Če v Sloveniji mediji objavijo kaj takega, je reakcija večjega dela javnosti povsem predvidljiva. Praviloma se nihče kaj dosti ne poglablja v podrobnosti konkretnega primera, še manj v utemeljenost zakonodaje, ki kaj takega omogoča, ter seveda še najmanj v vprašanje zakonitosti in korektnosti dela sodnika, ki je o čem takem odločil. Po prevladujočem javnem prepričanju o neustreznosti naše pravne države ter ob sodnikom izrazito nenaklonjenemu javnemu mnenju je hitro vse jasno: gre še za eno pravno neumnost in še za enega tako ali drugače neprimernega sodnika. Ob tem se, denimo, v sobotni prilogi Dela z dne 3.3.2012 v intervjuju oglasi še naš evropski sodnik Boštjan M. Zupančič, ki seveda najprej opozori, da konkretnega primera ne more komentirati, nato pa med drugim ugotovi, da gre v takšnem primeru za »norost« (sodnika), da v Sloveniji ni več pravnega varstva, da se nam lahko zgodi karkoli, da nam lahko plenijo posestvo zato, ker je poštar narobe odložil pismo s sodnije, pa ga nismo videli ipd. K temu doda: »Če norci uporabljajo zakon, ne more biti nič dobrega.«
Na zadevo Vaskrsić sem se v času, ko je prodrla v javnost, v nekaj stavkih odzval tudi sam, in sicer v javni televizijski oddaji Odkrito (TV SLO, 13.3.2012), kjer sem najprej opozoril, da bo treba pred zanesljivejšimi zaključki zadevo še dodatno preučiti, nato pa sem nekaj strnjenih misli namenil vprašanju (ne)upravičenosti kritike sodnika in vedenju dolžnika. Zdaj, ko sem z več vidikov natančneje poučen o tem pravnem primeru (med drugim sem si ogledal tudi poročilo Vrhovnega sodišča o pregledu spisov, ki se nanašajo na zadevni primer, prebral različne članke, intervjuje in javne izjave v medijih ter se ne nazadnje o zadevi pogovoril z nekaterimi pravniškimi kolegi, ki se spoznajo na področje izvršbe), želim o tej zadevi ponovno spregovoriti. Ne zato, ker sem v dneh po tem svojem nastopu prejel ali opazil nekaj kritik mojega javnega nastopa, češ da sem se nekritično in neetično postavil v bran sodnici in zlorabi (tj. nesorazmernosti) prava, da sem napadel ubogega malega človeka (g. Vaskrsića) ter pozabil, kako krivično se na drugi strani tajkuni in druge »velike ribe« vedno znova izognejo roki pravice. Pravi razlog za pričujoči prispevek je moje vedno globlje prepričanje, da se je v naši družbi že prav v vseh sferah v alarmantni meri razpasla miselna in dejanska toleranca do nespoštovanja prava in sodstva. Če tega ne ustavimo in ne spremenimo, se nam piše še mnogo bolj črno, kot si morebiti ta hip (lahko) mislimo.
Da ne bo pomote, tudi sam se v pravu in nasploh vedno zavzemam za načelo sorazmernosti (prave mere), prav tako kot tudi pogosto povem, da je neučinkovitost naše pravne države, ko gre za vprašanje pripadnikov vladajočih elit, že zdavnaj presegla vsako razumno mero. Primer Vaskrsić zagotovo opozarja, da bo treba ponovno premisliti, ali je primerna zakonodaja, ki omogoča – četudi le kot skrajno možnost – prodajo hiše za izterjavo majhnega denarnega dolga. Prav tako bo zagotovo treba v Sloveniji začeti končno udejanjati oziroma izvrševati pravo tudi, ko gre za »velike ribe«, ki so državo in ljudi protipravno oškodovali za stotine milijonov ter prizadeli dostojanstvo številnih delavcev in drugih državljanov. Sedanje stanje je v tem pogledu nesprejemljivo in sramotno.
