Ko gre za ključna politična, ekonomska, finančna, socialna in druga družbena vprašanja smo medijsko še vedno najbolj izpostavljeni izobraženci oziroma intelektualci, ki kot strokovnjaki (specialisti) na svojih področjih v člankih, kolumnah, televizijskih in radijskih nastopih oziroma intervjujih izražamo in pojasnjujemo svoja stališča. Kljub temu, da pri soočanjih svojih strokovnih stališč najpogosteje nismo enotni ali soglasni, so prav naša mnenja tista, ki pritegnejo največ pozornosti ter so politikom, gospodarstvenikom, delavcem v upravi in mnogim drugim bodisi v oporo pri njihovem poklicnem razmisleku in delovanju bodisi jim pomenijo izhodišče za njihovo kritično reakcijo. Kljub širokemu mnenjskemu pluralizmu ostajamo torej medijsko izpostavljeni izobraženci oziroma intelektualci ključni javnomnenjski dejavniki (voditelji), zato je ta naša javna vloga zelo odgovorna.
V zvezi s tem menim, da se te odgovornosti mnogi izmed nas ne zavedajo dovolj. Še posebej, ko gre za javno komentiranje zadev, ki imajo takšen ali drugačen političen pomen, mnogi izobraženci niso v čast niti svojim (družboslovnim ali humanističnim) poklicem niti svojemu intelektualnemu poslanstvu. So namreč tako izrazito pristranski in neobjektivni, da s tem več ne koristijo nikomur, niti tistemu, čigar interese (po svojem naziranju) posredno ali neposredno zastopajo. V mislih imam vse tiste politologe, novinarje, pravnike, ekonomiste, sociologe, zgodovinarje, filozofe in druge, ki v svojih javnih nastopih povsem nekritično in do skrajnosti apologetsko zagovarjajo to ali ono politično skupino, njen program in še posebej njeno vodstvo.
Če morebiti še ne veste čisto zagotovo, koga imam v mislih, naj pojasnim, da svojo kritično ost uperjam v vse tiste javnomnenjske komentatorje, pri katerih vedno že vnaprej veste, kaj bodo povedali, ko bodo komentirali katerokoli (!) zadevo, ki ima političen pomen. Mediji to njihovo v resnici ne-intelektualno in včasih že tudi neetično držo seveda izkoriščajo v svoje namene, s čimer pogosto tudi sami ravnajo etično vprašljivo. Da ne bo pomote, naj takoj poudarim, da seveda ne nasprotujem temu, da imamo t.i. politično (bolj) »leve« in (bolj) »desne« časopise, revije, glasila, televizijske programe ipd., pri čemer vsak od teh medijev za svoje namene uporablja tudi znanje izobražencev, ki po vrednotnem ali svetovnonazorskem prepričanju sodijo (bolj) v ta ali oni spekter političnega prostora. Prav tako seveda razumem, da s(m)o vsi izobraženci tako ali drugače vrednotno, svetovnonazorsko ali politično opredeljeni – pri določenih, vrednotno še posebej intenzivnih vprašanjih (npr. diskriminacija, splav, prostitucija, kazenska politika, liberalna vs. socialna država) je tudi razumljivo, da marsikdo izmed nas v kaki referendumski ali volilni kampanji tudi zaostri svoj nastop ter nastopa skrajno kritično do nasprotne strani. Toda tisti, ki so ves čas skrajno kritični samo do »nasprotne« politične opcije ter prav tako ves čas skrajno apologetski le do »svojih« političnih somišljenikov, ravnajo, kot rečeno, tako v škodo teh somišljenikov kot tudi v škodo slovenskim državljanom, ki jih zavajajo s svojimi intelektualnimi akrobacijami.
Če bi nekatere naše sporne politike, direktorje, bančnike, razne druge funkcionarje ter še koga tisti izobraženci, ki so jim blizu – bodisi po poklicni, politični ali prijateljski plati – že ob prvih etično ali pravno sumljivih in nepravilnih delovanjih opozorili, da se tako ne dela, bi imeli danes v Sloveniji bistveno manj korupcije in kriza bi bila bistveno milejša. Če bi, denimo, intelektualni privrženci Janševe ali Jankovičeve politične stranke obema navedenima voditeljema ves čas sami bolj gledali pod prste, ju vseskozi strogo opozarjali na pomen pravne države, na pravo poslanstvo politike in še kaj, potem bi bila morda to danes dva politika, ki bi lahko celo sodelovala in skupaj z drugimi Slovenijo zmagovito popeljala iz krize. Morda takšni nasveti ne bi bili uspešni, toda v tem primeru bi vsaj vsi ti intelektualci ohranili svojo pokončno držo. Tako pa zdaj izgubljamo vsi: oba navedena in drugi politiki, ki se jim pripisuje protipravno in neetično delovanje, politične stranke, vsi tisti izobraženci v njih ali ob njih, ki nimajo svojega lastnega intelektualnega jaza in poguma ter navsezadnje vsi Slovenci, ki moramo prenašati vso to »intelektualno« nesnago, polno neresnic, prenarejanj in še česa – samo, da bodo zmagali »naši« in ne »vaši«. Če k temu prištejemo še razna ponarejanja diplom in drugačna plagiatorstva, katerih razkrivanju smo priča v zadnjih časih, vidimo, da se številni izobraženci oziroma intelektualci premalo zavedajo svoje družbene odgovornosti.
Naj ponovim: ne nasprotujem različnim mnenjem, polemikam ter drugačnim intelektualnim soočanjem in spopadom, kajti vse to je del demokratičnega mnenjskega pluralizma. Nasprotujem pa neetičnim skrajnostim, ki jih v tem pogledu v relativno velikem obsegu prinaša slovenski intelektualni, medijski in ne nazadnje politični prostor. Upam lahko le, da bodo predvsem nove generacije izobražencev boljše, bolj intelektualno-etično ozaveščene ter manj politično oziroma ideološko neobjektivne in pristranske. Le tako bomo lahko izobraženci v prihodnje kot celota upravičili svojo vlogo in poslanstvo v družbi.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
