Slovenci živimo v nenavadni kombinaciji izobilja in pomanjkanja. Obkroženi smo z izobiljem naravnih lepot, z rodovitno zemljo, gozdovi, vodami vseh vrst ter vremensko raznolikostjo. Tudi drugih materialnih dobrin je v družbi veliko, od premičnega do nepremičnega premoženja vseh vrst. Sodobna tehnologija nas povezuje s celim svetom. Preko medijev in interneta nam je vsak hip dostopno milijone informacij in naše stike, posle in druge stvari lahko širimo daleč preko slovenskih meja. Demokratična ureditev, četudi še zdaleč ne idealna, nam omogoča svobodo mišljenja, gibanja in še marsičesa. Živimo v pretežno varni deželi, svobodno potujemo preko državnih meja, imamo stik z znanstvenimi, kulturnimi, športnimi in drugimi dosežki doma in po svetu. Vse to je resnično izobilje, ki se ga pogosto ne zavedamo dovolj. Je pač tako, da se ljudje tistega, kar imamo, pogosto zavemo šele tedaj, ko to izgubimo.
Kljub pravkar predstavljenemu izobilju pa Slovenci živimo tudi v vedno večjem pomanjkanju. Materialne dobrine smo si porazdelili tako, da jih imajo nekateri preveč in drugi premalo. Nič novega in nič posebnega sicer, kajti to se dogaja že vso zgodovino in v vseh svetovnih okoljih. Vendar to ne spremeni dejstva, da je vsaka družbena skupina, vsak narod in vsaka generacija vedno znova s takšno preizkušnjo izzvana v svoji zdravi pameti in moralno- etičnem čutu. Obilje in pomanjkanje namreč nista na svetu zato, da bi v prvem le uživali in v drugem le trpeli, pač pa zato, da bi nas naučila in spodbudila v osebnem in skupnem življenju najti in ohraniti pravo mero. Že stari filozof Konfucij je dejal, da je preveč ravno tako slabo kot premalo. Nauk o pravi meri, kot temeljnem vodilu zemeljskega življenja, so tudi kasneje v vseh delih sveta neštetokrat širili veliki modreci in njihovi učenci, pa vendar se je človeštva doslej dotaknil le v majhni meri. Zato nas nevidni zakoni stvarstva vedno znova z izmenjavo obilja in pomanjkanja potiskajo pred preizkušnjo, ki naj nam pomaga ubrati pravo pot lastne samorealizacije. Tisto pot, ki nas na eni strani varuje pred pohlepom, ki vodi v preveč, ter na drugi strani pred tisto vrsto strahu, ki vodi v premalo.
Poleg materialnega pomanjkanja, ki se po Sloveniji v sedanji ekonomski krizi nezadržno širi in grozi, da bo povzročilo tudi širšo socialno krizo (njeni prvi udarci so že močno prizadeli določene sloje in skupine ljudi), trpimo Slovenci še mnogo bolj zaradi nematerialnega pomanjkanja. Kdor se tega ne zaveda, se je že močno oddaljil od svojega človeškega bistva, oziroma nima zadostne sposobnosti empatije. Zadnje čase rad na različnih mestih in ob različnih prilikah poudarim, da dajemo Slovenci po eni strani v svojih predstavah nematerialnim vrednotam praviloma prednost pred materialnimi, saj se na vprašanja o hierarhiji vrednot najpogosteje odzivamo tako, da v sam vrh postavimo ljubezen, prijateljstvo, delavnost, poštenje, zdravje in podobne nematerialne vrednote, toda po drugi strani nas v vsakdanjem življenju ta zdravorazumska presoja in globlji moralni občutki hitro zapustijo, saj nas očarajo predvsem materialne dobrine in njihovi lastniki, seveda pa tudi posestniki družbene moči, oblasti, modnega videza in podobno. Visoki politiki, direktorji, bogataši in estradniki vseh vrst ter mnogi drugi nosilci materialnega ali drugačnega zunanjega blišča in ugleda nas fascinirajo in vodijo v poveličevanje antivrednot, to je vsega tistega, kar nas kot ljudi vodi v neavtentičnost, nečlovečnost in resnično minljivost.
