Etimološko gledano je diskriminacija (lat. discriminatio iz discrimen, discriminis – meja, razlika) v svojem izvornem pomenu povsem nevtralna oznaka za razlikovanje med dvema ali več subjekti ali objekti. V tem smislu je človekova čutna in razumska diskriminativna (razlikovalna) sposobnost eden temeljnih dejavnikov našega spoznavanja sveta. Ljudje skozi to svojo sposobnost svet in sebe dojemamo v različnosti (dualnosti, kontrastu), pri čemer tudi pretežni del našega šolskega in drugačnega učenja temelji prav na prepoznavanju razlik med različnimi pojavi. Do teh razlik se hote ali nehote vrednostno opredeljujemo, kar nas pripelje do temeljnih korelativnih pojmov, kot so npr. dobro – slabo, pravično – nepravično, lepo – grdo, pošteno – nepošteno. Toda bolj ko smo vrednostno občutljivi (senzibilni), bolj se nam navedene dvojice »topijo«, »utekočinjajo«, ali pa, pri najbolj senzibilnih ljudeh, celo »uplinjajo« ter se kot takšne prelivajo v subtilne in fluidne mavrične kontraste (tako je npr. med skrajno dobrim in skrajno slabim še nešteto vmesnih stopenj).
Včasih rečemo, da naš (človeški) svet ni »črno-bel« pač pa »siv«. Vendar pa ta ponazoritev ni najboljša. Ob njej namreč dobimo »občutek sivine«, ki slabi življenjsko vitalnost in optimizem, nas mrtvi ter navdaja z občutkom tesnobe. Siva barva je pač sama po sebi (torej izven takšnega ali drugačnega konteksta) nekoliko moreča in učinkuje bolj kot ne depresivno – enako kot vse tisto, kar ta barva v zgornjem pomenu ponazarja. Veliko bolje je, če rečemo, da je svet mavričen. V njem so vse barve, od nas pa je odvisno, katere vidimo in na katere se razumsko, intuitivno, čustveno in drugače navežemo (»priklopimo«). Naš svet je torej raznolik, zato je diskriminacija (razlikovanje) le njegov naravni odraz.
Toda človekovo vrednotenje, kot posledica in neločljivi spremljevalec diskriminacije (v smislu razlikovanja), je skozi zgodovino in vse do danes v pretežni meri »obarvalo« tudi sam pojem diskriminacije, pri čemer je še posebej v novoveški družbeni teoriji ter hkrati tudi v pravni vedi in praksi pojem diskriminacije postopoma privzel izključno vrednostno negativni (pejorativni) pomen. Čeprav je torej diskriminacija sama po sebi nevtralen pojem in čeprav je lahko v marsikateri situaciji in perspektivi diskriminacija vrednostno pozitivna (koristna, dobra, pravična itd.), jo obravnavamo skoraj izključno kot pojem, ki označuje nepravično, neutemeljeno ipd. razlikovanje oziroma razločevanje med ljudmi oziroma med pravnimi subjekti.
