Da ne bo nesporazuma, naj jasno povem, da nasilje načelno ni sprejemljivo, zato je naloga vsakega človeka in družbe, da ga v sebi odpravlja in se mu odreka. Seveda pa smo do neke mere ljudje vedno tudi nasilni, in sicer tako na psihični kot fizični ravni. V svoji človeški nepopolnosti se nam namreč večkrat zazdi, da bomo lahko le z nasilnim pristopom rešili nek problem. Kot sem pojasnil že v prejšnji kolumni, je to človeško in družbeno celo do neke mere opravičljivo.
Toda to velja le v relativnem in subjektivnem okviru človeškega bivanja. V takšnem okviru je včasih opravičljivo, da z nasiljem braniš lastni obstoj, nekomu drugemu preprečiš samomor, otrokom preprečuješ nevarne dejavnosti ali vodiš osvobodilno vojno. Toda v holističnem pogledu je tudi takšno nasilje lahko slabo, saj z njim posegamo v svetovno dogajanje, ne da bi zares točno vedeli, ali je naš poseg upravičen.
Naj ponazorim z banalnim primerom. Če npr. stopite v nek prostor poln ljudi in vidite, da se nekdo pripravlja, da bo s pištolo streljal na nekoga drugega, se vam lahko zazdi povsem upravičeno, da z nasilnim dejanjem (npr. s poškodbo) napadalca onesposobite za strel. Potem, ko to storite, pa vam na vaše začudenje prisotni razložijo, da je šlo pri vsem tem le za dramsko igro ter da pištola sploh ni bila prava. Ker niste poznali celotnega konteksta dogajanja, je bilo vaše nasilno dejanje huda napaka.
To se nam v življenju vsakodnevno dogaja, le da tega najpogosteje sproti ne ozaveščamo. Pomislimo le, koliko nekih sodb (mnenj, opazk) vsakodnevno oblikujemo v mislih ali celo izrečemo o drugih ljudeh in o svetovnih dogodkih, ne da bi bili o njih temeljito seznanjeni (celovito pa sploh ne moremo biti seznanjeni o ničemer). Pomislimo tudi, koliko takšnih sodb skoraj zagotovo o nas izrečejo drugi ljudje, ne da bi nas sploh dobro, in seveda še manj celovito poznali. Če se v to resnično poglobimo, nam morda postane vsaj do neke mere razumljiv svetopisemski rek: »Ne sodite in ne boste sojeni; ne obsojajte in ne boste obsojeni…« (Lk 6, 37-38). Toda pojdimo še korak dalje.
Predstavljajmo si primer, ko z nasilnim dejanjem (npr. s poškodbo ali ustrelitvijo) nekomu preprečimo, da bi resnično ustrelil nekoga drugega. Denimo, da smo s tem zares preprečili umor. Ali smo v tem primeru ravnali pravilno, dobro, družbeno pozitivno? Na prvi pogled smo. V tem smislu nas tudi pravo zaradi silobrana izvzame od kazenske odgovornosti. Toda ali poznamo celoten kontekst? Kako bi se npr. počutili, če bi potem izvedeli, da smo ubili očeta, ki je želel usmrtiti posiljevalca in morilca svojega otroka? Ali če bi čez nekaj dni oseba, ki smo ji rešili življenje, kruto usmrtila več drugih ljudi, ali morebiti našega bližnjega sorodnika?
Naj spet takoj rečem, da seveda v pravnem pogledu vse to nič ne vpliva na dejstvo, da smo svoje dejanje izvršili v upravičenem silobranu. Funkcija prava je pač v tem pogledu jasna in smiselna, kajti pravo mora preprečevati vsak umor ali uboj, ter sploh vsa hujša nasilna dejanja. O tem ne sme biti dvoma! Toda ali bi svoje dejanje izvršili, če bi zanesljivo vedeli, da je oseba, ki smo ji rešili življenje, sama kruti morilec, ki bo kmalu spet nadaljeval z ubijanjem?
Tu seveda ne gre zato, da bi kakorkoli zagovarjali umor ali uboj. Gre le za primer, ki nas radikalno opozarja na naše slabo poznavanje svetovnega dogajanja. Opozarja nas, kako malo vemo o vzrokih in posledicah dejanj ljudi, ki nas obkrožajo, ter kako malo vemo o samih sebi. Zato je že zgolj s tega vidika pogosto najbolje, da kot ljudje čim manj sodimo in obsojamo druge, ter da se enostavno trudimo čim več razumeti, odpuščati in pomagati (zgoraj navedeni svetopisemski rek se namreč nadaljuje: »…oproščajte in boste oproščeni…«). Drugačna pa je seveda vloga in poklicanost pristojnih državnih organov, ki morajo v skladu z družbeno opredeljeno funkcijo prava preganjati in sankcionirati storilce protipravnih dejanj.
