Če začnemo pri zadnjem vprašanju, lahko takoj rečemo, da je seveda ocena o razvitosti prava (in še marsičesa drugega) v neki družbi že po svoji naravi v precejšnji meri zgolj stvar »občutka«. Samo nevednež ali naivnež si lahko misli, da je pravo zgolj ali pretežno količinsko (kvantitativno) izmerljivo. Slednje spominja na naš vsakdan, v katerem npr. Državni zbor svojo uspešnost dokazuje s številom sprejetih zakonov (v smislu: več je zakonov, boljši je zakonodajalec), učinkovitost uprave in pravosodja pa vsi skupaj ocenjujemo predvsem po številu rešenih zadev, oziroma glede na stopnjo zmanjšanja sodnih in upravnih zaostankov. Mimogrede, tudi profesorji smo po tem kriteriju uspešni že, če opravimo čim več predavanj, konzultacij itd. Seveda pa je takšno ocenjevanje (»merjenje«) uspešnosti ali razvitosti prava, pravnega sistema, pravne kulture itd. v veliki meri zavajajoče oziroma zgrešeno, saj zanemarja kakovostne (kvalitativne) vidike. Visoko stopnjo razvitosti prava bomo namreč dosegli tedaj, ko bomo pravni naslovljenci na splošno v toliko večji meri spoštovali pravne predpise, da za reševanje sodnih in drugih zaostankov ne bo treba mrzlično iskati novih sodnikov in morebiti celo raznih »skrajšanih« ali »hitrih« postopkov, abolicij itd. Takrat bo seveda tudi zakonodajalec delal manj (ali vsaj bolj umirjeno in premišljeno), vendar bo sprejemal bolj kakovostne zakone, ljudje pa se bodo manj pravdali že »na prvo žogo«, saj bodo svoje pravne zadeve bodisi urejali v večji meri preventivno, ali pa bodo (že nastale) pravne spore reševali predvsem tudi po ustreznih izvensodnih (pravnih) poteh.
Na eni strani tako vidimo, da uspešnost prava ni v tem, da ga je vedno več (o čemer sem na tem mestu že enkrat pisal – glej kolumno o (samo)omejevanju prava), pač pa v tem, da ga je ravno prav ter da je v relativno veliki meri spoštovano že v svojih primarnih zapovedih in usmeritvah. Na drugi strani pa lahko vidimo, da je občutek o kvaliteti ali uspešnosti prava v demokratični, pravno organizirani kompleksni družbi izredno pomemben dejavnik. Kako naj si sicer razlagamo dejstvo, da se o uspešnosti sodišč in drugih (tudi) pravnih akterjev (policija, tožilstvo, odvetništvo, notariat, ustavno sodišče, vlada itd.) dandanes vedno bolj pogosto izrekamo kar v javnomnenjskih raziskavah oziroma anketah, da vsakodnevnega »vox populi za šankom« ali kje drugje sploh ne omenjam. Ljudje sicer povprečno o vseh teh zadevah dejansko vedo zelo malo, zato pa v toliko večji meri zaupajo svojim občutkom ter občutkom prijateljev, znancev, sodelavcev in drugih (tudi med temi je običajno večina »ne-strokovnjakov«). Toda tudi to je demokracija (kot jo dandanes razumemo): ljudstvo lahko ocenjuje pravzaprav vse kar hoče (na srečo ljudstva marsikaj na splošno še ne zanima). Da ne bo pomote: ljudstvo ima lahko tudi popolnoma prav. Lahko pa tudi ne. Toda dejstvo je, da tudi profesorji, sodniki, odvetniki, pravniki v gospodarstvu in upravi in drugod izrekajo svoje posplošene ugotovitve o kvaliteti prava, o pravni državi v Sloveniji, v EU, v ZDA, na Kitajskem itd. v veliki meri po (pravnem) občutku, ki si ga izoblikujejo na podlagi relativno zelo omejene količine informacij oziroma dejstev. Toda tako je vedno bilo in (morda tudi vedno) bo. Ljudje namreč mnogo podatkov iz pravnega ali kateregakoli (družbenega, naravnega) okolja zbiramo in razvrščamo racionalno, nato pa jih koncentrirano (prvič ali pa ponovno) doživimo v psihološkem občutenju, ki nas nato napelje k takšnim ali drugačnim mnenjem, izjavam, stališčem, odločitvam ipd. Pri tem pa je v povezavi z naslovno temo ključno to, da lahko kakovost ali uspešnost prava najbolje oceni le tisti, ki ima o njem po eni strani zadostno število relevantnih informacij, po drugi strani pa hkrati zelo razvit pravni občutek. Če se takšna oseba pri tem zanese še na pravni občutek vseh tistih, ki imajo ta občutek prav tako dobro razvit in utemeljen (tu igra torej pomembno vlogo še zaupanje), potem se ocena, podana s strani takšne osebe resnično zelo približa dejanskemu stanju.
