive, ključni razlog za sedanjo krizo. Namesto, da bi se po osamosvojitvi odločili postaviti na lastne noge, smo si očitno spet zaželeli novih gospodarjev in nas je postalo strah, da bomo svetu okoli nas premalo ugajali, če bomo gradili svojo lastno in kakovostno zgodbo (o uspehu). Namesto, da bi spoznali, da smo lahko kot narod močni in uspešni le, če sodelujemo in se v temeljnih zadevah opiramo predvsem nase, smo – kar postaja jasno šele sedaj – z našo usmeritvijo v EU in druge svetovne integracije očitno le podzavestno iskali nove gospodarje in alibi, da lahko tudi pri nas vpeljemo rudimentarni in vulgarni kapitalizem in materializem. Namesto, da bi pogumno in brez želja po najslabših vzorcih iz zahodnega sveta razvijali svoje človeške in naravne vire ter skozi medsebojno sodelovanje dosegali sinergije, smo po eni strani v kolektivnem strahu, da ne bi dovolj ugajali in ugodili večjim državam in drugim mednarodnim dejavnikom, postopno postajali in znova postali do njih nadvse servilni. Po drugi strani pa smo se kot narod povsem ideološko razklali in se zaradi prevlade pohlepa in nasploh upada etičnih norm (mnogih se je polastil strah, da ne bi zamudili prilike, da na hitro, četudi nepošteno, materialno obogatijo) človeško razpršili in atomizirali. Vse to nam zdaj, ob nastalem finančnem, gospodarskem in socialnem obubožanju, onemogoča, da bi polno izkoristili svoje človeške in naravne vire. Še več, vedno večji del teh virov se seli v tujino oziroma prihaja pod tujo oblast.
Seveda zdaj ne želim ustvarjati še strahu pred tujci in tujim. Slovenci smo ta hip že tako ali tako prežeti s številnimi strahovi, ki so povezani z nezaposlenostjo, splošnim upadanjem ravni socialne države, begom kakovostnih kadrov v tujino in mnogimi drugimi problemi, ki jih sproža kriza. Toda tuji finančniki, gospodarstveniki in ne nazadnje politiki niso tisti, ki bodo dokončno rešili Slovenijo. Rešiti jo moramo v prvi vrsti Slovenci sami. Zato moramo predvsem preseči mnoge naše strahove. Končno moramo spoznati, da lahko tudi sami v svoji domovini ustvarimo človeku in naravi prijazno in razvojno uspešno gospodarsko, socialno in ne nazadnje kulturno okolje. Poleg nekaterih omenjenih strahov moramo zato premagati strah tudi pred tistimi med nami, ki so nas v zadnjih dveh desetletjih tako nesramno okradli in z drugimi sramotnimi ravnanji nacionalno ponižali. Tem ljudem je treba jasno povedati, da jim ni mesta v vodilnih družbenih sferah in da si lahko svoje duše olajšajo tako, da v prihodnje naredijo tudi kaj resnično dobrega v korist družbe. Če se bomo teh ljudi še naprej bali, bomo svoj nacionalni krč le še stopnjevali do točke, ko bo prišlo do pretiranega, nasilnega izbruha splošnega nezadovoljstva, ki lahko vodi v dramatično in dlje časa trajajoče obdobje hude družbene nestabilnosti. Prvi znanilci nove slovenske zgodbe so sicer že tu (javni protesti, prebuditev civilne družbe, ozaveščanje pomena pravne države, nekateri protikorupcijski uspehi ter sodni epilogi itd.), njen glavni del pa nas seveda še čaka.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
