Zagotovo ni dvoma, da bi bila prenova nekaterih delov ustavne ureditve zelo koristna. V določenih vidikih, npr. glede ureditve zakonodajnega referenduma, je že kar nujna. Seveda pa to nikakor ne pomeni, da bi bilo kakorkoli smiselno ali nujno posegati v same temelje ustavne ureditve. Nasprotno, ustava je v svojih temeljih, pa tudi pri ureditvi najpomembnejših institucij (npr. človekove pravice, državna ureditev) še vedno povsem primerna in zadostna podlaga za kakovostno vodenje države na področju politike, prava, ekonomije, financ, sociale, kulture in vseh drugih družbenih področij.
Žal pa naša ustava ne nudi ustrezne ureditve za ljudi brez pameti, etike in temeljne človeške kulture. Tako kot najboljši zdravnik v najboljši bolnišnici ne more ozdraviti pacienta, ki si vseskozi prizadeva prizadeti svoje telo in psiho, tako tudi demokratična ustava ne more ozdraviti in spodbuditi k življenju družbe, ki je nagnjena k samo-razdiralnosti. In prav takšna je dandanes v veliki meri tudi Slovenija. V njej vedno bolj prevladujejo egocentriki in razdiralci ter njihovi simpatizerji. Vsi ti sicer še niso v številčni večini, vsekakor pa imajo premoč po svojem družbenem vplivu. S slovenske idealne demokratične perspektive je to velika ironija ali celo tragedija. Tako kot smo nekoč govorili o real-socializmu (tj. komunizmu), lahko sedaj že začnemo govoriti o real-demokraciji. Ta namreč od omenjene idealne demokratične zamisli odstopa v tolikšni meri, da je prvotni ideal, ki naj bi ga izražale predvsem vladavina (predstavnikov) ljudstva, pravna in socialna država ter človekove pravice, že groteskno popačen. Kdor tega še ne uvidi, tem le potrjuje to ugotovitev.
No, vse to še ni razlog za pesimizem ali paniko. Vsaka demokracija, tako nekoč kot danes, je le takšna ali drugačna real-demokracija, ki bolj ali manj odstopa od tega ali onega idealnega demokratičnega modela (takšnih modelov sta doslej evropska in svetovna teorija in praksa proizvedli že na stotine). Konec koncev je Slovenija že zaradi svoje relativno šibke politične moči v svetu le majhen grešnik v primerjavi z real-demokracijami velikih in največjih držav, v katerih se je v demokratične institucije zalezlo že toliko nepotizma, klientelizma, materializma, korupcije, laži in drugih škodljivih pojavov, da nas mora že zgolj zaradi tega pošteno skrbeti za usodo sveta. Ko denimo te dni ob spremljanju novic razmišljam, v kaj se v okviru neomejenih možnosti predvolilnega financiranja ter pod vplivom velikih (beri: tudi pokvarjenih) lobijev spreminja sedanja predsedniška volilna pred-tekma v ZDA, se kar ne morem otresti misli, da voditelji te nekoč mnogo bolj demokratične države že resnično izzivajo višje sile… Seveda tu govorim le o državah, ki so vsaj v temeljnih vidikih še kolikor toliko demokratične (beri: real-demokratične), kajti če bi spregovoril še o negativnih ravnanjih očitno nedemokratičnih držav, bi bila projekcija prihodnosti še bolj zaskrbljujoča.
Slovenija sicer ne more veliko vplivati na svetovna dogajanja, čeprav našega vpliva nikakor ne smemo podcenjevati, kajti tudi na planetarni ravni lahko majhni včasih odigrajo pomembno vlogo. Vsekakor pa lahko Slovenija, če se v prihodnje tako odloči, mnogo bolj pozitivno vpliva »sama nase« ter na svoje bližnje politično, gospodarsko, kulturno in drugačno okolje (npr. na sosednje države in članice EU). Če se nam bo torej uspelo iz sedanje večplastne krize prebiti na demokratični(!) način, kar je po mojem prepričanju tudi edina prava pot, bomo naredili sebi in prihodnjim rodovom veliko uslugo. Če pa bomo dopustili, da ta ali ona politična skupina ali njen vodilni posameznik sedanjo krizo izkoristi za uporabo in uveljavitev nedemokratičnih političnih sredstev, bomo padli »nazaj v zgodovino«.
Eden temeljnih postulatov demokratične države je volilni sistem. O njem smo v Sloveniji že veliko razglabljali, tako v času osamosvajanja, kot denimo med leti 1996 in 2000, ko smo med drugim izvedli tudi spektakularni volilni referendum, ki je bil, skupaj z vsemi spremljajočimi dogodki, prvi večji pokazatelj neustreznosti naše referendumske ureditve, pa tudi nezadostno razvite stopnje naše politične zavesti in kulture. Kakorkoli že, vse skupaj se je končalo s spremembo 80. člena Ustave, s katero smo na ustavni ravni za parlamentarne volitve določili proporcionalni volilni sistem, s hkratno določitvijo 4-odstotnega volilnega praga (na državni ravni) za vstop v Državni zbor.
