Slavni kralj Salomon, sin še slavnejšega izraelskega kralja Davida, je ponižno prosil Boga, da naj mu kot božjemu služabniku nakloni razumevajoče srce, ki bo znalo soditi njegovemu ljudstvu ter razlikovalo dobro od zla. Bog mu je željo uslišal, in sicer zato, ker mu je ugajala Salomonova prošnja. Ta ga namreč ni prosil za dolgo življenje ali za osebno bogastvo, prav tako tudi ne za smrt svojih sovražnikov, pač pa za sposobnost prav(ičn)e sodniške presoje. Od tistega časa dalje so ljudje iz celega sveta prihajali na dvor in prosili za sprejem pri kralju Salomonu, da bi slišali modrost, ki jo je Bog položil v njegovo srce.
Znani svetopisemski primer Salomonovega pravičnega sojenja je tisti, ko so pred njega pripeljali dve materi, ki sta potem, ko je eni od njiju ponoči umrl dojenček, obe zatrjevali, da sta materi drugega, preživelega otroka. Ker nobena ni odstopila od svoje trditve, je Salomon razsodil, da naj pripade vsaki pol otroka ter ukazal, da dojenčka nemudoma razpolovijo z mečem. Da bi to preprečila in otroku rešila življenje, se je prava mati takoj odrekla otroku v prid druge ženske. Salomon je v tem dejanju prepoznal iskreno materinsko ljubezen ter dojenčka vrnil pravi materi.
Zgodovina žal nenehno dokazuje, da kraljev Salomonov ni veliko. Pravzaprav jih sploh ni, vsaj ne v sodniškem poklicu. Žal je tudi pravi kralj Salomon v svojem kasnejšem življenju zapadel v različne hude pregrehe, s čimer je nase in na svoje ljudstvo priklical Božjo kazen. Svetopisemska zgodba tako svari pred človeško prevzetnostjo, objestnostjo ali pohlepom, saj vse te in podobne negativne lastnosti vodijo človeka in človeštvo v propad. Nešteto je bilo doslej oblastnikov in sodnikov, ki se niso mogli upreti slasti svoje oblasti in so jo v škodo drugih zlorabili v sebične namene.
Sodobno moderno pravo, ki se integralno izraža skozi substanco in formo pravne države, upošteva vse te zgodovinske izkušnje na ta način, da vzpostavlja namesto vladavine sodnikov vladavino splošno veljavnih zakonov. Sodniki so torej zavezani in podrejeni zakonom. Pri tem si mora seveda zakonodajalec (parlament) vseskozi prizadevati, da so zakoni čim bolj jasni, pravični in koristni. Sodnik pa si mora prizadevati, da te zakone izvršuje v skladu z njihovimi normami ter po svoji najboljši vesti.
Takšen položaj sodnika predpostavlja, da je sodnik le človek, ki je spoznavno ter drugače omejen in zmotljiv. Sodnik torej ni Salomon. V študij prava, etike in še marsičesa lahko vloži ogromno časa in moči, pa bo še vedno nepopoln. Sodnik kot takšen tudi ne more biti popolnoma pravičen. Med drugim tudi ne zato, ker je pravičnost v marsičem razumu nedoumljiva in neizmerljiva, zato jo vsak človek in sodnik dojema nekoliko drugače, subjektivno. Tudi to pomanjkljivost želi odpraviti splošna zakonodaja, ki vzpostavlja splošna načela zakonitosti, enakopravnosti, nediskriminacije in še mnoga druga. Toda tudi zakon ni in ne more biti popoln. Le kako bi bil, če pa ga pišejo ljudje, predstavniki ljudstva, poslanci. Nepopoln sodnik torej izvaja nepopoln zakon v nepopolni družbi in za nepopolne pravne subjekte. Če k temu prištejemo še dejstvo, da je praktično vsak pravni primer zgodovinski dogodek, ki ga je v sodni dvorani že po naravi stvari nemogoče povsem avtentično rekonstruirati, potem nam počasi postane jasno, da na pravo le ne gre staviti preveč.
