Si predstavljate, da živite v državi, ki ji izginja ozemlje? Ali pa v državi, v kateri se velik del ozemlja spreminja v puščavo? Če so se v preteklosti države bistveno spreminjale in propadale predvsem zaradi osvajalnih vojn, bomo morda v prihodnosti poleg takšnih vojn, ki žal ostajajo naša realnost, v vedno večji meri priča tudi bistvenemu spreminjanju ali celo izginjanju držav zaradi podnebnih sprememb. Še več, te spremembe bodo povzročile tudi nove oborožene spopade in spreminjanje meja med državami. Zaradi previsoke stopnje materializma in egoizma človeštva bo namreč pomanjkanje vode, hrane ter drugih naravnih virov sprožilo tudi oborožene konflikte. Ali lahko kaj od povedanega doleti tudi nas?
Ljudski pregovor pravi: daleč od oči, daleč od srca. V Sloveniji in večjem delu Evrope nam zgoraj opisani scenariji, ki so se ponekod po svetu že začeli uresničevati, zaenkrat ne povzročajo kakšnih resnejših skrbi. Tako nas npr. ne gane kaj dosti, ko preberemo novico, da na Tihem oceanu naraščajoča gladina morja že resno ogroža obstoj nekaterih tihomorskih otokov in s tem tudi otoških držav. Svetovna meteorološka organizacija v svojem poročilu ugotavlja, da ta svetovna regija doživlja trojne učinke izgorevanja fosilnih goriv in drugih vzrokov povečevanja obsega toplogrednih plinov, saj se poleg relativno hitrega zviševanja dviga morske gladine tam morje tudi najhitreje segreva ter postaja zakisano. V zadnjih 30 letih se je po navedenem poročilu morska gladina v svetu povprečno dvignila za 9,4 cm, v tropskem delu Pacifika pa v povprečju kar za 15 cm (na nekaterih otokih, npr. Apia, Samoa, Suva-B in Fiji, že kar od 29 do 31 cm). Ta situacija, ki v svetu še zdaleč ni osamljena, kaže po besedah generalnega sekretarja Združenih narodov Guteressa na veliko krivico, ki se dogaja temu delu (in seveda tudi mnogim drugim delom) sveta. Ti mali otoki namreč ne prispevajo h globalnemu ogrevanju in posledično k podnebnim spremembam, posledice obojega pa se multiplicirajo ravno pri njih.
Vse to seveda ni nič novega, toda naše kolektivno zavedanje teh in podobnih situacij je izjemno šibko. Podobno, kot se ljudstvo v kolonizatorski državi praviloma ne zaveda, da živi v veliki meri na račun neetičnega izkoriščanja ljudi v koloniziranih državah. Ali podobno, kot se pri uporabi mobilnih telefonov, drugih aparatov, vozil in mnogih drugih proizvodov (še ena splošno znana, vendar vsakodnevno iz zavesti izrinjena stvar) tudi sodobni uporabniki teh proizvodov premalo ali sploh ne zavedamo, da za naše materialno blagostanje v nekem drugem delu sveta množice ljudi delajo in trpijo v ponižujočih razmerah, v revščini, brez priznanih pravic in človeškega dostojanstva.
Res je, da je tako že od nekdaj. Lahko bi rekli, da se menja oblika, vsebina pa ostaja ista. Toda presenetljivo je dejstvo, da kljub neznansko povečanemu obsegu informacij, stopnja občutljivosti na mnoge neetične prakse ne narašča kaj dosti. Nasprotno, ob nepregledni množici nasilnih, depresivnih, vulgarnih in drugih dražljajev v obliki informacij človeštvo postaja vse bolj otopelo za trpljenje drugih. Vsega je enostavno preveč. Pa še vse je tako daleč, v drugih državah in na drugih kontinentih, da posameznik nima neposrednih vzvodov, da bi lahko na to kaj vplival. Tako vsaj v povprečju razmišljamo. Toda zanimivo in tragično je, da se ta čustvena in moralna otopelost v ljudeh vedno bolj ukoreninja kar na splošno. Tako postajamo manj občutljivi tudi na negativne dogodke v svoji bližini. Vedno pogosteje se dogaja, da opazovalci izsiljevanja, groženj, nadlegovanja, fizičnega napada, prometne nesreče, potapljanja čolna, človeka v stiski itd. vse to raje le opazujejo ali celo snemajo s svojimi telefonskimi aparati, kot pa da bi bil njihov prvi emocionalni refleks in premislek ta, da morajo ljudem, ki so ogroženi ali v stiski, priskočiti na pomoč. Podobno velja za socialna omrežja, ki so prepletena z različnimi neetičnimi, neumnimi in drugače škodljivimi komunikacijami. Celotno naše življenje postaja vse bolj resničnostni šov, v katerem je bistvo opazovati in se po možnosti pri tem zabavati (četudi ob zgražanju), ne pa poskusiti preprečiti ali omiliti negativnosti, ki se dogajajo.