Vendar pa zaradi tega nikakor ne smemo pozabiti, da mora pravo spoštovati tudi t.i. majhen človek. Naši družbi ne preti nevarnost le »od zgoraj«, pač pa tudi »od spodaj«. Res je, da so za splošno poslabšanje stanja v družbi najbolj odgovorni tisti, ki tvorijo njene elite. Toda ne pozabimo, da so to, še posebej v Sloveniji, večinoma ljudje, ki so v nekem trenutku iz »malega človeka« zaradi specifičnih političnih, ekonomskih ali drugih okoliščin čez noč preskočili v vlogo »velikega človečka«. Pri nas imamo med bogataši ter visokimi in vplivnimi politiki v vladi, parlamentu in političnih strankah veliko »malih«, tj. intelektualno, emocionalno in socialno povsem povprečnih, ali celo podpovprečnih ljudi, ki jih v oblastno elito uvršča le to, da so slepo privrženi neki politični ali drugi interesni opciji, ali pa se uspejo z etično ali pravno spornimi ravnanji prebiti na vplivne družbene položaje. Nekateri med njimi so v svoji javni osebnostni drži celo primitivni, s čimer kot negativen zgled grozljivo nižajo raven slovenske obče politične, pravne in širše zavesti.
Menim, da je v primeru Vaskrsić zmotno stališče tistih, ki menijo, da je sodstvo tu neutemeljeno, nepravično in nesorazmerno udarilo po malem človeku. Prva težava pri tem je, da je v teh ekonomsko in socialno težkih časih mali človek, ob vseh nepravilnostih, ki jih počnejo t.i. veliki, že kar apriorno ovrednoten kot nekakšen revež, ki mu sistem ne dovoli, da bi lahko živel v skladu s pravom. V naši zavesti začenjamo vedno bolj opravičevati male pravne nepravilnosti, češ, da ni pravično, da bi jih pravno sankcionirali, če tega ne storimo pri akterjih velikih nepravilnosti. V primeru Vaskrsić se njegovi somišljeniki ali zagovorniki ne sprašujejo kaj dosti, za kakšno konkretno osebo gre in kako se je več let obnašala do svojega upnika, ki mu je dolgovala tako majhen znesek (takšen dolg bi vsakdo, ki je vsaj malo pošten ali časten, povrnil čim hitreje). Očitno se tudi ne zavedajo, da imamo prav zaradi mnogih takšnih malih zadev in dolžnikov v Sloveniji dodatne sodne zaostanke. Prav tako se nihče očitno ne vpraša kaj dosti o odgovornosti g. Vaskrsića do lastne družine, ki jo je kljub večkratnim izrecnim in nedvoumnim opozorilom sodišča spravil ob hišo oziroma dom. Točno tako! Ob lastni dom je sebe in svojo družino spravil sam, kajti kljub številnim sodnim opozorilom in neizmernim možnostim, da dolg odplača (povejte mi prosim, kateri lastnik velike hiše, ki med drugim, kot sam pravi, odplačuje lizing za 100.000 evrov vrednega mercedesa, ne zmore v več letih zbrati 124 evrov in poravnati svojega dolga), je dobesedno bril norca iz upnika, sodnika in prava. Sankcija je bila ves čas znana, nanjo je bil večkrat opozorjen, nazadnje tudi tik pred prodajo hiše, pa se na vse ni odzval (strokovnjaki so mi pojasnili, da bi lahko plačal še na dan dražbe). Nato je seveda še javno, brez sramu, zmerjal sodišče in govoril neresnice o dejstvih, ki jih je zdaj kot nesporna ugotovilo tudi Vrhovno sodišče v omenjenem poročilu o tej zadevi. Takšno vedenje sicer tu ni pravno relevantno, pove pa marsikaj o (tem) malem človeku. Mimogrede: tudi praksa nemškega ustavnega sodišča uveljavlja načelo, da ravnanja dolžnika, ki zavestno noče izpolniti tistega, kar mu sodna odločba nalaga, ustavnopravno ni treba varovati.
