V nekdanjem okolju in času real-socializma oziroma komunizma je imel pojem elite pretežno negativni prizvok. Takrat je oblast spodbujala ideologijo splošnega egalitarizma ter vere v takšno bodočnost, v kateri bodo odpravljene vse diskriminatorne razlike med ljudmi, kar nekako ni (do)puščalo mesta elitizmu. Le-ta se je v poveličevalnem smislu odkrito pripisoval le komunistično – marksistični eliti, za katero je bilo nekako uradno določeno, da je začasno (čas pa je seveda relativna in raztegljiva kategorija) nujno potrebna. Po eni strani je tako ta elita jasno poudarjala svojo avantgardno družbeno vlogo, po drugi strani pa se je vseskozi predstavljala kot nekakšna neizogibna žrtev dialektičnega procesa družbenega razvoja. Komunistično vodstvo je namreč v skladu z ustrezno prirejeno marksistično ideologijo ugotovilo, da ljudstvo brez njega enostavno ne bo zmoglo dovolj napredovati v družbenem razvoju in kar samo preiti v napovedovani komunistični zemeljski raj, zato se je odločilo prevzeti nase »težko breme« voditelja. Postavilo je maksimo, da proletariat na poti k svoji emancipaciji potrebuje vodstvo, ki ljudstvo vodi v idealno družbeno ureditev, in sicer toliko časa, dokler družba ne doseže zadostne zrelosti in materialnega blagostanja, da lahko preide na višji nivo bivanja. Šele takrat dozorijo okoliščine, da se vodilna komunistična elita razpusti, samoukine ter prepusti družbo splošnemu samoupravljanju.
Danes bolje razumemo, da glede na dosedanji večtisočletni razvoj človeštva še dolgo ni mogoče pričakovati, da bi se oblastniki kakorkoli samoukinjali ali prostovoljno umikali z oblasti. Tudi komunistična oblast je zato z oblasti sestopila šele na pritisk ljudstva, ki je družbo pod vodstvom opozicijskih političnih skupin pripeljalo v demokratično politično ureditev. V Sloveniji je v tem procesu do neke mere konstruktivno sodelovala tudi sama komunistična oblast, ki je zato kot takšna ohranila svoj obstoj v obliki ene od vplivnejših političnih strank, pri čemer so se mnogi dotedanji komunisti vključili tudi v druge politične stranke. Nastala je nova politična elita, po izvoru in obliki demokratična, po vsebini pa ne kaj dosti bolj prijazna ljudstvu – saj veste, ljudje smo pač ljudje... Tudi ta politična elita namreč najpogosteje najprej poskrbi za svoje (naj)ožje interese, šele nato pa se, kolikor ji preostane dobrih misli, energije in materialnih sredstev, posveti tudi resničnemu služenju ljudem. Ljudje smo pač ljudje…
Toda kaj je v resnici elita? Pogosto opažam, da ta pojem ni dobro razumljen, še manj pa je mnogim jasno, zakaj elite sploh so, čemu služijo.
Te dni sem poslušal govor enega vodilnih slovenskih politikov, ki je bil namenjen slovenskim odvetnikom. V govoru je odvetnike večkrat poimenoval kot intelektualno elito. To je storil dobronamerno in s spodbudnim ciljem opozoriti na pomembno vlogo odvetništva v družbi, zato nekaj mojih nadaljnjih misli ne navajam kot kritiko tega govora, pač pa jemljem navedeno poimenovanje le kot nazorno izhodišče za nadaljnji premislek. Odvetnike, sodnike, učitelje, inženirje, ekonomiste, matematike in druge posameznike, ki so pridobili visoko izobrazbo ter se v ukvarjajo z zahtevnejšim intelektualnim delom, namreč ni mogoče kar skupinsko poimenovati niti kot intelektualce niti (oziroma še manj) kot intelektualne elite. Nekateri pripadniki teh in drugih poklicnih slojev sicer sodijo v različne elite, vendar pa za večino to že po definiciji enostavno ne more veljati. Elito (lahko) pač sestavljajo le vodilni, najboljši, najuspešnejši, najodličnejši posamezniki znotraj neke širše družbene skupine.
