Kako bodo ti rodovi ocenjevali dejstvo, da je naša tako »napredna« in »civilizirana« zahodna civilizacija v zadnjih sto letih spočela kar dve svetovni vojni in poleg tega sprožila ali pa aktivno sodelovala tudi v precejšnjem številu »lokalnih« vojn na različnih celinah? Kako bodo ti rodovi, ki jim bomo po vsej verjetnosti zapustili že povsem obubožano naravo, gledali na naš odnos do življenjskega okolja? Kaj si bodo ti rodovi mislili o sodobnem pehanju za materialnimi dobrinami in z njim povezanim človeškim egoizmom, o neustavljivem potrošništvu, o strahovitih razlikah med bogatimi in revnimi? In nenazadnje, kaj bodo porekli na naš odnos do drugih živih bitij – do živali, rastlin in še marsičesa?
Tokrat želim nameniti nekaj misli predvsem vprašanju odnosa ljudi do živali ter vprašanju, ali je mogoče in treba živalim pravno zagotoviti določene pravice. Naš sodobni odnos do živali nas pogosto zelo izrazito opozarja na našo (človeško) vrednostno, karakterno, osebnostno itd. razklanost. Po eni strani namreč družba mnogim živalim pripisuje visoko pozitivno vrednost, kar se kaže npr. v velikem številu ljubljenih domačih živali, v skrbi družbe za ohranitev določenih živalskih vrst ter predvsem tudi v težnji po preprečevanju mučenja živali (v Sloveniji je varstvo živali pred mučenjem celo ustavna institucija, saj je v tretjem odstavku 72. člena ustave zapovedano, da mora varstvo živali pred mučenjem urejati zakon). Toda po drugi strani ta ista družba povsem industrijsko, masovno, kruto itd. vzreja številne živali v »neživalskih razmerah« (analogno »nečloveškim razmeram«) in to zgolj za zakol. Človek še nikoli v zgodovini ni živali pobijal tako masovno, načrtno in organizirano kot danes. Ob tem pa se seveda pojavljajo še številna druga vprašanja, ki zadevajo problematiko mučenja živali, kot npr. vprašanje, ali niso tudi t.i. hišni ljubimci oziroma domače živali pogosto mučene že s tem, ko jim ljudje omejujemo gibanje, jih prisiljujemo v določeno delovanje, jih kastriramo, »nenaravno« oblačimo, namenjamo objestni človeški zabavi itd.
Ob vsem tem se seveda povsem samoumevno pojavi tudi vprašanje pravic živali. Ali bi torej živalim pravo moralo priznati določene pravice, ki bi jih učinkoviteje obvarovale pred mučenjem in drugimi »neživalskimi« ukrepi in razmerami? In ker je seveda priznanje (pravne) pravice pogojeno s pravno subjektivnostjo, se moramo tudi vprašati, ali je žival lahko subjekt (in ne le bolj ali manj varovani objekt) prava. Vprašanj v zvezi s tem je seveda še ogromno in o nekaterih bom razmišljal v prihodnji kolumni. Tokrat naj opozorim le na nekaj temeljnih izhodišč.
Že v antični Grčiji so se glede narave živali in posledično tudi glede njihovega statusa razvili štirje temeljni pogledi (glej npr. R.D.Ryder: Animal Revolution: changing attitudes toward speciesism, 2000), ki so se v nadaljnjem razvoju seveda še nadgrajevali. Animisti (npr. Pitagora) so verjeli, da imajo živali, tako kot ljudje, neuničljive duše, ki se selijo iz ljudi v ljudi ali v živali in obratno (takšno gledanje je seveda vodilo v prepoved uživanja mesa in v spoštljiv odnos do živali). Vitalisti (npr. Aristotel) so poudarjali soodvisnost duše in telesa, pri čemer so živalsko naravo videli tudi v ljudeh, vendar so ljudi zaradi njihove razumske sposobnosti šteli za višje razvite od (ostalih) živali. Mehanicisti so živali enačili s stroji, ki nimajo duše in se zato ne razlikujejo bistveno od nežive narave. Antropocentrični pogledi pa so izhajali iz prepričanja, da so živali ustvarjene z namenom služiti človeku in zagotavljati njegovo dobrobit.
