Naj v spodbudo javni razpravi o (ne)sprejemljivosti anonimk navedem nekaj svojih stališč. Ta stališča so zgolj okvirna in naj služijo kot izhodišče za nadaljnji razmislek.
Po človeški plati povsem razumem, da včasih življenje posameznika privede v položaj, ko želi neki osebi, skupini oseb, instituciji ali javnosti nekaj sporočiti, vendar se pri tem boji razkriti svojo identiteto. Razlogi za takšen strah so lahko različni. Lahko gre za to, da pisec anonimke meni, da ni dovolj izobražen ali informiran, zato se z razkritjem svoje identitete ne želi osramotiti pred naslovnikom pisanja. Lahko gre za to, da pisec anonimke nekoga zavestno oziroma namenoma žali, obrekuje, opravlja ali ga kako drugače obravnava na grd in nedostojen način, zato se želi z anonimnostjo enostavno izogniti pravni, etični ali kaki drugi odgovornosti in sramoti, ki bi ga doletela, če bi se izvedelo za njegovo avtorstvo. Včasih je situacija takšna, da pisec anonimke opozarja na kake nepravilnosti v svojem delovnem kolektivu ali v ožjem ali širšem življenjskem okolju, pri čemer skriva svojo identiteto le zato, da se mu družbeno vplivnejše osebe ne bi za takšno razkritje tako ali drugače maščevale. Ne nazadnje je lahko anonimna tudi kaka politična ali druga družbena pobuda, kar je lahko bodisi posledica strahu njenega avtorja pred političnim ali drugačnim javnim odzivom na njegovo pobudo, ali pa je, kar je verjetno zelo izjemen primer, anonimna pobuda posledica skromnosti avtorja, ki si za dobro in koristno pobudo ne želi lastiti posebnih zaslug.
Kot rečeno, razumem, da posameznik ali družbena skupina iz zgoraj navedenih ali drugih razlogov napiše anonimko. Vendar pa anonimk načelno ne odobravam. Dopuščam izjemne situacije, ko zaradi utemeljenega strahu pred izgubo službe, pred možnim nasilnim odzivom kake nemoralne osebe ali zaradi kakega drugega podobnega grozečega razloga posamezniku ne ostane drugega, kot da naslovi anonimko na pristojni državni organ ali na koga drugega, ki ima ustrezen vpliv in možnosti, da mu pomaga v težavni situaciji ali da ukrene kaj družbeno koristnega. Toda takšnih opravičljivih situacij je v demokratični in pravno urejeni družbi v resnici zelo malo. V takšni družbi namreč pristojni državni organi ter družbeno vplivni posamezniki vsaj v pretežni meri ne ogrožajo eksistence in osebne sfere posameznikov, ki opozarjajo na neetične, protipravne in druge družbeno škodljive pojave. Povedano drugače, v demokratični družbi in v pravni državi se posameznik, ki argumentirano in dostojno opozarja na nepravilnosti v podjetju, v državnem organu, združenju ali kaki drugi širši ali ožji skupnosti, počuti varnega, zato ne skriva svoje identitete.
Ali je torej dejstvo, da smo v Sloveniji v zadnjih letih soočeni z vedno več obtožujočimi anonimkami (ki jih prejemajo mediji in državni organi, seveda pa tudi vodstva podjetij, zavodov, zbornic, društev in drugih organizacij), le še dodaten dokaz, da demokracija in pravna država pri nas nista uspeli zaživeti v zadostni meri, oziroma da s porastom korupcije ter politične in pravne nekulture še nadalje usihata? Odgovor na to vprašanje je verjetno celo v večji meri, kot si upamo priznati, pritrdilen. Ljudi je vedno bolj strah. Ne zaupajo dovolj politikom, policiji, državnemu tožilstvu, inšpektorjem ter nadrejenim v delovnih kolektivih, kjer so zaposleni. Strah jih je, da bodo ob ustrezni prijavi, ovadbi ali peticiji sami postali predmet sumničenja in preiskovanja, tiste »velike ribe«, na katerih nečedna dejanja bodo opozorili, pa se bodo seveda zaradi svoje družbene moči izognile družbeni obsodbi, še posebej tudi pravnim postopkom in sankcijam.
