Sodobna demokracija postaja resno motena z družbeno patologijo različnih vrst. Tudi v Sloveniji. Namesto da bi se lahko po 30 letih samostojne državnosti in uvedbe demokratičnega sistema veselili napredka na področju politične kulture, vidimo v tem pogledu marsikje celo znake nazadovanja. Pri nas in v marsikateri demokratični državi se pojavljajo skrajna in zato potencialno nevarna ideološka nasprotja, politiko močneje kot kadarkoli usmerjata populizem in demagogija, marsikje so v porastu erozija demokratičnih vrednot, korupcija, nepotizem itd. Ljudje si sicer v demokraciji po eni strani želijo dostojno urejeno državo, toda s svojim praktičnim ravnanjem pogosto močno odstopajo od teh svojih idealov, saj hrepenijo predvsem po tem, da se »kaj dogaja«. Toda v taki logiki, ki vsekakor kaže na naraščajočo družbeno patologijo, ni nobene zdrave pameti, kar običajno pokaže prihodnost v obliki takšne ali drugačne krize.
Pojem družbene patologije se je izoblikoval v moderni sociološki in širši družboslovni znanosti. V zgodovinski perspektivi je družbena patologija lahko razumljena kot odstopanje od uveljavljenega reda, običajev, skratka ustaljenega dogajanja v družbi. Tako se je npr. v času pred razsvetljenstvom izrazito družbeno odklonsko (patološko) ravnanje pripisovalo nadnaravnim zlim silam, ki so obsedle ljudi, ali pa zlobnim ljudem, npr. čarovnicam. V času razsvetljenstva se je neželeno človeško vedenje definiralo predvsem kot odstopanje od razumsko pojmovanega naravnega prava, seveda pa je v družbeno patologijo spadalo tudi vsako drugo odklonsko vedenje, ki je pomenilo kršitev pravnih, etičnih in običajnih pravil. Pri vsem tem je lahko patologija razumljena zelo različno. Tako so jo in jo včasih še danes nekateri konzervativci in reakcionarji pripisujejo denimo tehnološkemu napredku ter odpravi rasne ali spolne diskriminacije, na drugi strani pa jo različni socialisti in radikalisti vidijo v kapitalizmu, ekonomski, socialni in drugačni neenakosti itd.
Moderna demokracija, ki omogoča izražanje različnih političnih ideologij, religioznih in filozofskih pogledov itd., s tem svojim pluralizmom dopušča veliko prostora tudi vsem vrstam patologij, kot jih pač ljudje (različno) dojemamo. Če je za nekoga patološka homoseksualnost, je za drugega patološko nepriznavanje svobode homoseksualnosti. Če so za nekoga patološke velike neenakosti med ljudmi, je za drugega to povsem zdrava oziroma normalna družbena situacija, ki pravično odraža različne človeške sposobnosti. Če je za nekoga patološko oboroževanje, je za drugega to povsem normalen samoobrambni ukrep države.
Vsak svobodni duh ceni demokracijo prav zato, ker nam daje široko svobodo mišljenja, izražanja in delovanja. Toda ob tem lahko demokracija uspešno deluje le, če znamo tudi zelo različne poglede na svet medsebojno tolerirati in usklajevati na uravnotežen in moder način. Za to pa je potrebna razvita človeška inteligenca. Če takšne inteligence ni, se demokracija kmalu spremeni v svoje nasprotje, v avtokracijo ali avtoritarni sistem, v katerem prevladajo ekstremistična stališča. Za demokracijo je torej bistvenega pomena, da ne zapade v patologijo inteligence kot razumnosti. In prav takšna patologija dandanes vse resneje najeda mnoge demokratične družbe, tudi Slovenijo.
