Razvrščanje ljudi na različne skupine, sloje, razrede ali kaste seveda ni kakšna indijska oziroma hinduistična posebnost. Zgodovina vseh narodov in ljudstev pozna najrazličnejše (diskriminatorne) delitve ljudi. V evropskem prostoru smo dolga stoletja razlikovali svobodne ljudi od nesvobodnih (sužnjev), v srednjem veku pa denimo duhovščino, plemstvo, obrtnike in kmete, ki sta se jim kasneje, še posebej v novoveškem obdobju, pridružila še meščanski in delavski sloj ali razred. Takšne temeljne skupine je mogoče deliti tudi na številne podskupine. Tako so recimo v Indiji načelno obstajale štiri osnovne kaste, vendar pa se je njihova nadaljnja diferenciacija razmahnila do te mere, da nekateri danes ocenjujejo, da obstoji v okviru hinduistične Indije celo več kot tri tisoč kast.
Sodobna Indija je demokratična država, ki že na ustavni ravni prepoveduje kastni sistem. Pa vendar velik del hinduistične družbe še vedno upošteva starodavno izročilo in s tem mnoge kastne običaje in predpise. To v praksi povzroča nedopustno diskriminacijo, ki pa pogosto nima dosti zveze s prvotnim učenjem o kastah. Te namreč izvirno niso bile zamišljene kot nekakšen tog in neprehoden sistem družbenih vlog in položajev. Kastni sistem je bil pred tisočletji, ko je nastal, zamišljen kot pravičen sistem razporejanja ljudi v skupine, v katerih naj bi se ti sami najbolje počutili in bili hkrati tudi najbolj koristni skupnosti in družbi. Razvrstitev posameznika v določeno kasto naj bi ustrezal njegovim prirojenim in priučenim sposobnostim ter nagnenjem in prizadevanjem. To je tudi pomenilo, da je lahko nekdo, ki se je rodil staršem v nižji kasti, s svojim talentom, znanjem in delom napredoval v višjo kasto, tako kot je lahko nekdo, ki se je rodil v višji kasti, zaradi svoje lenobe, nesposobnosti in drugih slabih lastnosti padel za eno ali več stopničk nižje. Ideja kastnega sistema je torej družbeno funkcionalna, saj vsakomur pripisuje tisti položaj in delo, za katero je najbolj primeren oziroma usposobljen.
Žal so ljudje v Indiji ter v vseh drugih okoljih to in podobne ideje v praksi pogosto zlorabljali, kar je postopno pripeljalo do tega, da je kastni sistem postal sinonim za družbeno nepravičnost ter nedopustno diskriminacijo ljudi. Načelo kast, stanov, razredov ipd. se zato v sodobni demokratični družbi nadomešča z načeli nediskriminacije, (formalne) enakopravnosti ter s splošno usmerjenostjo v varstvo človekovih pravic in svoboščin. Tudi sam menim, da je takšen demokratičen pristop boljši, saj v bistveno večji meri preprečuje zatiranje človeka po človeku. Demokratični sistem je sicer – kot to že dobro vemo – daleč od idealne družbene ureditve, toda praktično pomeni bistveno manjše zlo od takšnega kastnega sistema, v katerem je položaj posameznika bolj ali manj družbeno determiniran že s samim rojstvom in kjer višje kaste ponižujejo in izkoriščajo nižje.
Toda kaste so in (še dolgo) bodo. Tudi v demokraciji. Pod tem ali onim imenom. Vsaka družba ima delavce in služabnike (v hinduistični tradiciji Sudre), prodajalce, trgovce in kmete (hind. Vaisye), politike in vojščake (hind. Ksatriye) ter filozofe in svete ljudi oziroma modrece (hind. Brahmane). Vsaka od teh družbenih skupin (kast) ima svojo prevladujočo mentaliteto in način življenja. V demokraciji so sicer na pravno-formalni ravni pripadniki vsake od teh kast pripoznani kot enaki, v svojem dejanskem mišljenju, čutenju in delovanju pa so seveda različni. V nižjih kastah prevladuje egoizem (materializem, individualizem itd.), v višjih kastah pa altruizem (sočutje, solidarnost, skrb za skupnost in družbo itd.).
Temeljni problem demokracije ni v pomanjkljivostih političnega ali pravnega sistema, pač pa v dejstvu, da na oblasti ni prava kasta oziroma skupina ljudi. Po hinduističnem učenju, ki ima v tem pogledu univerzalen pomen, so za družbene voditelje najbolj primerni in sposobni pripadniki druge kaste (Ksatriye), ki so po svoji naravi pametni, plemeniti, odgovorni, delavni in požrtvovalni. S pravo vzgojo se v takšnih posameznikih te njihove lastnosti še krepijo, hkrati pa se krepi tudi njihova zavest, da morajo pri svojem učenju in sprejemanju odločitev v čim večji meri slediti naukom modrecev, tj. pripadnikov prve, najvišje kaste (Brahmani). Ostali kasti sta za družbeni obstoj in razvoj pomembni (in kot takšni prav tako vredni spoštovanja) v drugih ozirih, tj. predvsem glede pridobivanja, predelovanja in menjave materialnih dobrin.
V času real-socializma (komunizma) je bila na oblasti pretežno četrta kasta – delavski razred. Iz tega se vsaj dolgoročno ni moglo razviti nič dobrega, kajti ta kasta pač nima znanja za pravično in nesebično vodenje družbe. V kapitalizmu – kjer smo sedaj – je situacija sicer nekoliko boljša, saj je na oblasti pretežno tretja kasta, toda vse skupaj je še vedno daleč od dobre vladavine. Tretja kasta je namreč pod pretežnim vplivom materialističnih strasti, zato kljub boljšemu poznavanju delovanja družbe teži predvsem k temu, da sebi in svojim »bližnjim« nagrabi čim več družbene moči, denarja in materialnega bogastva.
Tudi v Sloveniji se nam dogaja prav to. Na oblasti imamo pretežno tretjo, deloma pa še vedno tudi četrto kasto. Pripadnikov druge kaste skorajda ni, redke izjeme pa ne morejo prevladati. Državljane praviloma zavedejo besede in goli videz tistih, ki se ponujajo za politične, gospodarske, kulturne in druge voditelje. Ljudje naivno verjamejo in zaupajo izrečenim vizijam in obljubam ter »padajo« na lepe obleke, prestižne avtomobile in druge navidezne (lažne) simbole višjih družbenih slojev. Nato so vedno znova razočarani, kajti izvoljeni predstavniki ljudstva očitno niso tisto, za kar se izdajajo, oziroma kar bi kot voditelji morali biti.
Rešitev težave je jasna, toda težko dosegljiva. Ob vsem spoštovanju nediskriminacije, enakopravnosti, človekovih pravic ter drugih prvin pravne in demokratične države je treba težišče upravljanja z družbo in njenega vodenja v praksi postopno prenesti na višje intelektualne, emocionalne in duhovne nivoje. Te pa je seveda treba najprej v zadostni meri ustvariti in učvrstiti. In prav to je temeljni izziv sodobnega časa, kajti brez prenosa vodenja družbe na višje nivoje človeške zavesti, ljudje ne bomo kos bodočim družbenim, ekološkim in drugim izzivom.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
