V družbenih vedah z močjo praviloma označujemo kompleksno celoto sil(nic), ki se v različnih kombinacijah in jakostih izražajo v obliki (možnosti) podrejanja drugih subjektov ali objektov. V svojem najširšem pomenu je moč sposobnost obvladovanja, podrejanja in usmerjanja vsega, kar se kaže v razliki do nosilca moči. Druga stran moči pa je seveda sposobnost obvladovanja in premagovanja samega sebe – toda ta aspekt moči je v določenem smislu zaobsežen že v prejšnji (temeljni) opredelitvi, kajti pri premagovanju samega sebe človek dejansko premaguje »nekaj drugega«, neko »svojo« (npr. škodljivo) lastnost, ki jo dojema kot oviro, tujek, skratka kot nekaj, kar ni več (zaželeni) del njega.
Posebna značilnost moči je njena potencialnost. Moč kot celota ni manifestna, pač pa je v določeni meri latentna, kot nekakšna nakopičena energija, ki se praviloma aktivira oziroma manifestira le deloma, tj. preko različnih sil(nic), iz katerih je mogoče sklepati na obstoj moči določenega subjekta. Praktično to pomeni, da je mogoče obstoj in jakost (posamezne) sile, ki se kot takšna vedno manifestira navzven, bolj ali manj natančno izmeriti neposredno, medtem ko je mogoče jakost oziroma količino moči meriti le posredno. V družbenih vedah in praksi je tako mogoče nek pravni ali politični pritisk v obliki sile ugotavljati oziroma meriti glede na zunanje učinke te sile v družbenih razmerjih (pri tem seveda meritve ne morejo potekati v smislu matematične oziroma fizikalne izmerljivosti in natančnosti), medtem ko je dejansko politično ali pravno moč nekega subjekta nemogoče izmeriti na takšen način.
V družbenem pogledu se lahko jakost ali obseg moči, ki jo poseduje določena družbena enota ali subjekt meri predvsem po naslednjih metodah (L. Tadić, Nauka o politici, Beograd 1988, str. 84-85): 
1. po metodi reputacije se člane določenega družbenega sistema izpraša, kako sami ocenjujejo razmerja moči v tem sistemu glede na lastne izkušnje; 2. po metodi odločanja se ugotavlja, kateri subjekt prevlada v situacijah, v katerih se medsebojno soočajo nasprotni interesi; 3. metoda položaja izhaja iz predpostavke, da je mogoče moč določenega subjekta ugotoviti preko njegovega družbenega statusa in iz njega izvedene stopnje udeleženosti ter iz oblastnih pristojnosti tega subjekta; 4. po metodi virov (»resursov«) sta pokazatelja družbene moči predvsem obseg in sposobnost razpolaganja z različnimi sredstvi za zadovoljevanje potreb (predvsem z ekonomskimi, političnimi in normativnimi sredstvi) ter obseg in sposobnost realiziranja formalnih pristojnosti odločanja.
Ker seveda nobena od navedenih ali drugih metod ne more privesti do tega, da bi se dalo obseg in jakost družbene moči povsem natančno izmeriti in (racionalno) izraziti, je mogoče reči, da temelji sleherna ugotovitev o moči nekega subjekta (posameznika ali neke kolektivne oziroma drugačne družbene enote) v veliki meri na verjetnostni oceni, ta pa predvsem tudi na (psihološkem) občutku ocenjevalca. Kljub temu, da lahko iz razmerij med posameznimi manifestacijami moči (soočanje sile dveh ali več subjektov) ter iz splošnih razmerij nad- oziroma podrejenosti tudi racionalno sklepamo na porazdelitev družbene moči, so takšne racionalne ugotovitve vedno le bolj ali manj »približne« oziroma so močno pogojene z iracionalnimi ocenami oziroma vrednotenji.
Pri tem se je treba še posebej zavedati, da zunanji vidiki družbenih razmerij pogosto ne kažejo ali pa celo prikrivajo dejanska razmerja moči. Poleg tega jakosti oziroma obsega družbene moči določenega subjekta nikoli ni mogoče izmeriti zgolj upoštevaje posamezne relacije, v katerih se ta moč nakazuje, pač pa je treba upoštevati celoto oziroma vsoto vseh relacij, skozi katere se manifestira družbena moč. Vse to velja tudi za moč prava, ki je torej ni mogoče eksaktno izmeriti, vendar pa je pomembno, da je ta moč tolikšna, da omogoča prevlado temeljnih vrednot pravne države povsod tam, kjer bi lahko v nasprotnem primeru moč politike vodila v avtokracijo ali totalitarizem.