Za takšne primere je seveda treba imeti razumevanje in jih obravnavati s posebno skrbnostjo oziroma odgovornostjo. Nikakor pa to ne velja za vse druge primere. Predvsem ne za tiste, kjer se posamezniki pritlehno in nečastno skrivajo, ko v svojih anonimkah neutemeljeno oziroma lažno blatijo druge ljudi. S tem mislim na tiste vrste anonimk, ki jih razni neuki, nevzgojeni, zavistni, zafrustrirani in nenazadnje zlobni ljudje objavljajo urbi et orbi preko raznih družbenih omrežij, forumov ali drugih oblik anonimnih zapisov na internetu, ali pa jih po navadni pošti pošiljajo različnih državnim organom, medijem, direktorjem in različnim drugim naslovljencem. Takšnim anonimkam moramo vsi skupaj reči: NE! Takšne anonimke morajo nemudoma romati v koš ali pozabo, saj ne zaslužijo resne obravnave. Če dajemo piscem takšnih anonimk prostor in možnost, da jemljejo dragoceni čas drugim ter da z nedostojnim jezikom in lažmi onesnažujejo naše mentalno okolje, potem smo sokrivi za slabšanje stanja duha v naši družbi.
Če npr. novinar, policist, inšpektor ali vodja nekega delovnega kolektiva prejme anonimno sporočilo, v katerem pisec eno ali več drugih oseb obtoži protipravnih ali drugačnih škodljivih dejanj, bi moral naslovnik takšno pisanje zavreči. Toda ob tem bi se morala uveljaviti dosledna in odgovorna praksa, v skladu s katero bi se morali avtorji različnih obtožujočih sporočil (prijav, ovadb) naslovniku sicer vedno osebno identificirati, vendar pa bi moral naslovnik (policija, inšpektor, novinar, direktor itd.) na njihovo izrecno željo strogo varovati njihovo identiteto, jo ohraniti kot zaupno in je torej ne razkriti nikomur – razen, če bi v to posamezen avtor prijave ali kakega podobnega sporočila privolil v morebitnem kasnejšem pravnem postopku. Takšna praksa bi sprožila s strani novinarja, policista, inšpektorja, direktorja ali koga drugega ustrezne postopke preverjanja resničnosti obtožb, hkrati pa bi terjala tudi ustrezno odgovornost na strani pisca oziroma prijavitelja. Če bi se namreč izkazalo, da je prijava lažna ali zmotna, bi to privedlo tudi do ustreznega opozorila prijavitelju, naslovnik prijave pa bi bil v prihodnje ob morebitni ponovni prijavi s strani iste osebe bolj previden.
V praksi se žal dogaja vse kaj drugega. Inšpektorji, mediji, policija, različne druge institucije in še kdo se neredko na mnoge anonimne prijave odzivajo po povsem drugačnih merilih. To vodi pogosto v prehitro javno stigmatizacijo oseb, na katere se anonimne obtožbe nanašajo, kar se dogaja še posebej v situacijah, ko se na anonimke javno in premalo kritično odzivajo mediji. Z javno povzeto ali objavljeno anonimko, četudi zgolj v obliki »domnev« ali »vprašanj«, se lahko zelo hitro povsem neupravičeno fatalno diskreditira tudi dobrega in v resnici nič krivega direktorja, učitelja, politika, uradnika, zdravnika ali koga drugega.
Kot rečeno, razumem stiske ljudi in njihov strah pred tem, da jih bo njihova odprta oziroma javna kritika nekoga drugega spravila v neugoden položaj. Toda hkrati sem tudi proti strahopetnosti. Če se državljan, ki napiše kazensko ovadbo, politično pobudo ali kritiko kake vplivnejše osebe ne upa izpostaviti s svojim imenom in priimkom, potem naj bo raje tiho (seveda dopuščam izjeme v kaki skrajni sili). Če takšnega principa ne bomo vzpostavili kot temeljnega vodila v naši družbi, bomo le še stopnjevali pritlehnost, zavist in ne nazadnje zlobo, posledično pa sovražni govor, ki prej ali slej vodi tudi v nasilna dejanja. Če bomo na takšen način še nadalje spodbujali mentaliteto netransparentnosti, hinavščine in razširjanja laži, se bomo še bolj oddaljili od demokratičnih standardov in od človeku prijazne družbe. Ker verjamem, da je velika večina Slovencev pogumna in vrednotno pretežno pozitivno naravnana, je zato zelo pomembno, da ta večina s svojimi ustreznimi odzivi na nespodobne anonimke preglasi vse tiste, ki s takšnimi anonimkami škodijo sebi, drugim in navsezadnje vsem nam.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