Če bi želeli resnično vedeti, ali je katerokoli nasilje opravičljivo, bi morali poznati Celoto. Brez poznavanja Celote v resnici ničesar točno ne vemo in ne razumemo. Samo uganjujemo, domnevamo, slutimo... Če ne poznamo vseh vzrokov za naše trenutno stanje zavesti, potem ne moremo točno vedeti, kaj vse je resnično vplivalo na naše trenutno dobro ali slabo počutje. Enako je z vprašanjem nasilja. Če je nekdo do nas, naših sorodnikov, prijateljev, sonarodnjakov, ali do soljudi nasploh, nasilen, bi morali najprej točno vedeti, zakaj se to nasilje dogaja. Morda je prizadetim celo nujno potrebno, da bi se nekaj naučili, da bi nekaj ozavestili. Ali ne počnemo tega tudi v pravu? Storilce protipravnih dejanj kaznujemo s takšno ali drugačno bolečino (tudi) zato, da bi jih spodbudili, da ozavestijo in obžalujejo svojo napako ter je več ne ponovijo.
Pravo je tu le nekakšen posnemovalec in hkrati sestavni del vesoljnega zakona akcije in reakcije, ki nam na naša negativna ravnanja odgovarja z ustreznimi, tj. poučnimi negativnimi posledicami, da bi tako prepoznali oziroma ozavestili svoje napake in jih ne ponovili. Kadar smo torej žrtev nasilnega dejanja, se lahko na to odzovemo na dva načina. Po eni strani moramo z nekim primernim, po možnosti nenasilnim, ali vsaj čim manj nasilnim odzivom tistemu, ki nas je prizadel, sporočiti, da ravna napak in da bo na ta način v skladu z omenjenim vesoljnim zakonom tudi nase priklical neprijetne oziroma nasilne posledice. Po drugi strani pa moramo skušati ugotoviti, s čim smo v svojem preteklem življenju, v tej ali drugi obliki (inkarnaciji), nase pritegnili to negativno, bolečo posledico. Le na ta način se bomo lahko v prihodnje izognili takšnim ravnanjem, ki nase in na nas privlečejo nasilne odzive.
Tu naletimo sedaj na ključno vprašanje. Če namreč verjamemo v neumrljivost našega dušnega bitja (duše), potem seveda gledamo na proces povezanih vzrokov in posledic skozi časovno razsežnost, ki daleč presega zgolj eno naše zemeljsko življenje. Po tem pogledu je življenje duše eno in večno, vendar se skozi razvijajočo se zavest vedno znova preraja (reinkarnira) v nove in nove oblike, dokler se zavest ne razvije do popolnosti, ki vodi v zlitje duše s Celoto ali Bogom. Če v to človek resnično verjame, potem se bo odrekel vsakemu nasilju, saj ga le takšen pristop vodi v stanje, ko več ne povzroča bolečine in se tako giblje v smeri popolne samorealizacije. To tudi pomeni, da bo takšen človek na neki zelo visoki stopnji samorazvoja raje hudo trpel ali umrl, kot pa si s povzročanjem trpljenja drugim nakopal t.i. negativno karmo (boleče posledice svojih ravnanj). Takšen človek bo lahko sledil verskemu principu ahimsa, ki pomeni nenasilje nasproti živim bitjem.
Ta princip, ki ga krščanstvo izraža skozi svoj postulat prepovedi ubijanja, predvsem pa tudi skozi zapoved odpuščanja, je podrobneje razložen in prakticiran v Hinduizmu, Budizmu in še posebej v Džainizmu (mnogi pripadniki Džainizma se izogibajo tudi ubijanju ali povzročanju škode insektom in drugim manjšim živalim ter rastlinam). Eden najznamenitejših zagovornikov in praktičnih pričevalcev te usmeritve sodobnejšega časa je bil Mahatma Gandhi (1869-1948), ki je uspel na osnovi ahimse večji del indijskega prebivalstva spodbuditi k »nenasilnemu«, t.i. pasivnemu uporu zoper angleške kolonizatorje. Seveda je šlo tudi v tem primeru za neko obliko in mero nasilja, toda ne takšnega, ki bi se izražal v telesnem nasilju ali celo ubijanju. Mnogi so v svoji veri v ahimso in v omenjeni vesoljni zakon tvegali ali celo žrtvovali svoja življenja, saj so verjeli ali vsaj upali, da jih bo nenasilje vodilo v (naj)ugodnejšo prihodnjo inkarnacijo.
Kdor ne verjame v neumrljivost duše, reinkarnacijo in Boga, bo seveda vprašanje (ne)nasilja presojal drugače. Če ga v nenasilje ne bo vodila spontana srčna dobrota do drugih ljudi, se bo v primeru, ko bo ogrožen, zanj težko odločil. V teku zgolj enega človeškega življenja je namreč razumsko nemogoče najti prepričljive in objektivne razloge za splošno usmeritev v nenasilje, saj se nasilje na takšen kratki rok mnogim splača. Pomislimo le, koliko nasilnežev ni (bilo) za svoja nečloveške dejanja v (enem) svojem zemeljskem življenju nikoli kaznovanih. Mnogi izmed njih so (bili) v materialnem ali drugem pogledu celo (začasno) nagrajeni.
Toda, naj bo izhodišče dobro srce, omejena pamet ali vera v Boga in vesoljni zakon, nasilju moramo že v osnovi reči ne. Še posebej, ko gre za življenje in nasploh temeljno integriteto človeka, kar v sodobnem jeziku označujemo kot človekove pravice. Takšna mora biti temeljna človeška usmeritev! Poti pa so seveda različne …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