Ljudje se pogosto ne zavedamo, da moči ni, če se ji nič oziroma nihče ne upira. To je najbolj neposredno razvidno v primeru sile, kot zunanje in delne manifestacije določene zaokrožene enote moči, kajti kakršnakoli manifestacija sile (pritiska) brez proti-sile, tj. brez odpora oziroma nasprotnega pritiska, ne more imeti narave sile (še takšen silak ne more pokazati moči in sile svojih mišic, če ni nikogar, ki bi se mu upiral). Ker je, kot rečeno, za razliko od sile moč latentna in potencialna, je tudi njen obstoj pogojen z obstojem proti-moči v smislu latentne in potencialne pojavnosti.
Seveda so lahko te ugotovitve na prvi pogled nesmiselne oziroma nelogične, kajti če se móči zoperstavlja enaka moč, potem seveda nobena moč ne more prevladati. Toda pri soočanju različnih (enot) moči gre dejansko za nenehni proces kvalitativnega preoblikovanja in preusmerjanja (izpodrivanja), ki je posledica dinamike pojavnega sveta. Vsaka enota moči je namreč v nenehnem spreminjanju in gibanju. V trenutku, ko se soočita dve enaki enoti moči oziroma sile, je ena od njiju potencialno (v večji meri) v progresiji in druga potencialno (v večji meri) v degresiji. Prva zato izpodrine in preusmeri tok delovanja druge (podobno kot npr. pritisk ladje izpodrine določeno količino vode, katere moč se nato v obliki valov preusmeri v drugo smer), ob tem pa morata biti obe moči v tistem neskončno majhnem trenutku prvega soočenja v svoji jakosti enaki. Že v naslednjem trenutku nato prevlada ena nad drugo (včasih se zgodi, da je »trenutek« soočenja dveh enakovrednih moči »daljši«, zato smo v takšnem primeru začasno soočeni z navidezno pat pozicijo dveh ali več moči), tako kot npr. v kitajski simboliki yang prevlada in izpodrine yin, ali obratno. Pri tem se v procesu medsebojnega spopadanja in izmeničnega izpodrivanja yin in yang nikoli popolnoma ne izničita, pač pa le spreminjata svoj obseg, jakost in zunanjo podobo. Seveda pa so vse te ugotovitve precej poenostavljene. Tako npr. ni določena enota moči nikoli v celoti v progresiji ali v degresiji, prav tako kot se v življenju nikoli ne soočata zgolj dve enoti moči, saj so vse enote moči vpete v proces bolj ali manj tesnega součinkovanja in medsebojnega preobražanja.
Dejstvo, da sta moč ali sila eksistenčno odvisni od ustreznega odpora v smislu nasprotne moči ali sile ima pomembno oziroma odločilno vlogo v človekovi individualni in kolektivni zavesti. Želja oziroma težnja po čim večji (lastni) družbeni moči, ki je eno temeljnih gibal družbenih odnosov, terja namreč od nosilcev moči ne le krepitev te moči v smislu povečanja njenega obsega oziroma (potencialne) jakosti, marveč hkrati tudi zagotovitev takšnega in tolikšnega odpora, ki je navidezno enakovreden tej moči in je potencialno degresiven, kar pomeni, da ga bo (progresivna) moč lahko iz(pod)rinila.
Preprosto rečeno: posameznik ali skupina, ki krepi svojo družbeno moč, mora imeti na drugi strani posameznike ali skupine, ki se bodo tej moči (pasivno ali aktivno) upirali. Tu se najbolj izrazito kaže relativna narava moči. Nosilec družbene moči torej mora imeti nekoga drugega kot nasprotnika. Le-ta je lahko v blažjih oblikah npr. »(so)tekmovalec« ali »drugače misleči«, v radikalnejših oblikah pa postane »sovražnik«. Ob tem je žal spoznanje, da je mogoče le s popolnim vnaprejšnjim izničenjem odpora preprečiti nastanek in krepitev moči nekega subjekta (posameznika, družbene skupine, državne oblasti itd.) za človeka praviloma nedoumljivo oziroma nesprejemljivo, zato se ljudje neželeni moči drugega najpogosteje aktivno ali pasivno zoperstavljamo. Pri tem je treba razumeti, da je tudi pasivni odpor še vedno odpor, ki vodi v takšno ali drugačno konfrontacijo ter v (začasno) prevlado ene moči nad drugo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
