Sovraštvo, ki se poraja iz bolečine ima vzroke bodisi v daljni in polpretekli zgodovini bodisi v sedanjih kriznih razmerah ali pa v kakih osebnih zgodbah, ki se pač vedno pletejo med ljudmi. Nekateri čutijo in nosijo v sebi bolečine še iz druge svetovne vojne in povojnega totalitarnega obdobja, drugi iz časa osamosvajanja Slovenije, tretjim je bolečino prizadejala izguba službe, drastično poslabšan socialni položaj ali kako drugo ponižanje s strani brezvestnih politikov, gospodarstvenikov in drugih, mnogi pa seveda nosijo hujše bolečine tudi iz čisto vsakdanjih medosebnih izkušenj. Hude bolečine človeka pogosto napeljejo, da išče krivca za njih v nekom drugem. Tako se v njem porodi sovraštvo zoper neko konkretno osebo ali neko skupino oseb, ki jim pripiše krivdo za svojo težavo. Če živi takšen človek v državi kot je (že nekaj časa) Slovenija, ima vsakodnevno na voljo kar celo paleto zunanjih in notranjih sovražnikov, ki mu jih na izbiro radostno ponujajo spretni politični in z njimi povezani manipulanti. Ti spodbujajo v ljudeh sovraštvo zoper svoje nasprotnike zato, da bi sami pridobili čim več oblasti in družbene moči. To iskanje nenehnega oziroma dežurnega krivca za probleme slovenskega človeka je že zdavnaj preraslo v hudo patologijo, ki jo moramo začeti nadvse resno zdraviti.
Naravnost neverjetno je, kako lahko tudi časopisi z znatno naklado v svojih t.i. forumih (odzivih bralcev) pod članki vsakodnevno objavljajo anonimne prispevke, v katerih prenapeti bralci komunistom, domobrancem, konkretnim politikom ali pa drug drugemu grozijo tudi z nasiljem, krvjo, klanjem, smrtjo ipd. Ravno danes sem na internetni strani prebral nek tak anonimen odziv bralca na objavljen članek v Slovenskih novicah. Ali se spoštovani uredniki res ne zavedate, da s tem, ko takšne objave ne cenzurirate, osebno prispevate k nasilju v naši družbi? Ali bi dopustili takšno javno objavo, če bi v njej nekdo grozil vašim staršem ali otrokom (in bi jo ti seveda nato prebrali)?
Sovražni govor pa seveda ne izvira zgolj iz bolečine tega ali onega posameznika. Lahko je tudi proizvod zla, ki ga tak posameznik zavestno širi. Tako kot drugod v Evropi, se tudi v Sloveniji vedno pogosteje javno poroča o nevarnosti različnih skrajnostnih skupin, ki s fizičnim nasiljem grozijo družbenim manjšinam. Seveda so tudi predstavniki teh skrajnostnih oziroma nasilnih skupin žrtve neke svoje hude bolečine ali nevednosti, kajti sicer ne bi iskali rešitev zase ali za druge v psihičnem in fizičnem nasilju. Toda tu gre kljub temu tudi za manifestacijo zla, zato se moramo začeti čim prej zavedati, kaj to pomeni.
Mnogi ste že slišali znani rek:
Pazite na misli, kajti te postanejo besede;
pazite na besede, kajti te postanejo dejanja;
pazite na dejanja, kajti ta postanejo navade;
pazite na navade, kajti te postanejo karakter;
pazite na karakter, kajti ta postane vaša usoda.
Če odmislimo dejstvo, da obstaja precejšnja zmeda glede porekla tega reka (nekateri ga pripisujejo Taoizmu oziroma Lao ceju, drugi Mahatmi Gandiju, tretji Judaizmu itd.), je treba priznati, da ta rek strnjeno sporoča pomembno resnico. To kar (si dovolimo, da) mislimo, to na koncu postanemo. Vsak zase in vsi skupaj. Zato si moramo tako v sebi kot v celotni družbi nenehno prizadevati za prevlado dobrih misli, besed in dejanj nad slabimi. Ker je svet nenehno gibanje, nihanje (vibriranje), lahko v tem smislu bodisi napredujemo bodisi nazadujemo. Kadar se nam zdi, da mirujemo, gre le za to, da je gibanje v eno ali drugo smer zelo upočasnjeno, ali pa ga ne opazimo. Skratka, ali oblikujemo in izražamo misli, besede in dejanja ki so dobra, ali pa takšna, ki so slaba. Včasih mislimo, da smo lahko do ljudi in dogodkov tega sveta tudi nevtralni oziroma vzdržani. To ne drži. Nevtralni oziroma vzdržani smo lahko na poseben način le na globlji duhovni ravni. V tem svetu pa nevtralnosti oziroma vzdržanosti v resnici ni, kajti vsaka nevtralnost ali vzdržanost je v kontekstu konkretne situacije vedno nekaj vrednostno (bolj ali pretežno) dobrega ali slabega. Če ne gremo na volitve, če smo tiho, ko nekdo nekoga muči, če nimamo mnenja o nekem umetniškem ali znanstvenem delu ali če nam je vseeno, kdo ima prav v neki razpravi – s takšno držo vedno podpiramo prevlado tistega (dobrega ali slabega), kar v tistem trenutku (že) prevladuje. Če nekdo nekoga muči in to samo nevtralno opazujemo, vsekakor podpiramo slabo in smo neetični.
Negativne misli vse prepogosto izražajo naši vodilni politiki. V parlamentarni razpravi, časopisih ali socialnih omrežjih redno zasledimo njihove misli prezira, jeze in sovraštva. Ker se takšen negativizem med ljudstvom relativno dobro prodaja, takšne izjave še posebej zavzeto promovirajo mediji, kar te politike dodatno spodbuja k takemu načinu komuniciranja. Vse skupaj sicer izpade kot kaka primitivna, vendar za marsikoga zanimiva in zabavna tekma v tem, kdo si bo svojega političnega nasprotnika bolj sočno privoščil, ga popljuval, razžalil ali mu s čim implicitno ali eksplicitno celo zagrozil. Vse to pa nikakor ni dobro. Počasi postaja nevarno, zelo nevarno. V času krize, ko se lahko strasti mnogih prizadetih ljudi zelo hitro razvnamejo do vrelišča, je vse to še posebej vnetljiva snov.
Dokler v družbi še vedno v znatni meri prevladuje količina dobrih misli, besed in dejanj, živimo v miru in lahko upamo na miroljuben izhod iz krize. Če pa bomo dovolili sebi in drugim, še posebej našim političnim in drugim voditeljem, da s slabim delovanjem in zgledom v družbi še nadalje povečujejo količino sovražnih misli in besed, bomo kmalu priča še dodatni in to znatno povečani količini negativnih (vulgarnih, goljufivih, manipulativnih, nasilnih ipd.) ravnanj. Za dolgoročno izboljšanje stanja v Sloveniji je zato ključno, da postanemo vsi dobronamerni ljudje še mnogo bolj aktivni v (kulturnem) zavračanju sovražnega govora in njegovega širjenja preko medijev. Prav tako moramo začeti bistveno bolj aktivno zavračati tudi vse novodobne oblike groženj in nasilja – v šolah, na ulici in drugod. Kdor se še spomni kake vojne namreč dobro ve, da se je vsaka začela prav s tem – s sovražnim govorom in z nasilnimi (fašističnimi, nacističnimi, anarhističnimi, komunističnimi itd.) skupinami. Zase lahko rečem, da kaj takega nikakor ne želim nikomur. Še posebej ne našim otrokom. Kaj pa vi?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