Diskriminacija torej sama po sebi še nikakor ni nekaj slabega, pač pa je slaba v tistih pogledih, v katerih ji ljudje to pripisujemo. Ljudje pogosto celo želimo biti »diskriminirani«, tj. »različni«, »drugačni«, »posebni«, »izjemni« itd. Paradoks sodobne, predvsem zahodne družbe je zato med drugim tudi v tem, da ta družba na eni strani najbolj odločno pravno in drugače zatira diskriminacijo kot način vzpostavljanja določenih oblik neenakosti med ljudmi, na drugi strani pa s svojo ideološko naravnanostjo, predvsem preko spodbujanja individualnosti, izvirnosti in kompetitivnosti, išče in spodbuja številne (druge) oblike različnosti in izjemnosti posameznikov na skoraj vseh področjih družbenega življenja (gospodarstvo, politika, znanost, šolstvo, kultura itd.). Ob vsem tem je treba tudi upoštevati, da je vrednotenje relativna kategorija, saj se spreminja v času in prostoru. Sodobna (pro)zahodno ideološko usmerjena družba tako npr. dandanes strogo zavrača mnoge razlike, ki jih je še pred relativno kratkim časom (v luči celotne zgodovine) odločno štela za samoumevne ali nujne, kar je vodilo v pravno in drugačno medčloveško separacijo, segregacijo ali celo negacijo (npr. razlike med »verniki« in »neverniki«, med različnimi družbenimi stanovi oziroma sloji, med različnimi rasami, med večinskimi in manjšinskimi družbenimi skupinami, med obema spoloma, med zakonskimi in izvenzakonskimi otroci ter nenazadnje med istospolnimi in heterospolnimi zvezami). Tudi danes je tako, da se nekatere medčloveške razlike v nekem okolju štejejo za diskriminatorne v negativnem vrednostnem pomenu, v drugem okolju pa so te iste razlike vrednotene kot dobre, normalne in dopustne (npr. razvrščanje ljudi v togi in neprehodni kastni sistem ali pretežno podrejanje žensk moškim). Takšne vrednostne in kulturne razlike so razvidne tudi pri dojemanju »univerzalnih« človekovih pravic, ki jih mnoge neevropske kulture (npr. v Aziji, Afriki, Južni Ameriki) ne priznavajo. Te kulture doživljajo svet in družbo pretežno v luči tradicionalnih in/ali religioznih postulatov (žal pogosto tudi v vrednostno izkrivljeni obliki), zato »zahodnjaški« ideji človekovih pravic praviloma ne priznavajo niti univerzalnosti niti tolikšnega pozitivnega vrednostnega naboja kot (pro)zahodne družbe.
Naj ponazorim. V zahodnih demokracijah se odnos med spoloma utemeljuje na pravnem načelu enakopravnosti, v (npr.) islamskem svetu pa se ta odnos pogosto opredeljuje skozi pravno načelo komplementarnosti (dopolnjevanja). V prvem primeru sta moški in ženska v pravicah izenačena, v drugem primeru pa ne, vendar pa se dopolnjujeta – oba imata dolžnosti v korist (pravic) drugega. Načelo enakopravnosti pravno »spregleda« biološke, psihološke in druge razlike med moškim in žensko, načelo komplementarnosti pa jih pravno upošteva tako, da npr. moškemu namenja več pravic in privilegijev kot ženski, vendar pa hkrati možu nalaga večjo odgovornost do žene, kot to velja na zahodu. Če verjamemo, da moški in ženska v človeški podobi(!) le nista enaka ter da samorealizacija posameznika nujno poteka v smeri nenehnega dopolnjevanja in končno celo zlitja moškega in ženskega principa, potem je seveda odnos med moškim in žensko primerneje urejati po načelu komplementarnosti. Toda, pozor! Pri tem je treba biti nadvse human in pravičen! Kar pa ljudje žal (še) nismo. To dokazujejo med drugim tudi številne zlorabe načela komplementarnosti (v korist moških in v škodo žensk) v mnogih islamskih in drugih okoljih. Zato je načelo enakopravnosti vsaj na pravni ravni(!) vsekakor boljša rešitev. Z načelom enakopravnosti je torej nekako tako kot z demokracijo – je daleč od popolnosti, vendar je »manjše zlo od vseh ostalih«. Seveda pa v življenju nobenega od obeh načel ne smemo povsem spregledati, kar pomeni, da mora tudi v modernem (zahodnem) pravu enakopravnost tu in tam odstopiti prostor komplementarnosti.
Naj zaključim. Z načelom nediskriminacije, ki ga pri nas na temeljni pravni ravni določa prvi odstavek 14. člena ustave (enakost v posedovanju človekovih pravic ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero… ali katerokoli drugo osebno okoliščino) je torej v osnovi vse v redu, čeprav se je treba zavedati, da tudi to načelo ni in ne more biti popolna rešitev za zagotovitev pravičnih odnosov med ljudmi. Vsekakor pa je dandanes vzpodbudno že to, da je boj proti vrednostno negativni diskriminaciji zagotovo dosegel največji razmah v zgodovini ter da smo ljudje vedno bolj občutljivi (senzibilizirani) za vprašanja (ne)diskriminacije.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
