Za ponazoritev – ki je seveda v določeni meri tudi poenostavitev – vzemimo primerjavo med liberalno in konzervativno ideologijo in njunimi nosilci (izraza »liberalec« in »konzervativec« uporabljam v nadaljevanju zgolj v povezavi z levo oziroma desno ideološko-politično usmeritvijo in ne glede na pripadnost politični stranki, ki nosi takšno ime). Kako se razlike med obema ideologijama kažeta na področju pravnega vrednotenja?
Če vzamemo za prvi primer (prim. Baradat: »Political Ideologies«…, New Jersey 1997, str. 32-33) prodajo zasebne nepremičnine, npr. hiše z zemljiščem, v (demokratični) državi, v kateri so deloma prisotni rasni predsodki – npr. ZDA, vidimo, da konservativci izrazito visoko vrednotijo lastninsko pravico, medtem ko liberalci zagovarjajo predvsem tudi (druge) temeljne oziroma človekove pravice in sicer v drugačnem sorazmerju. V takšnem primeru liberalec, kot prodajalec, ki je sam belec, med rasno različnimi kandidati za kupca, ki ponujajo enako kupnino, ne dela razlik. Vseeno mu je, ali proda zemljo in hišo belcu ali npr. črncu (Afroameričanu), saj v moralnem oziroma temeljnem človeškem smislu med njima ne vidi oziroma ne dela razlik. Če v takšnem primeru Afroameričan ponudi višjo kupnino ali druge večje ugodnosti od ostalih, potem ga bo prodajalec izbral za kupca svoje nepremičnine.
Drugače je s konservativcem, belcem, ki meni, da lahko med kandidati za kupca povsem upravičeno zavrne pripadnika druge rase, npr. Afroameričana, čeprav ta za nakup nepremičnine ponuja enako ali celo bistveno več kot ostali. Konservativec pač v tem primeru meni, da lahko to stori zato, ker gre za njegovo lastnino, s katero ima pravico razpolagati po lastni volji. Ob tem, da torej konservativec pripadnika druge rase vrednoti kot moralno oziroma človeško inferiornega v razmerju do svoje rase, hkrati tudi lastninsko pravico vrednoti višje kot ostale temeljne oziroma človekove pravice, zato meni, da lahko na takšni osnovi povsem upravičeno zavrne (diskriminira) pripadnika druge rase.
Podobno razliko v vrednotenju opazimo pri vprašanju, ali sme lastnik ustreliti osebo, ki je vdrla v njegov dom. Konservativec (npr. v ZDA) na to odgovarja pritrdilno, če je to edini način za obrambo njegove lastnine. Liberalec pa meni, da nobena lastnina ni nikoli vredna toliko, da bi se smelo pri njeni obrambi tudi ubiti človeka (v tem primeru je odvzem življenja mogoč le, če gre hkrati tudi za silobran), zato se je treba po mnenju liberalca v takšnih primerih pač zanašati na policijsko zaščito, na povračila iz premoženjskega zavarovanja in na druge manj drastične ukrepe.
Če si primeroma pogledamo še razliko v vrednotenju pri vprašanju prostitucije, vidimo, da mnogi liberalci že na splošno takšnih dejanj, pri katerih žrtve ni mogoče neposredno identificirati (»victimless crimes«), praviloma ne želijo inkriminirati. Po njihovem mnenju je prostitucija sporazumno razmerje med dvema odraslima osebama, ki neposredno ne (pri)zadeva nikogar drugega, zato ga tudi ni treba uvrščati med kazniva ravnanja. Po drugi strani pa mnogi konservativci štejejo prostitucijo za moralno zavržno in zato vztrajajo, da se jo kot takšno pravno prepove oziroma inkriminira. Podobno npr. mnogi konservativci vztrajajo pri pravni prepovedi nepredpisane uporabe drog, medtem ko v tem primeru mnogi liberalci menijo, da sta ustrezna vzgoja in zdravljenje uspešnejši »zdravili« kot pa policijska oziroma pravna intervencija.
Seveda je še nešteto drugih področij in posameznih vprašanj, glede katerih se politična levica in desnica zavzemata za bolj ali manj nasprotne rešitve. Med drugim gre za vprašanja, ki se nanašajo na homoseksualnost, abortus, evtanazijo, smrtno kazen, egalitarizem oziroma elitizem, (ne)diskriminacijo, enake možnosti, (inter)nacionalizem, lastnino, ekonomijo, družbeno solidarnost, socialo, popravo krivic, vrste in strogosti sankcij oziroma kazni za kazniva in druga protipravna dejanja, kulturo, odnos med cerkvijo in državo itd. O vseh teh in drugih vprašanjih pa se odločitve v pretežni meri sprejemajo in izvajajo preko prava, zato so seveda pravo in pravniki hote ali nehote vedno vpeti tudi v dominantno ideološko-politično usmeritev določene družbe.