Na tem mestu ne želim ponujati pravnih, finančnih, ekonomskih in podobnih receptov za preseganje takšne situacije. Želim le opozoriti na dejstvo, da nobeden od takšnih receptov ne more dolgoročno uspešno delovati in prinesti želenega uspeha, če nima zdravega temelja. Le-ta pa je mešanica dvojega. Na eni strani pravih etičnih, pravnih, političnih in drugih vrednot, na drugi strani pa iskrene in močne zavesti o nujnosti sodelovanja. Slednjega ne more biti brez prvega, in obratno. Če ni pravega vrednotnega temelja, potem je vsako sodelovanje zaradi vseh vrst egoizmov, pohlepa, prevar in nasploh nespoštovanja obsojeno na neuspeh. Po drugi strani brez sodelovanja ni mogoče vzpostaviti širšega in čvrstega zavedanja o skupnih družbenih vrednotah. Celoto obojega pa je mogoče vzpostaviti le z ustrezno zrelostjo. Slovenci v tem pogledu še nismo dozoreli, ne na državni ne na lokalni ravni, ne v politiki, ne v gospodarstvu, ne v šolstvu, ne v kulturi, ne v veri in še marsikje drugod, pri čemer nekatere opazne izjeme to dejstvo le potrjujejo oziroma dodobra razgalijo.
Ko postane posameznik polnoleten, mu pripišemo polno opravilno sposobnost. Z njo postane v svoji individualnosti emancipiran. Toda polnoletnost še ni življenjska zrelost. Človek dozori v celovito osebnost, ko se nauči konstruktivno povezovati in sodelovati z drugimi, ko se torej hkrati dojema kot individuum in kot pripadnik te ali one skupnosti in družbe nasploh. Podobno tudi družbene skupine in organizacije dosežejo svojo pravo zrelost šele takrat, ko se začnejo v svojem delovanju konstruktivno, tudi solidarno, povezovati med seboj in sodelovati druga z drugo. V Sloveniji imamo sicer že veliko »polnoletnih« družbenih skupin in organizacij, med katere sodijo država, občine, društva, politične stranke, podjetja, zavodi, nevladne organizacije itd. Toda mnoge med njimi, enako kot posamezniki, ki jih vodijo in z njimi upravljajo, še zdaleč niso družbeno dozorele oziroma dozoreli. Vsak družbeni subjekt, od posameznika, preko najrazličnejših združenj in organizacij, do države, eksistenčno in funkcionalno dozori takrat, ko sebe ne dojema več zgolj kot cilj, pač pa predvsem kot sredstvo. Pri tem mora seveda vsak subjekt – državljan, športno društvo, verska skupnost, politična stranka, sindikat, podjetje ali vlada – še vedno ostati ozaveščen o svoji individualnosti in le to v pravi meri nenehno krepiti in kultivirati. Toda z vsakim korakom v smeri povečevanja ali ohranjanja svojega materialnega in nematerialnega bogastva ter sposobnosti mora nuditi več tudi širšemu družbenemu okolju, kar se mu prej ali slej povrne predvsem v dobrem.
Vse to je seveda idealizirana podoba, ki v družbeni praksi nikoli ni povsem uresničena oziroma izpolnjena. Toda usmeritev k njej in prizadevanje za njeno uresničitev je edina prava pot, ne glede do katere točke v danem časovnem okviru prispemo. To je pot kolektivnega dozorevanja, ki lahko edina pripelje do tistega relativnega materialnega in predvsem tudi duhovnega blagostanja, ki ga danes tako pogrešamo.
Dozorevanje človeka, skupnosti in družbe poteka skozi nenehno izmenjavo izobilja in pomanjkanja. Oboje nam, kot rečeno, pomaga ozavestiti škodljive enostranosti ter preko iskanja prave mere odkrivati skrivnost in modrost življenja. Izobilje ali pomanjkanje dobre volje, zdravja, prijateljstva, hrane, obleke in drugih materialnih in nematerialnih dobrin je tako vedno znova izziv in preizkušnja našega individualnega in kolektivnega, ne nazadnje tudi nacionalnega značaja. Če bomo ta izziv uspešno prestali tudi v sedanjih in prihajajočih kriznih letih, bomo s tem storili dobro sebi in našim potomcem. Če pa temu izzivu ne bomo kos, se bomo sami odvrgli na smetišče zgodovine. Iz tega sledi, da alternative praktično ni. Omenjeni proces dozorevanja moramo v največji možni meri pospešiti in z našega sedanjega »Titanica« prestopiti na ladjo, ki pluje v varne(jše) vode.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