Naj pojasnim še drugače. V idejo in prakso demokracije je vgrajen pogoj razumnega človeka. Demokracija kot izraz volje ljudstva za svoje nosilce in odločevalce šteje ljudi, ki imajo zadosti razvit razum oziroma so inteligentni. V sodobnem času se takšna zadostna razumnost praviloma formalnopravno avtomatično pripisuje polnoletnim državljanom. V preteklosti pa so bili v ne prav pogostih demokratičnih sistemih določeni različni volilni in drugačni participatorni cenzusi (po spolu, poreklu, rasi, premoženju, izobrazbi itd.), ki naj bi med drugim zagotavljali tudi zadostno prevlado razumnosti pri političnem odločanju. Tako takrat kot danes pa ostaja ena najresnejših težav demokracije prav pomanjkanje razumnosti oziroma zdravorazumskosti. To pa vodi v takšno družbeno patologijo, ki neposredno spodkopava demokracijo in jo oži le še na najnižje skupne ljudske imenovalce. Pogosto ne gre več niti za vladavino povprečja (prevlado mediokritete), kajti prevladujoče poglede populistično in demagoško definirajo ozke agresivne in patološke družbene skupine, ki jih vodijo ekstremistični, vendar družbeno vplivni posamezniki, kar vodi v dodaten upad demokratičnih vrednot.
Razumnost ni isto kot razumskost. Razumskost pomeni, da sprejemamo stališča z razumom. Razumnost je nadgradnja tega, saj pomeni tudi, da so ta razumska stališča utemeljena v širši človekovi inteligenci, ki je oplemenitena z ustrezno vzgojo in izobrazbo, zajema pa tako racionalno kottudi čustveno in socialno inteligenco, če omenim le nekatere pomembne plasti inteligence v širšem smislu. Razumnost, kot izraz takšne kompleksne inteligence, zajema in upošteva pomembne človeške in družbene vrednote ter je po svoji naravi uravnotežena, strpna, empatična, solidarnostna, samokritična ipd.
Prevlada takšne inteligence ali po domače zdrave pameti je nujna za kakovostno demokracijo. Če takšne prevlade ni, postanejo ljudje očarani nad vrednostno negativnimi pojavi in antivrednotami, ki jih seveda v zmoti štejejo za pozitivne. In tako prevladajo različne romantične fascinacije z voditelji, ki »znajo udariti po mizi«, ki »rečejo bobu bob« (pa četudi gre za poenostavitve, ki ne odražajo resnične družbene slike), ki »si upajo« itd. To nadalje vodi v različne fascinacije s politično močjo in diktatorji. Nič se ne čudim, da tudi v Sloveniji mnogi občudujejo različne t. i. močne voditelje tipa Trump ali diktatorje tipa Putin. Seveda vsi ti posamezniki praviloma živijo v (še vedno) demokratični Sloveniji in EU ter svoje predstave o veličini takšnih politikov in njihovih političnih pristopov gradijo na predstavi »od daleč«. Toda tovrstnih močnih voditeljev je zgodovina prepolna in vsi so svoja ljudstva na koncu popeljali v hude notranje družbene konflikte ali v vojne z nadvse tragičnimi izidi. Zato seveda vsakomur, ki ga takšni voditelji fascinirajo, svetujem, da se vsaj za nekaj časa preseli v njihove države in preizkusi svoja družbena stališča v praksi.
Kot je znano, je značilnost človeške pameti ta, da je to edina dobrina, ki je nikoli ne zmanjka. Vsakdo namreč misli, da je ima dovolj. Izjeme le potrjujejo to pravilo. Tudi ko tako pišem te vrstice, se zavedam tega dejstva in ne pričakujem, da bom prepričal že prepričane – čeprav lahko seveda tudi tu kaka izjema potrdi pravilo. Toda če želimo imeti v Sloveniji visoko razvito demokratično kulturo, v kateri bodo politični primitivizem, korupcija, populizmi in ekstremizmi izjema, in ne pravilo, moramo pri samih sebi še v marsičem okrepiti razumnost v zgoraj pojasnjenem pomenu. Predvsem moramo poglabljati in širiti znanje o smislu in koristih demokracije, pravne države (vladavine prava) in človekovih pravic kot pomembnih civilizacijskih pridobitvah ter se močneje ozaveščati o zgodovinskih in aktualnih zablodah, v katere so družbo vedno znova popeljali zagovorniki avtokracij, nasilja in ekstremizmov. V vrtcih in šolah moramo še okrepiti tiste vidike vzgoje in učenja, ki otroke in mladostnike usmerjajo v sprejemanje etičnih, pravnih in demokratičnih vrednot, v dialoškost, seveda pa tudi v razumno kritičnost in strpnost. Predvsem pa moramo postati tudi dovolj samokritični, kajti v družbi, v kateri vsakdo misli, da ima prav le on, je prej ali slej vse narobe.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