Pa vendar je pravo osrednji dejavnik obstoja in razvoja civilizirane družbe, sodnik pa temeljni steber prava in pravne države. Zato je treba sodnika spoštovati. V institucionalnem smislu. Torej kot nosilca sodne oblasti, ki mu je zaupano, da v imenu ljudstva ali države sodi v pravnih sporih. Idealno je, če spoštujemo tudi konkretnega sodnika. Kot osebnost. Lahko pa se nam zgodi, da nas nek konkretni sodnik razočara, ker morebiti menimo, da ni dovolj strokoven, pošten, prizadeven, odgovoren ali človečen. Vse to in še kaj ljudje pogosto očitamo sodnikom. Pogosto tudi zato, ker izgubimo pravni spor in zato iz utemeljenih ali neutemeljenih razlogov krivimo sodnika. Ali pa zato, ker tako slišimo od drugih…
Sodnik mora znati takšno kritiko sprejeti in prenesti. To je cena, ki jo mora plačati za svoj po-klic. Le-ta po zahtevnosti in odgovornosti presega mnoge druge poklice. Sodniški poklic je poslanstvo, ki terja veliko znanja, odgovornosti ter pravnega in etičnega čuta. Ob tem se mora sodnik zavedati, da bo, kot rečeno, že zaradi narave svojega dela vedno tudi tarča številnih kritik. Resne in utemeljene kritike mora sodnik premisliti ter se nato truditi odpraviti svoje napake. Primitivne, žaljive in drugačne neargumentirane ter neutemeljene obtožbe pa mora dostojanstveno zavrniti, v sodni dvorani tudi z izrekom ustreznih sankcij, izven sodne dvorane pa predvsem tako, da se na njih ne ozira. To in vse ostalo je del »igre«, ki jo implicira pravna država.
Vsekakor pa ni, vsem pomanjkljivostim sodstva navkljub, del pravne države kakršnokoli nasilje nad sodniki. Bombni napad na sodnico in njeno družino v začetku prejšnjega tedna je skrajni primer takšnega nesprejemljivega nasilja. Ko me je pred dnevi novinarka Večera vprašala, komu morajo glasno zvoniti alarmni zvonci, ko pri sodnici eksplodira, sem odgovoril: »Vsem državljanom.« Prav vsem! Kajti, če danes pristanemo na nasilje zoper sodnika, bomo morebiti jutri na enak način pristali na nasilje zoper kakega poslanca, direktorja, učitelja, policista… in na koncu bomo nasilja deležni tudi sami. Poleg tega je treba sodnika pred nasilnimi dejanji še posebej varovati tudi na institucionalni in simbolni ravni, kajti s sodnikom stoji in pade pravna država.
Seveda tudi v prihodnje ni mogoče povsem preprečiti, da ne bi tu ali tam kakšen prizadeti državljan uporabil katere od hujših oblik nasilja zoper kakega predstavnika oblasti ali institucijo. Toda takim dejanjem se moramo na načelni ravni vseskozi in sproti skupno postavljati po robu. Jasno in glasno moramo povzdigniti glas zoper (takšno) nasilje. Kritika nosilcev javnih funkcij in drugih posameznikov je lahko ostra in neposredna, toda izražati jo je treba na miren in čim bolj dostojanstven način. V hipu, ko izrazimo podporo nasilju, ali ko se k njemu celo sami zatečemo, smo sebi, svojim otrokom in drugim najbližjim ter družbi kot celoti začeli rušiti temelje sožitja. Mir in varnost sta dve ključni družbeni vrednoti, ki se ju morebiti v Sloveniji, kjer zaenkrat nismo izpostavljeni širši nevarnosti terorizma, oboroženih spopadov in podobnih nasilnih dejanj, premalo zavedamo. Zavedati se moramo, da je kultura miru in nenasilja, ki jo kot vrednoto omenja tudi slovenska ustava, pomembna a krhka dobrina.
Naj končam s sodniki. Ena najtežjih prioritetnih nalog slovenske države bi morala biti vzpostavitev (bistveno večjega) zaupanja v sodstvo. Tu morajo verjetno največ postoriti sodniki sami. Kakšen Salomon na vrhu sodne piramide in še kje bi jim tu nadvse koristil. S prizadevanjem za izboljšanje zakonodaje – po kateri sodniki sodijo – jim morata pri tem stati ob strani parlament in vlada. Predvsem pa je pomembno, da delež k temu prispevamo vsi pravniki, novinarji in drugi, in sicer tudi tako, da državljanom čim bolj objektivno predstavimo pomen tretje veje oblasti ter realno situacijo v slovenskem sodstvu.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