Nekateri zdaj porečejo, morda celo utemeljeno, da je prodaja hiše v primeru Vaskrsić še vedno prekomeren ukrep. Toda, kako potem prisilno izterjati dolg, da bo upnik poplačan. Zakaj se mnogi Slovenci vedno tako radi postavijo na stran dolžnika in pozabijo, da obstaja tudi tisti, ki mu zaradi takšnih dolžnikov (še posebej če jih je veliko) morebiti grozi prav tako kaj hudega, npr. stečaj podjetja ali osebna, družinska stiska?
Nekateri, ki mislijo, da bi morali spoštovanje sodnih odločb v takšnih primerih doseči z drugimi ukrepi in dolžnika ločeno kaznovati za njegovo nedisciplino, ne pa zaradi izterjave tako radikalno poseči v njegovo lastnino, pri tem pozabljajo vsaj dvoje: prvič, tudi če dolžnika posebej kaznujemo, ker noče izvršiti sodne odločbe, s tem upnik še vedno ni poplačan; drugič, če ga hočemo učinkovito kaznovati, ga ne moremo z denarno kaznijo (če že dolga ni mogoče izterjati, potem prav tako ne bo mogoče izterjati denarne kazni) in ga lahko le še zapremo – razen, seveda, če kdo nima morebiti v mislih celo fizičnih sankcij. Zapor pa pomeni spet le strošek za državo brez zagotovitve učinkovitega epiloga. Če namreč dolžnik nima denarja ali če noče plačati, bo pač na državne stroške prestal takšen dolžniški pripor oziroma zapor ter se tako izognil plačilu dolga. Ali bomo zato dolžnikom začeli dosojati daljše, večmesečne ali celo večletne dolžniške zaporne kazni? Na koncu vsi samo izgubimo, upnik, država (tj. davkoplačevalci) in dolžnik. Skratka, na koncu moramo v pravni državi dolg nekako le izterjati. Izjemo od tega je le situacija, ko bi z izterjavo dolga povzročili dolžniku in njegovi družini hudo socialno stisko oziroma socialno nevzdržno situacijo. Takšno izjemo pozna in upošteva tudi naše pravo.
Že leta poslušam prijatelje, znance in druge, ki pravijo, da je prava sramota, da imajo nekateri upravičenci do otroških in družinskih dodatkov in drugih socialnih pomoči doma pravo bogastvo, npr. razkošno hišo, zemljišča, drage avtomobile, vikend ali jahto, ali pa da prav takšnim posameznikom pogosto ni mogoče v izvršilnih postopkih odvzeti ničesar, ker materialno premoženje bodisi skrivajo (npr. avto, denar), ali pa ga imajo – kot temu običajno rečemo – prepisanega na svoje sorodnike, tako da so sami v lastniškem smislu pravi »reveži«. Nato se zakonodajalec v sodelovanju s področnimi strokovnjaki in po preverljivo učinkovitih tujih zgledih (npr. nemškem) odloči zaostriti zakonska pravila izvršilnega postopka, sodnik pa po takšnem zakonu korektno sodi. In kaj sledi? Razočaranje, jeza in protesti pred parlamentom v primeru Vaskrsić, kajti zdaj se je država, namesto tajkunov, lotila malega človeka…
Oprostite, ampak tako bomo zadevo zavozili do konca. Tudi jaz sem mali človek, ko me policist ustavi zaradi prekrška in zanj kaznuje. In čeprav vem, da je ta isti dan takšen prekršek nekaznovano storilo zagotovo več tisoč voznikov, ga moram pač – samo jaz in še nekaj izjem – plačati. Če mi bodo nekega dne odvzeli vozniško dovoljenje, ker si bom z več zaporednimi prekrški nabral preveč kazenskih točk, bom sicer morda jezen in prizadet, saj vsakodnevno vidim, da po slovenskih cestah nekaznovano vozi veliko divjih in nekulturnih voznikov, toda svojo kazen bom moral sprejeti – in ob tem ne bom javno lagal, da so mi policisti lažno pripisali nekatere kazenske točke. Prav tako tudi nimam nobene pravice, niti etičnega izgovora, da bi se posledicam svojih protipravnih dejanj izogibal zato, ker tam neki politiki, direktorji ali bankirji celemu našemu narodu nesramno kradejo denar in dostojanstvo.
