V demokratičnih državah večino (naj)pomembnejših zakonodajnih in drugih pravnih ter političnih odločitev sprejme parlament, v sodelovanju z izvršilno oblastjo. Seveda v ta krog odločanja na specifičen način vstopa tudi sodstvo, še posebej njegove najvišje instance (npr. vrhovna in ustavna sodišča), ki preko varstva (človekovih) pravic ter ustavnosti in zakonitosti prav tako pomembno vpliva na pravni in (posredno) politični razvoj. Ljudstvo stoji ob vsem tem večinoma bolj »ob strani«, razen seveda v času volitev ter ob občasnih širših akcijah, ki jih različne družbene skupine in posamezniki izvajajo v obliki javnih zborovanj, demonstracij ali drugih oblik podpore ali kritike oblasti.
Precejšnja izjema od takšnega prevladujočega vzorca demokratične »vladavine« je Švica, ki je, kot je znano, dežela referendumov in drugih oblik neposredne demokracije. Analitiki ugotavljajo, da je bilo doslej v Švici že samo na državni ravni izvedenih več referendumov kot v vseh drugih državah sveta skupaj. Če k temu prištejemo še številne kantonalne referendume in zbore občanov, potem seveda Švica resnično izrazito izstopa iz splošne slike, ki jo nudijo sodobne demokracije. Seveda pa se je takšna praksa v Švici postopoma razvila in utrdila skozi večstoletno tradicijo, zato bi bilo kakršnokoli avtomatično posnemanje švicarske skupščinske in referendumske demokracije s strani kakšne druge države (tudi npr. Slovenije) že vnaprej obsojeno na neuspeh.
V Sloveniji smo v letih po osamosvojitvi in sprejemu (nove) ustave prelili že veliko črnila na temo referenduma ter potrošili kar nekaj denarcev in energije za izvedbo (predhodnih ali naknadnih) zakonodajnih referendumov. Ob tem smo se vsaj na strokovni ravni marsikaj naučili, seveda pa pri referendumski problematiki za različne probleme in dileme ni mogoče najti povsem enoznačnih odgovorov oziroma rešitev. V referendumski teoriji različni svetovni avtorji tako ali drugače navajajo razloge za in proti referendumu. Če te razloge, ki zadevajo predvsem značilnosti referenduma na državni oziroma nacionalni ravni, strnemo v temeljne skupne imenovalce, dobimo relativno kratko bipolarno preglednico (z razlogi »za« in »proti«), ki jo predstavljam v nadaljevanju.
Razlogi, ki govorijo v prid institutu referenduma so predvsem naslednji:
referendum povečuje udeležbo (participacijo) državljanov v politiki in s tem legitimnost političnih odločitev, pri čemer je širjenje participacije državljanov tudi v skladu z dinamičnim razumevanjem demokracije, ki mora vse višjo povprečno izobrazbeno stopnjo državljanov upoštevati tudi tako, da jim daje možnost neposrednega političnega (so)odločanja; referendum omejuje moč parlamenta in parlamentarnih strank (partitokracije) ter zmanjšuje možnosti korupcije med poslanci; referendum vzgojno in stimulativno vpliva na državljane, saj jih sili k temu, da se seznanijo z aktualnimi družbenimi vprašanji (s tem se krepi občutek posameznikov, da so dejansko aktivni politični subjekt, kar pogosto vpliva tudi na povečanje volilne udeležbe v državi); referendum predstavlja sredstvo za vzpostavitev in ohranjanje družbenega miru in stabilnosti, saj s pretežno poenoteno oziroma večinsko odločitvijo praviloma zagotovi relativno trajnost ureditve določenega razmerja ter zagotavlja nacionalno enotnost.
Razlogi, ki govorijo zoper uporabo referenduma pa so: referendum slabi predstavniško (reprezentativno) demokracijo, saj omejuje uresničevanje parlamentarnih prvin kot sta razprava in možnost sklepanja kompromisov, s čimer slabi odgovornost in pomen predstavniškega telesa – vse to slabi motivacijo, prestiž in avtoriteto ljudskih predstavnikov; pri prenosu referendumskih rešitev v ustrezne (pravne) akte igra predstavniško telo praviloma predvsem servisno vlogo, kar je dodaten vidik slabitve njegovega položaja; povprečni državljani nimajo niti zadostnih analitičnih sposobnosti niti niso v zadostni meri informirani, da bi lahko sprejemali dovolj pretehtane oziroma kakovostne odločitve (poleg tega je mogoče z državljani preko različnih oblik referendumske propagande tudi manipulirati); referendumske odločitve niso ustrezno diferencirane, saj za razliko od odločitev predstavniškega telesa ne morejo biti v zadostni meri prilagojene različnim družbenim skupinam in vsem mogočim situacijam (referendumsko odločanje zgolj "za" ali "proti" je toga in pretirana poenostavitev možne rešitve); odločitve predstavniškega telesa so, bolj kot referendumske, naklonjene varstvu pravic manjšin; referendum lahko privede do ostrih polarizacij med državljani, kar se lahko odrazi npr. v različnih oblikah sovraštva in konfliktov.
S tem seveda vsi razlogi za in proti referendumu niso izčrpani niti podrobno pojasnjeni. Število razlogov v prid in proti pa niti ni bistveno, kajti v določeni družbeni situaciji lahko prevesijo tehtnico na eno stran le nekateri ali celo en sam. Pri vsem tem je pomembno poudariti še dvoje: prvič, vsak od navedenih razlogov se lahko v konkretni (skrajni) družbeni situaciji spremeni v svoje nasprotje (zaradi tega so pritrdilni in zavrnilni razlogi medsebojno korespondenčni); drugič, referendum je lahko primerno demokratično sredstvo izključno le pod pogojem, da se uporablja v okviru demokratičnega političnega sistema, kar v sodobnem kontekstu pomeni, da je lahko uspešen le kot dopolnitev reprezentativne demokracije. Če se npr. referendum uporabi v avtokratičnem ali totalitarnem sistemu, je seveda njegova narava bistveno drugačna, saj zanj niso podane bistvene demokratične predpostavke (svoboda obveščanja, izražanja, politični pluralizem itd.).
Kljub temu, da nekateri menijo, da je referendum zgolj kot sredstvo odločanja vrednostno nevtralen, pa tudi takšno "tehnično" razumevanje tega instituta ne more izničiti dejstva, da sta referendumski postopek in izid referenduma neizogibno in praviloma močno prežeta z vrednostnimi (interesnimi) soočanji in vrednostno prevlado, zaradi česar je referendum vedno "dvorezen meč". Pravilna uporaba referenduma, tj. uporaba, ki je v skladu z njegovim izvornim demokratičnim namenom, je zato močno odvisna od znanja, spretnosti ter dobronamernosti (poštenosti in tolerance) vseh njegovih akterjev.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