Pravni občutek je izredno pomemben predvsem v treh pogledih. Prvič, kot občutek za pravno relevantnost nam pomaga pri odločanju, kaj sploh sodi v ustavo, v nek zakon ali podzakonski predpis, katera družbena razmerja in v kakšnem obsegu je treba pravno urejati. Drugič, kot občutek za izbiro najbolj pravilne razlage (interpretacije) zakonskega ali drugega pravnega akta nam pomaga pri vsakodnevnem udejanjanju prava. Tretjič, kot občutek o pravnosti določene družbe nam pomaga oceniti, na kakšni razvojni stopnji prava je družba. Ob vsem tem pa moramo od pravnega občutka ločiti nekatere druge psihološko-občutenjske pojavnosti. Tako je npr. treba od pravnega občutka ločiti občutek za pravičnost. Tisto, kar »občutimo« kot pravično, namreč ni nujno tudi pravno. Primeroma tako vidimo, da lahko npr. za neko omejitev hitrosti v cestnem prometu menimo, da je za večino voznikov ali vsaj za nas same pretirana in jo zato dojemamo oziroma občutimo kot nepravično, vendar pa jo hkrati še vedno občutimo kot pravno (korektno, utemeljeno). Od pravnega občutka je nadalje treba razlikovati moralni občutek. Pri le-tem gre za občutek zgolj dolžnostne vezanosti do tega, kar ti narekuje (notranja) vest, medtem ko je pravni občutek vedno usmerjen navzven, v »recipročno« in družbeno-funkcionalno opredeljevanje odnosov med ljudmi s smislu določanja korelativnih pravic in dolžnosti. Moralni občutek nas lahko tako npr. napeljuje k temu, da moramo nekomu, ki je iz malomarnosti povzročil smrt nekoga drugega, oprostiti in mu morebiti celo pomagati, medtem ko nas pravni občutek v tem primeru napeljuje k temu, da to osebo obsodimo in kaznujemo, čeprav pri tem upoštevamo olajševalne okoliščine. Nenazadnje je od pravnega občutka mogoče razlikovati pravno zavest, ki se kaže v pretežno razumskem (racionalnem) prepričanju o tem, da je pravo nujna in pomembna sestavina družbenega sobivanja. Pravni občutek je v tem pogledu le dopolnilni ali podporni element pravne zavesti. Ker pa se tega dejstva razvita pravna zavest vseskozi zaveda, lahko sedaj na drugo vprašanje, ki sem ga zastavil na začetku tega prispevka, odgovorim, da je stopnja razvitosti pravnega občutka vsekakor tudi pomembno merilo za oceno o stopnji razvitosti nacionalne pravne kulture. Samo družba, v kateri imajo posamezniki na splošno relativno dobro razvit pravni občutek, lahko ustvari takšno stopnjo pravne zavesti, ki vodi v razvito pravno kulturo, kar praktično pomeni tudi visoko stopnjo medčloveške tolerance, poštenosti in nenazadnje medsebojnega spoštovanja.
Kompleksna moderna družba terja še posebej razvit splošni pravni občutek in razvito pravno zavest. V t.i. nerazvitih (prvinskih, »primitivnih«) skupnostih je pravo še tesno integrirano v moralo in v različna onstranska verovanja, zato v teh družbah še ni razvitega specifičnega pravnega občutka in še manj specifične pravne zavesti. V takšnih (npr. rodovnih, plemenskih) družbah se na psihološko-občutenjski ravni prepletajo predvsem moralni občutek, občutek pripadnosti skupnosti ter občutek za pravičnost (toda le za takšno pravičnost, ki ohranja integracijo skupnosti), medtem ko je pravni občutek šele v nastajanju, tj. v dobi »spočetja«. Ko pa, kot rečeno, skupnost preraste v (veliko in zapleteno) družbo, takrat pridobi pravo in z njim pravni občutek ključni pomen. Na podlagi poznavanja prava oziroma pravnega znanja se nato izgrajujeta tudi pravni občutek in pravna zavest državljanov, iz vsega tega pa raste pravna kultura, kot izredno pomemben dejavnik našega sodobnega sožitja.
In kako je s slovenskimi pravniki? Ali imamo na splošno dovolj razvit pravni občutek in pravno zavest? Ali smo stvaritelji in varuhi pravne kulture? Ali uspemo v tej smeri vsaj pretežno delovati prepričljivo tudi z lastnim zgledom? Odgovor na tem mestu sedaj prepuščam bralcu, njegovim mislim in predvsem tudi njegovemu pravnemu občutku.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