Tudi mali človek mora po tem, ko dobi prvi ali že drugi upravičeni opomin za plačilo dolga, začutiti vsaj neko notranje nelagodje, neko moralno zadrego oziroma sram ter storiti nekaj glede tega – bodisi dolg poravnati ali, če tega nikakor ne more, se upniku opravičiti, iskati z njim nek dogovor ipd. Če nima niti tega moralnega čuta niti toliko pravne kulture, da bi se ob prvih resnejših pisnih opominih ali poskusih izterjav (obisk poštarja in izvrševalca sodnih odločb na dom) zganil in vsaj preveril svoje pravne dolžnosti in pravice, potem po mojem ne zasluži nobene javne pravne in moralne podpore. Če mu jo damo, smo zagrešili isto usodno napako, ki jo vsakodnevno upravičeno očitamo našim političnim in drugim elitam: pristali smo na ne(enako)pravnost in prižgali zeleno luč nemoralnemu ravnanju – v tem primeru t.i. nemoralnemu ravnanju malega človeka. Če bo jutri ta mali človek stopil v neko večjo politično stranko in ji morda poklonil nekaj »svojega nakradenega« denarja, bo prevzel vlogo »velikega človeka« in nadaljeval s svojo prakso. Ali nam bo takrat bolj jasno, kaj počnemo?
Spoštujem mnenja vseh, ki so se v primeru Vaskrsić zganili, napisali javne izjave, pisma, celo protestirali pred Državnim zborom. Toda ta mnenja in ravnanja odobravam le toliko, kolikor izražajo človeško moralno-etično občutljivost, ki je posledica prepričanja, da se gospodu Vaskrsiću godi (sistemska) pravna in moralna krivica. Cenim tudi tiste, ki so v tem duhu ter na konstruktiven kritizirali mojo izjavo. Osebno pa menim, da se gospodu Vaskrsiću ni zgodila nikakršna krivica! Imel je vse možnosti, da se izogne hudim posledicam, vendar jih je zavestno ignoriral. Po človeški plati obžalujem njegovo sedanjo situacijo stisko in upam, da mu bo ob ustrezni socialni pomoči, kolikor jo z družino potrebuje, uspelo čim prej urediti svoje življenjske razmere. Toda glede njegovih protipravnih ravnanj pač ne morem misliti drugače, kot sem zapisal.
In zdaj še o sodniku oziroma sodnici. Vsak Slovenec se spozna na sodstvo. To predvsem pomeni, da ve, da je sodstvo slabo, koruptivno, neučinkovito, leno, preplačano ipd. Seveda se takšen poznavalec sodstva ne udeležuje sodnih obravnav (vsakodnevno jih poteka na stotine), ne bere sodnih odločb in strokovnih člankov o sodstvu, ne spremlja sodne statistike itd. Vse, kar rabi, izve iz naših udarnih medijev, od ljudi za šankom ali iz kake lastne sodne zadeve (slednje ni nič presenetljivega, če upoštevamo, da sprožimo Slovenci na leto okoli milijon(!) najrazličnejših postopkov pred sodišči).
Seveda je tudi v sodstvu marsikaj narobe, tako kot v naši družbi nasploh. Toda takšna v nebo vpijoča neobjektivnost glede sodstva in sodnikov nam bo samo še poslabšala situacijo. Pomislite le, kako se počutite, če nekdo kar povsod in povprek pljuva čez vašo poklicno ali drugo sfero: npr. kako ste vsi v nekem poklicu, podjetju, zavodu ali društvu nesposobni, koruptivni, leni, nekoristni ali kaj podobnega. Komu to koristi? Tudi sam imam osebno in kot pravnik marsikatero kritično pripombo čez sodstvo in sodnike. Toda takšno udrihanje po sodstvu, kot smo mu priča s strani politike in nekritičnih državljanov, je absolutno pretirano in kot tako škodljivo.
