Dejstvo je, da mednarodnih političnih odnosov ter gospodarskih, pravnih in drugih razmerij v današnjem kompleksnem in turbulentnem svetu ni mogoče urejati le na en način. Nekateri izzivi se morajo reševati predvsem lokalno, drugi na državnih ravneh, tretji na ravni širših svetovnih regij ali organizacij, nekateri pa terjajo najširše mednarodno (so)delovanje. Ne gre torej za to, da bi morali katerikoli pristop že načelno izločiti na račun drugega. Treba jih je ustrezno kombinirati. Vsekakor pa je lahko nevarno, če katerega od teh pristopov izrazito podcenjujemo ali ga ne upoštevamo.
Ameriška usmeritev v nekakšen izolacionizem, ki jo je v času prejšnje ameriške administracije poosebljal predsednik Trump, je vsekakor zelo zaznamoval svet. Trumpovo geslo »America first« se je vsaj malce prijelo v marsikateri državi, tudi denimo pri nekaterih članicah EU, saj je takšno geslo v populističnem smislu lahko zelo učinkovito. Le kdo ne sliši rad, da se bo vlada njegove države prvenstveno posvetila blagostanju svojih državljanov ter šele potem, če bo »še kaj ostalo«, skrbela tudi za lačne, revne ter življenjsko in drugače ogrožene ljudi zunaj svojih meja.
Toda ob tem je treba takoj opozoriti, da se v resnici ta ameriški izolacionizem v času Trumpove vladavine le ni pretirano razmahnil, kajti kljub nekaterim vidnejšim potezam umikanja ZDA iz nekaterih področij (npr. odrekanje humanitarne pomoči Palestincem, umik ameriške vojske iz Afganistana), so ZDA tudi v času Trumpa v večji meri kar skrbno varovale svoja interesna območja, ob tem pa tudi niso bistveno zmanjševale svojih programov pomoči afriškim in drugim državam v razvoju. Toda vtis je bil drugačen. In vtis v takšnih primerih šteje. Še posebej v (sodobni) družbi, ki je obsedena s površinskimi vtisi – tako na socialnih in v drugih medijih, kot v realnem življenju. Ker obstaja celo možnost, da se Trump leta 2025 vrne na predsedniško mesto, je takšen vtis še pomembnejši, saj je mogoče pričakovati, da bi kot predsednik v navedenem pogledu lahko še stopnjeval uresničevanje svojih prepričanj.
Seveda pa so svetu, ki potrebuje konstruktivno sodelovanje med narodi (državami), še mnogo nevarnejši tisti voditelji močnih držav ali celo velesil (Rusija, Kitajska), ki izvajajo bodisi diktatorsko (avtoritarno) bodisi imperialistično politiko. V tem pogledu so nam, ki živimo demokratični Evropi in smo v marsičem tudi zavezniki in partnerji ZDA, le-te še »najmanj nevarne«. Toda naša skrb (lahko) utemeljeno izvira iz dejstva, da Evropska unija kljub svoji ekonomski moči in relativno visoki stopnji blagostanja, ki ga omogoča svojim državljanom, na svetovnem parketu v političnem in vojaškem pogledu ne igra odločilne vloge. Takšno vlogo ima le, kadar deluje skupaj z ZDA ali vsaj z njeno podporo. Zato je seveda za EU in njene članice še kako pomembno, ali se v ZDA ustvarja vzdušje »America first«, ali pa ZDA, tako kot pod sedanjo taktirko administracije predsednika Bidna, ostajajo angažiran partner in zaveznik z evropskimi državami ter si tudi v svetu prizadevajo za več multilateralizma. Ob sedanji ruski politiki ter širjenju kitajskega in drugih vplivov na afriške, južnoameriške in nekatere evropske države, je tako partnerstvo med ZDA in EU ter uveljavljanje naših skupnih demokratičnih, pravnih in drugih vrednot v svetu še kako pomembno.