Ostanimo še pri pojmu intelektualne elite. Intelektualec je nekdo, ki ni le visoko izobražen in široko razgledan, pač pa je to oseba, ki tudi na relativno izviren način ustvarja novo intelektualno vrednost, prinaša družbi bistveno nova spoznanja ipd. Če denimo nekdo napiše knjigo, še ni nujno intelektualec. Intelektualnost dokazuje šele knjiga, ki je zelo posebna, originalna, izjemno koristna ipd. ter prinaša kot takšna bistveno novo vrednost na nekem intelektualnem področju. Intelektualcu seveda ni nujno pisati knjige. Svoje znanje lahko ustvarja in predstavlja tudi na različne druge načine. Toda za uvrstitev v kategorijo intelektualca zanesljivo ne zadostuje zgolj običajno intelektualno delo, ki ga nekdo redno opravlja kot del svojega poklica. V tem pogledu predstavljajo v določeni meri izjemo npr. zaposleni raziskovalci in profesorji, ki se morajo, če želijo obdržati svojo službo, vseskozi dokazovati z različnimi intelektualnimi dosežki in presežki. Vendar tudi pri teh in podobnih poklicih najdemo marsikoga, ki takšnega presežka ni sposoben proizvesti, čeprav mu denimo zaradi veliko popisanega papirja univerza ali kaka druga institucija prizna tak ali drugačen presežni oziroma prestižni status. V intelektualno elito pa sploh sodijo le vodilni oziroma najboljši med med vsemi intelektualci, zato lahko že po definiciji tvori takšno elito zgolj relativno ozka skupina ljudi.
Podobno kot z intelektualnimi elitami je tudi z drugimi elitami, npr. ekonomskimi, političnimi, verskimi ali športnimi. Seveda je za večino teh elitnih področij značilna tudi dobršna mera intelektualnosti, toda vsaka elita zase predvsem pomeni, da gre za skupino vodilnih ljudi v nekem poklicnem sloju ali na nekem področju družbenega delovanja. Pripadniki elitne skupine imajo na področju svojega delovanja največ znanja, spretnosti in izkušenj. Ponavadi so vsaj nekateri pripadniki vsake elite javno znani, npr. kot vodilni ali najuspešnejši strokovnjaki, učitelji, proizvajalci, tekmovalci in mnenjski voditelji, medtem ko ostajajo drugi očem javnosti skriti in so znani le ostalim pripadnikom svoje ali nekaterih drugih elit.
Žal pa je treba ugotoviti, da vodilnost znotraj neke družbene skupine ni vedno sorazmerna s poštenostjo, nesebičnostjo in drugimi pozitivnimi človeškimi vrednotami. Kadar elito pojmujemo tako, da vanjo uvrščamo zgolj vodilne predstavnike določenih področij, takrat se v elitnih krogih znajdejo tudi mnogi posamezniki, ki imajo sicer na svojem področju največ znanj in spretnosti, vendar pa so hkrati premalo moralni, ali pa denimo preveč ozko usmerjeni (specializirani) le na svoje področje in torej premalo življenjsko razgledani. Tako je lahko npr. neka skupina fizikov ali kemikov med najboljšimi na svojem ožjem strokovnem področju, pri čemer pa ta skupina s svojim delom brez pomislekov služi sadističnemu diktatorju in tako pomaga proizvajati družbeno zlo. V takšnem primeru se utemeljeno vprašamo, ali lahko takšno skupino sploh označimo za elit(n)o.
Tu se neizogibno soočimo z omenjenim vprašanjem, čemu (naj) služijo elite. Če smo pozitivno oziroma konstruktivno vrednostno in razvojno naravnani, potem bomo rekli, da si mora vsaka PRAVA ELITA, poleg odličnosti na svojem področju delovanja, vedno prizadevati, da v čim večji meri pooseblja tudi moralne vrednote kot so človečnost, poštenost, solidarnost in odgovornost. Vsaka elita mora ljudem predstavljati tudi vrednostno pozitivni zgled. Vsaka druga(čna) elita je v bistvu LAŽNA ELITA.
Žal sta zgodovina in sedanjost preobložena z lažnimi elitami. Obstajajo tudi prave, pri čemer pa tudi tem pogosto rušijo verodostojnost ne-elitni posamezniki, ki se v okviru tako ali drugače popačenih družbenih standardov formalno uvrstijo v elito. V splošni vrednostni popačenosti družbe je to razumljiv pojav. Vendar pa to ne odvezuje vsake nove generacije, vključno z našo, da od svojih elit terja kar najvišjo stopnjo odgovornosti za svoja ravnanja, ki imajo seveda na družbeni razvoj najpogosteje odločilni vpliv.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