Pravo je po eni strani izraz prevladujoče politične moči in ideologije, po drugi strani pa se vedno vzpostavlja tudi kot lastna moč in ideologija. Pravo je tako na eni strani oblika (forma), skozi katero se izraža politika, na drugi strani pa je tudi relativno avtonomen družbeni dejavnik. Avtonomna moč prava je v avtoritarni ali totalitarni politični ureditvi le minimalna oziroma zanemarljiva, saj si tu politika podreja pravo v vseh temeljnih vidikih, medtem ko je v moderni demokratični in pravni državi avtonomna moč prava relativno velika oziroma celo največja, če jo ocenjujemo v primerjavi z vlogo in avtonomno močjo prava v predmodernih družbah. Seveda pa tudi v demokratični ureditvi ne gre idealizirati avtonomne moči prava, kajti tudi v takšni ureditvi je pravo v temeljih determinirano z oblastno politiko.
Demokratična politika dopušča pravu, da se v okviru svoje relativno visoke stopnje avtonomije vzpostavlja tudi kot specifična, samosvoja ideologija. To seveda ne pomeni, da je pravo kot celoto, mogoče kakorkoli enačiti z ideologijo. Pravo je v sodobnem modernem svetu izrazito obsežen in kompleksen sklop vrednostno prežetih pravnih norm in razmerij, ki teži prvenstveno k vlogi čim bolj objektivnega posrednika ali razsodnika pri urejanju oziroma reševanju potencialnih ali aktualnih družbenih konfliktov. Iz tega je razvidno, da pravo kot takšno ne ustreza opredelitvi ideologije. Po drugi strani pa se prav preko formule »pravna država« (»rule of law«, »Rechtsstaat«) v sodobnem času zelo pogosto uveljavlja specifična ideologija, in to predvsem takrat, ko se ta formula uporablja na deskriptivno in preskriptivno poenostavljen (simplificiran) akcijski in motivacijski način. V takšnih primerih se iz celote pojma pravne države izloča le posamezne prvine in funkcije prava in se jih nasproti javnosti (ljudstvu) predstavlja kot posebne ciljne vrednote. Kadar to počnejo politični akterji, gre za instrumentalizacijo prava v politični namen. V takšnem primeru se v politični retoriki koncept pravne države izrazito poenostavlja in izraža predvsem v zelo splošnih kategorijah reda, pravičnosti, človekovih pravic ipd. ter v poudarjanju aktualnih in javno odmevnih pravnih dosežkov, ali pa, ravno obratno, v kritičnem izpostavljanju aktualnih in javno odmevnih slabosti prava oziroma pravne prakse. Vse to je do neke mere neizogibni del demokratične »politične igre«, pri čemer pa ima lahko pretirana politična manipulacija s pravom, in v tem okviru predvsem tudi pretirana poenostavitev prava, zelo negativne posledice na delovanje in razvoj družbe, saj lahko javnost oziroma »ljudstvo« navda bodisi s pretiranim (nerealnim) nezaupanjem ali pa s pretirano (nerealno) vero v pravo, kar vse slabi institucije pravne države in posredno tudi sámo demokracijo.
Toda pravo je lahko ideologizirano in instrumentalizirano tudi s strani sloja profesionalnih pravnikov. Takšna »avtonomna ideologizacija prava« je vrednostno pozitivna in družbeno koristna, kolikor pripomore k splošnemu dviganju pravne zavesti ter k izboljšanju delovanja pravnih institucij. Vrednostno negativna in družbeno destruktivna pa je, kadar zasleduje pretežno parcialne interese pravniških slojev ter kadar prenapenja pomen, vlogo in zmožnosti prava pri urejanju družbenih odnosov in ustvarja s tem pri ljudeh glede prava nerealna pričakovanja. Še posebej vrednostno negativni pomen pa ima ideologizacija prava s strani pravnih akterjev v primeru, ko ti akterji zavestno ravnajo politično in ne pravno. Primeri takšnega ravnanja so npr. politično motivirani (ustavno)sodni aktivizem, javno politiziranje tekočih sodnih in drugih pravnih postopkov ali politično pogojena korupcija, v katero so vpleteni pravni akterji (sodniki, tožilci, odvetniki itd.).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