S povedanim nikakor ne želim idealizirati ZDA in tudi ne njenih odnosov z EU. Glede tega je mogoče biti v marsičem kritičen. Toda ob vsej možni kritiki ostaja večno vprašanje: ali obstaja boljša alternativa. Podobno vprašanje si moramo vedno zastaviti tudi, ko smo npr. kritični do Organizacije združenih narodov (OZN) in drugih mednarodnih institucij, ki so pri marsikateri krizi premalo učinkovite ali celo neučinkovite. Tako že dolgo ni dvoma, da OZN potrebuje temeljito reformo, do katere pa predvsem zaradi blokade nekaterih članic Varnostnega sveta ne pride. Tako se marsikatera zadana naloga ne izvršuje dovolj uspešno, kot npr. odpravljanje lakote, revščine ali neenakosti. Glede nekaterih akutnih kriz je svetovna skupnost celo blokirana, pri čemer je najočitnejši trenutni primer vojna v Ukrajini. Toda ali bi bil brez OZN svet kaj boljši? Ne, bil bi zagotovo celo mnogo slabši, kajti pod vodstvom OZN in njenih organizacij se vsakodnevno le izvajajo številne aktivnosti v pomoč revnim, lačnim, neizobraženim, zatiranim in mnogim drugim.
Na uvodoma omenjeni konferenci mi je eden od udeležencev, iz sicer Sloveniji bližnje države, v klepetu omenil, da je večkrat doživel, kako so člani politične stranke, ki ji pripada, v razgovorih z njim vedno znova načelni, ko zahtevajo, da stranka preganja korupcijo v svojih vrstah in v državi. Toda obenem ga takoj zatem običajno prosijo, da jim pomaga preko zveze zaposliti kakega njihovega sorodnika, kar je seveda po definiciji klientelizem kot ena od oblik korupcije. To navajam kot primer zato, kar se ljudje pogosto ne zavedamo, kako kontradiktorni smo sami v sebi. Na to znano resnico se velja zato spomniti tudi, ko zahtevamo idealne rešitve od svetovnih vlad in mednarodnih organizacij. Tudi voditelji so le ljudje. Tisti, ki so diktatorji, vidijo praviloma rešitve le v svoji zoženi in egoistični perspektivi. Tisti, ki delujejo v demokracijah, pa so pod pritiskom povprečnosti, ki izvira iz povprečja volilnega telesa – in če iz tega povprečja v smislu načelnega sledenja pravim ciljem pretirano izstopijo, jih volilno telo (tudi s pomočjo lobijev in interesnih skupin) izloči, odstavi. Spreminjanje sveta na bolje in nato prizadevanje, da tako čim dlje ostane, je zato najpogosteje počasno in naporno delo. Uspešno je lahko le, če temelji na pravem znanju in vrednotah ter če postopoma pridobi ustrezno večinsko podporo (tudi) med ljudmi.
V tem smislu je multilateralizem tako pomemben in hkrati težaven za razumevanje. Povprečni človek se mu je hitro pripravljen odpovedati, saj vidi na prvem mestu svoj interes (»jaz prvi« ali »mi prvi«). Ne vidi pa širše slike, ki nas uči, da je svet povezan in soodvisen ter da zato »moj interes« na dolgi rok ne more biti uspešno zadovoljen, če se podira svet okoli nas. Pravi argument na tem mestu bi seveda moral biti moralno-etični: prav in dobro je, da pomagamo drugim ter da skrbimo za svet okoli nas. Toda ker na to večkrat »pozabimo«, lahko sebe in druge poskusimo vsaj zasilno logično opomniti, da pretirana skrb za urejenost svoje kabine na ladji, ki se potaplja, ni ravno zelo produktivna.
Svet se bo v prihodnje geostrateško in drugače polariziral na nove in nove načine. Toda ne glede na to, katere velesile bodo prevladovale v tekmi na svetovnem prizorišču, mora multilateralizem ostati bistveni vidik prizadevanja za reševanje največjih izzivov človeštva. Nobena država, pa če je še tako velika in vplivna, se ne more sama uspešno soočati s podnebnimi spremembami, z masovnimi migracijami, s pandemijami, z mednarodnim terorizmom, s svetovnim onesnaževanjem, s pomanjkanjem surovin itd. Pri takšnih zadevah je nujno čim širše in trajno mednarodno sodelovanje. Vse ostalo so kratko- in srednjeročne zablode. Zato je tudi tako pomembno, da kljub šibki učinkovitosti mednarodnega (javnega) prava, le-to kot najpomembnejšega formalnega glasnika multilateralizma ves čas ohranjamo pri življenju ter iščemo poti za izboljšanje njegove učinkovitosti.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