Zaradi odločitve v primeru Vaskrsić je pristojna sodnica prejela grozilno pismo, bila v njem označena kot ustaška prasica, ki jo bodo zažgali, bila javno kritizirana kot neetična, skorumpirana ipd. ter tudi kazensko ovadena zaradi nevestnega opravljanja sodniškega poklica. Že tedaj je bilo poznavalcem jasno, da so te obtožbe zoper njo neutemeljene, zdaj pa to potrjuje tudi uradno poročilo. Sodnica, ki je v tem primeru povsem korektno in razumno sodila po zakonu ter v tem okviru po nalogu upnika(!), ki mu je kot sodnica po zakonu dolžna slediti, dolžniku Vaskrsiću v daljšem časovnem razponu nudila vse možnosti, da tako ali drugače poravna dolg, ali predlaga sam, na kateri premičnini naj se izvede prisilna izvršba (vsega tega, kot rečeno, tudi po večkratnih izrecnih opozorilih ni storil), je doživela pravi javni pogrom in osramotitev. Ali se ji bo kdo opravičil? Ali bo kdo zdaj napisal pismo gospodoma Janši ali Pahorju, ali pa (»njunim«) poslancem, ki so sprejeli in ohranjali v veljavi takšno – po mnenju kritikov te konkretne odločitve – nesorazmerno zakonsko rešitev, ki je tako močno »udarila« g. Vaskrsića? Ali se bo kdo pod takšno pismo podpisal z imenom in priimkom in naslovom, ali pa bodo tudi tokrat mnogi slovenski junaki raje ostali anonimni?
V pravni državi je tako, da v vsakem resnem sporu med fizičnimi ali pravnimi osebami v zadnji instanci odloča sodišče. Ker praviloma vsaka stranka v sporu na nek način močno verjame, da ima prav, je na koncu, če ne pride do poravnave, vsaj ena močno razočarana. Morda se ji je tudi res zgodila krivica. Toda na neki točki, praviloma takrat, ko je sodna odločba pravnomočna, se moramo le-tej brezpogojno podrediti. Če bi spoštovali le tiste sodne odločbe, za katere sami menimo, da so pravilne oziroma zakonite, potem bi sodstvo in pravna država hitro propadli, v družbi pa bi v vseh sferah (pre)vladali le fizično močnejši. Ker si tega ne smemo dovoliti, se moramo sodni avtoriteti vsaj navzven podrediti. Pri tem smo lahko notranje prizadeti, užaljeni ali jezni, toda odločbo moramo s svojimi dejanji uresničiti. Drugače ne gre. Sodnike in njihove odločbe lahko seveda tudi javno kritiziramo, seveda pa ravnamo pri tem neetično, če zavestno širimo neresnice.
Še posebej nosilci visokih funkcij, med katere sodi tudi naš evropski sodnik Zupančič, si ne smejo privoščiti kar povprek (še posebej, če sploh ne vedo, za kaj v konkretnem primeru gre) žaliti sodstva in sodnikov. Pavšalna in groba kritika (sodniki kot »norci«) je morebiti kratkoročno atraktivna in za koga emocionalno tolažilna, toda v resnici je brez pozitivne vrednosti, če ni tudi ustrezno utemeljena. Če so za takšno kritiko utemeljeni razlogi, potem so na voljo tudi ustrezni postopki zoper morebitno sodniško nedelavnost, premajhno sposobnost ali – upajmo, da le v zares izjemnih primerih – tudi koruptivnost. Toda v sodstvu je veliko delavnih in sposobnih sodnikov, zato jih ne tlačimo po nepotrebnem v isti koš s tistimi, ki zaslužijo kritiko. Ne pozabimo tudi, da je delo sodnika precej odvisno od kakovosti zakonodaje, ki jo najpogosteje na predlog Vlade sprejema Državni zbor (pri čemer oba neredko ignorirata predloge s strani sodstva), v marsičem pa tudi od ravnanj drugih udeležencev v postopkih, kot so npr. policija, državno tožilstvo, državno pravobranilstvo, fizične in pravne osebe kot stranke in priče, odvetniki in izvedenci. Seveda si mora, kot sem že večkrat dejal in zapisal, sodstvo ugled in zaupanje izboriti predvsem samo, toda to vseh nas ostalih ne odvezuje od tega, da se pred morebitno kritiko posameznega sodnika ali sodišča o zadevi temeljito pozanimamo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