Naj se vrnem k vprašanju obstoja države. V teoriji državo najpogosteje definiramo kot sklop prebivalstva, ozemlja in pravno organizirane oblasti, pri čemer je za vsako državo ključnega pomena tudi, da je mednarodno priznana. Na vsako državo ter na njen politični sistem, gospodarsko, kulturno in drugačno razvitost, obrambno sposobnost, varnost itd. pa seveda vplivajo še številni drugi dejavniki. Ti dejavniki so npr. velikost ozemlja, geostrateška lega, število in gostota naseljenosti prebivalstva, podnebje, rodovitnost zemlje, prisotnost vode, rudnin in drugih naravnih virov, dostop do morja ali drugih plovnih poti, podnebne in vremenske razmere, vpliv religij, različni drugi zgodovinski dejavniki itd.
Danes, v času prihajajočih podnebnih sprememb, pridobivajo vedno večji pomen podnebni dejavniki. Mnoge masovne migracije, ki nam bodo tudi v Evropi zadale še veliko glavobolov, so že posledica podnebnih sprememb. Predvsem širjenja puščav in s tem nerodovitnih področij. Degradacije zemljišč naj bi po znanstvenih ocenah do srede tega stoletja najbolj prizadele Indijo, Kitajsko in podsaharsko Afriko. Na udaru pa je tudi že Evropa. Največja tveganja za širjenje puščav se tako napovedujejo južni Portugalski, delom Španije in južne Italije, jugovzhodni Grčiji, Malti, Cipru in območjem Bolgarije in Romunije, ki mejijo na Črno morje. Te napovedi so se v manjši meri že začele uresničevati. Vprašanje je, ali lahko ob tako naglo naraščajočih podnebnih spremembah izključimo tudi (še) bolj dramatične scenarije. Tudi za Slovenijo se za prihodna leta napovedujejo v povprečju višje temperature. Švicarski inštitut Crowther Lab je leta 2019 celo napovedal, da se bo Ljubljana, ki je bila zajeta v raziskavo 520 svetovnih mest, do leta 2050 ogrevala najhitreje na svetu (v najtoplejših mesecih do 8 stopinj Celzija več kot zdaj), s čimer se v veliki meri strinjajo tudi nekateri slovenski klimatologi.
Prihodnost držav postaja tako še bolj negotova tudi z vidika podnebnih sprememb. Seveda se lahko še pred nastopom (naj)hujših učinkov podnebnih sprememb zgodi kaka nova velika kolektivna neumnost in človeštvo s kako večjo vojno prehiti naravo ter uniči dobršen del samega sebe. Toda tudi če smo vsaj zmerni optimisti, kar je po mojem edino smiselno, in torej upamo, da takšne vojne ne bo, moramo že zgolj zaradi podnebnih sprememb v prihodnjih desetletjih računati tudi z večjimi spremembami v delovanju ali celo obstoju držav. Ker se trajnostni cilji Agende 2030 ter cilji iz Pariškega sporazuma o omejitvi globalnega segrevanja očitno ne bodo uresničili ali uresničevali tako, kot so bili zapisani, bodo tudi podnebne spremembe zelo močno vplivale na demografsko, gospodarsko, socialno, kulturno, versko in nenazadnje politično strukturo in delovanje držav. Relativno velike notranje in zunanje migracije ter posledično dodatno pospešeno mešanje verstev in zelo raznolikih svetovnih kultur, morebitni upad kmetijstva in gospodarske krize itd. – vse to in še marsikaj bo lahko v Evropi in drugod vplivalo na razmerja med državami in na politične sisteme, tudi v smislu (nadaljnje) krepitve nedemokratičnih dejavnikov.
Ker je prav, da upanje umre zadnje, tudi sam upam, da se morda Evropi le uspe izogniti temačnim scenarijem in da vsaj evropski demokratični politični, pravni in kulturni modeli preživijo velike demografske in druge spremembe, do katerih že prihaja in se bodo zaradi podnebnih sprememb, vojn ter ekonomskih in drugih razlogov še krepile v prihodnjih desetletjih. Če se bomo morali že prilagoditi na marsikaj drugačnega, bi mi bilo v veliko zadoščenje, da bi kljub bistveno spremenjeni strukturi evropskega prebivalstva naši potomci v Evropi in Sloveniji živeli v moderni demokraciji, za katero si danes prizadeva velika večina držav in državljanov EU, tj. v miru, dovolj svobodno, varno, tolerantno in ne nazadnje solidarno.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