Jeremy Bentham je bil v evropskem okolju eden prvih, ki je živali zaradi njihove čuteče narave izenačeval s človekom do te mere, da je zagovarjal tudi potrebo po priznanju pravic živali. To je utemeljeval z utilitaristično filozofijo, v okviru katere je zagovarjal (tudi) skupni interes živali, da ne trpijo ter da tako in drugače dosežejo svojo srečo v čim večjem številu oziroma obsegu (enako kot ljudje). Pravice živali pa terjajo na drugi strani dolžnosti oziroma obveznosti ljudi (v formalno logičnem smislu pa tudi živali) nasproti živalim. Na Benthamovo teorijo se še dandanes sklicujejo zagovorniki pravic živali, na nek način pa je ta teorija v sodobnem času doživela potrditev vsaj toliko, kolikor pravne ureditve prepovedujejo mučenje živali in s tem določajo ljudem nekatere dolžnosti storitev, opustitev in dopustitev tudi neposredno nasproti živalim.
Toda kot je bilo zgoraj že omenjeno, je prepoved mučenja živali zelo relativizirana z dejstvom, da številne oblike mučenja živali ljudje toleriramo ali celo podpiramo (npr. poskusi na živalih v laboratorijih, neustrezni transporti živali, masovna vzreja živali v majhnih in zaprtih prostorih, različne oblike ubijanja živali za hrano itd.). Tudi ljudje, ki so za trpljenje živali dovolj občutljivi (senzibilizirani), so pogosto »žrtve« dejstva, da se različna mučenja živali praviloma odvijajo »daleč od oči«. Tako se ljudje najpogosteje obnašamo na znani »nojevski način«, tj. od problema odvrnemo pogled in misli ter se nato v takšni pozabi notranje pomirimo. Ko kupimo v trgovini kos mesa, je ta lepo, lahko celo zelo okusno oziroma estetsko odrezan, oblikovan in zapakiran, zato ga več ne povezujemo z usmrčeno živaljo (enako velja seveda za različne živalske, npr. usnjene izdelke ipd.).
Po eni strani se torej lahko vprašamo, ali je družba sploh dovolj zrela, da bi lahko živalim na nek način priznala pravno subjektiviteto ter nekatere temeljne pravice. Po drugi strani pa se moramo tudi vprašati, ali je živalim – tudi ob najboljši volji, da jih varujemo pred mučenjem in jim pač zagotovimo čim lepše življenje – sploh mogoče pravno priznati pravice. In če bi bil ali če je odgovor na eno ali obe vprašanji negativen, potem se zastavi vprašanje, ali ne bi bilo treba ljudem pravno naložiti vsaj več dolžnosti v smeri zagotavljanja (boljšega) življenja živalim. Vprašanj je seveda še veliko in z njimi se bom, kot rečeno, nekoliko natančneje ukvarjal prihodnjič. Temeljno pravno vprašanje pa je tu vsekakor, ali so subjekti prava lahko zgolj ljudje ali pa tudi živali in morebiti tudi druga živa bitja. Če namreč danes prepovedujemo mučenje živali, potem nismo več tako daleč od spoznanja, da bi bilo treba pravno prepovedati tudi mučenje rastlin, kajti tudi te so žive in čutijo… Ta in podobna (pravna) vprašanja so v vsakem primeru izzivalna in nadvse pomembna, saj so najtesneje povezana s človeško intelektualno, čustveno in duhovno rastjo na področju razvijanja odnosa do drugih živih bitij in nasploh sveta okoli nas.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