Tako takrat kot danes menim, da je proporcionalni volilni sistem za Slovenijo, takšno kot je, boljša rešitev od večinskega volilnega sistema. Ob tem se dobro zavedam tudi nekaterih pomembnih prednosti, ki jih v politični prostor prinaša večinski volilni sistem (npr. večja homogenost in učinkovitost vlade ter bistveno bolj transparentna odgovornost nosilcev političnih odločitev). Toda kljub temu si ob nizki stopnji politične kulture ter ob pretirano izključujočimi odnosi med nekaterimi glavnimi nosilci t.i. »leve« in »desne« politične opcije ne želim, da bi katerikoli od njih sam (!) bistveno prevladal nad svojimi političnimi tekmeci. To bi namreč zanesljivo vodilo tudi v destruktivne »povračilne ukrepe« ali v pretirano dejavnost v smeri krepitve zmagovitega političnega položaja in v druge škodljive politične enostranosti. Še bolj nevarna bi bila situacija, ko bi zgolj ena »opcija« sama dosegla t.i. ustavno večino, kajti v takšnem primeru bi se nam kaj lahko zgodilo, da bi ta »opcija« zapadla skušnjavi, da posnema sedanjo nedemokratično madžarsko avanturo.
Ob vsem tem se zavedam, da je sedanji proporcionalni volilni sistem v marsičem neustrezen in nepošten. Dosedanji poskusi njegove izboljšave so žal propadli. Za kaj takega namreč ne zadostujejo le dobre strokovne podlage, pač pa je potrebna že omenjena ustavna večina. Ustava in zakon o volitvah v Državni zbor se namreč lahko spreminjata le z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev.
Če se glede tega v prihodnjih mesecih in letih politična razmerja ne bodo bistveno spremenila, nima smisla izgubljati prepotrebne politične energije za poskuse sprememb volilnega sistema, ki so že vnaprej obsojeni na neuspeh. Takšni poskusi imajo praviloma le politično propagandni namen, za kar pa v težkih časih, ki se nam obetajo, resnično ne bi smeli trošiti časa in denarja. Kolikor pa bi se izkazalo, da je za kake koristne spremembe volilnega sistema le mogoče zbrati dovolj parlamentarnih glasov, pa bi vsekakor na prvem mestu, še pred kako radikalnejšo odločitvijo (npr. za kombinirani ali večinski volilni sistem), veljalo razmišljati o ustreznih spremembah obstoječega proporcionalnega volilnega sistema, in sicer v že večkrat predlagani smeri odprave sedanjega glasovanja v volilnih okrajih ter v smeri zagotovitve možnosti za oddajo preferenčnega glasu (slednje pomeni, da lahko volivec na listi kandidatov, ki jo podpira, sam izbere oziroma obkroži svojega favorita).
Med možnimi ustavnimi spremembami, se mi zdi vedno bolj sprejemljiva, če ne že skoraj nujna, tudi sprememba v smeri zvišanja volilnega praga. Tudi nedavne (predčasne) parlamentarne volitve so pokazale, da 4-odstotni volilni prag mami na volitve veliko več političnih strank in drugih skupin, kot pa jih lahko realno vstopi v parlament. Vsi glasovi za stranke, ki ne presežejo navedenega volilnega praga so v realnem političnem pomenu izgubljeni. Če bi se predstavniki teh strank in skupin že pred volitvami povezali v večje stranke in skupine, bi to sicer lahko na eni strani pomenilo kar precejšnjo izgubo njihove individualne prepoznavnosti, toda del njihovih političnih usmeritev bi z vstopom v Državni zbor lahko politično prišel do veliko večje veljave, kot pa v primeru, ko po izgubi na volitvah te stranke in skupine vsaj za nekaj let potonejo v praktično popolno pozabo. To bi predstavnike teh strank tudi primoralo, da s predvolilnimi združevanji zvišajo raven zavesti o nujnosti političnega sodelovanja, ki ga pogosto tako zelo pogrešamo.
Predvsem pa bi zvišanje volilnega praga moralo pripeljati do tega, da bi velike politične stranke ne postale ujetnice manjših. Po zadnjih (predčasnih) volitvah je problematičnost takšnih situacij, ki nas ob izraziti ideološki bipolarnosti spremljajo že od devetdesetih let dalje, privedla do že skoraj grotesknih situacij. Volivci bomo imeli že kmalu predstavo, da je najpomembnejša stranka v naši državi Desus, saj je od nje praktično odvisna sestava vsake vlade – seveda ta stranka (beri: njeno vodstvo) potem, ko izsili svoje (tudi nespodobne) zahteve, vstopi v vsako vlado. Tu ji po zadnjih volitvah seveda močno konkurira lista Virant, pri čemer lahko tudi katerakoli druga manjša ali celo najmanjša parlamentarna stranka (Nova Slovenija) v določeni situaciji kroji usodo te ali one koalicije. Zvišanje volilnega praga za nekaj procentov sicer ne bi mogla odpraviti dejstva, da je v proporcionalnem volilnem sistemu praviloma treba sestaviti koalicijsko vlado in v ta namen doseči določene kompromise, toda zdaj, ko je naša demokracija vsaj po številu let že »polnoletna«, bi takšno zvišanje več ne ogrožalo bistveno pluralizma političnih idej, vsekakor pa bi vodilo v bolj učinkovito in spodobno politiko, saj bi se (naj)manjši morali še pred volitvami integrirati v večje (stare ali nove) politične stranke ali strankarske koalicije.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
