Na splošno opredeljujemo čudež kot izjemen in nenavaden dogodek, ki ga ljudje na znamo pojasniti z naravnimi ali znanstvenimi zakoni. Tako npr. med najbolj dramatične (zatrjevane ali verificirane) čudeže uvrščamo takšne, kot so npr. levitacija, ozdravitev na smrt bolnega ali obuditev mrtvega v življenje. Seveda je največji čudež že sam obstoj življenja, vesolja, človeka in narave, čeprav se tega vsakodnevno niti ne zavedamo. Če tako sledimo uvodni definiciji čudeža, bi lahko v povezavi s pravom nekoliko humorno, predvsem pa sarkastično dejali, da je pravni čudež vsaka izrazito neumna, spolitizirana, tendenciozna ali drugače popačena odločitev zakonodajalca, sodišča, upravnega ali drugega oblastnega organa, ki kljub očitnemu odstopanju od pravnih norm (torej od pravnih zakonitosti) pridobi formalno zavezujočo pravno veljavo. V takih »čudežnih« primerih torej nek zakon, sodbo ali drugo odločbo sprejmemo za obstoječo, tj. za pravno veljavno, čeprav vemo, da je v nasprotju s pravnimi zakonitostmi, kot jih določajo mednarodno pravo, ustava, zakoni ter ne nazadnje zdravorazumska pravna logika. Takšni »pravni čudeži« v Sloveniji, Evropi in svetu nikakor niso redkost, vendar pa se v tej kolumni ne posvečam njim. Tema te kolumne je še nekoliko bolj mistična. V nadaljevanju namreč na kratko razmišljam o tisti čudežni razsežnosti prava, ki se kaže v tem, da se po pravu vsaj večinoma ravnamo, čeprav ga pretežno sploh ne poznamo.
Vsak pravnik se že v prvem letniku pravne fakultete nauči, da je eno temeljnih pravnih načel, da nepoznavanje prava škoduje (Ignorantia iuris nocet). Ob tem je seveda nadvse zanimivo, da to načelo praviloma ni zapisano v nobenem splošnem pravnem aktu, seveda pa vsak razumen človek tudi brez pravniške izobrazbe ve, da ga ob kršitvi prava doletijo negativne pravne sankcije (globa, plačilo odškodnine, vrnitev v prejšnje stanje, zapor itd.). Prav tako je zanimivo, da npr. ustava in zakoni nikjer izrecno ne zapovedujejo, da se moramo državljani ravnati po pravnih normah, čeprav celotni pravni sistem in pravna država (vladavina prava) temeljita na takšni predpostavki. Ali ste morda kje videli zapisano: Vse fizične in pravne osebe se morajo ravnati po ustavi, zakonih, sodbah itd.? Seveda ne, ker je to enostavno logično oziroma smiselno predpostavljeno in je kot takšno nekakšen del pravne mentalitete, ki jo pridobimo s socializacijo. To temeljno načelo, ki ga lahko po H. L. A. Hartu poimenujemo kot pravilo o pripoznanju veljavnosti prava, je enostavno predpostavljeno, ne pa izrecno zapisano v ustavi.
Takšnih neformaliziranih predpostavk je pravzaprav v pravu (in nasploh v življenju) veliko in so izraz pravne logike oziroma mišljenja, ki se je uveljavilo kot pravno zavezujoče, čeprav to legalistično formalno gledano ni. Tako npr. za načelo, da posebna zakonska norma razveljavi splošno (Lex specialis derogat legi generali) ni nobene izrecne formalne ustavne ali zakonske podlage, vendar ga kljub temu v skladu z uveljavljenim pravnim mišljenjem vsi pravniki sprejemamo kot samoumevno. Seveda ni povsem točna trditev, da to ali kako drugo v ustavi in zakonih nezapisano načelo ni formalno zavezujoče, kajti ustavno sodišče in druga sodišča takšna načela v svojih odločbah izrecno uvrščajo v okvir ustavnega načela pravne države ali kakega drugega načela (npr. v okvir ustavno določenih načel ustavnosti in zakonitosti). Seveda pa so tudi ta sodišča morala od nekod vzeti konceptualno podlago za takšne svoje utemeljitve, pri čemer so tudi ona v začetnih fazah teh svojih opredelitev izhajala predvsem iz teorije prava ter iz zdravorazumske pravne logike.
Naj preidem k bistvu te kolumne. Vprašajmo se, koliko pravnih določb oziroma norm poznamo državljani. Koliko mednarodnih konvencij, ustavnih določb, zakonov, uredb, pravilnikov, statutov itd. smo prebrali in si njihove določbe tudi zapomnili? Ali povprečni državljan pozna kaj več kot kakšno stotisočinko obsega teh norm? Ali ni že stotisočinka mnogo preambiciozna količina, če npr. upoštevamo vso EU in slovensko zakonodajo? Ali sodnik ali kak drug pravnik dobro pozna vsaj odstotek vseh pravnih pravil, ki veljajo v EU in Sloveniji? Če gledamo na vsa ta vprašanja dosledno formalno in racionalno natančno, potem so seveda odgovori nanje nikalni. Kako je torej mogoče, da kompleksni sodobni pravni sistemi sploh delujejo, če pa jih ljudje sploh ne poznamo?
Če bi na slednje vprašanje odgovorili, da je pravo v tako veliki meri v skladu z že uveljavljenimi običaji, moralo, etiko in drugimi nepravnimi normami, na katere smo ljudje že navajeni in jih nekako samodejno upoštevamo, bi takšen odgovor vodil do ugotovitve, da prava v pretežni meri sploh ne potrebujemo. Seveda je navedeni odgovor deloma na mestu, kajti spoštovanje moralno-etičnih in običajnih norm je pogosto vsaj v nekaterih temeljnih vidikih skladno s pravom. Vendar pa se pravne norme od vseh teh drugih, ne-pravnih norm v marsičem tudi razlikujejo. Natančno gledano ni nobena pravna norma povsem identična z moralno ali običajno normo (izjema je le t. i. blanketno pravno urejanje), kajti sodniki in drugi pravni odločevalci dajejo pravnim normam specifičen pravni pomen. Poleg tega številni zakoni, uredbe, pravilniki in drugi akti niso tesno povezani z moralnimi in običajnimi normami, vsebujejo pa zelo veliko organizacijskih, procesnih in drugih pravil, za katere lahko rečemo, da so pretežno »pravno-tehnične« narave.
Če se vprašamo, kdaj nekdo stori davčni prekršek, kaznivo dejanje ali civilni delikt, vidimo, da je to na mnogih področjih zelo zahtevno vprašanje. Za ugotovitev, ali gre npr. na področju davščin, kazenskega ali civilnega prava za pravno ali protipravno ravnanje ni dovolj le poznavanje določb področnih zakonov in podzakonskih predpisov (in le kdo jih lahko vse dobro pozna?), temveč je treba dodobra poznati tudi uveljavljeno pravno prakso, tj. splošno poenotene oblastne razlage teh pravnih aktov. In potem je tu še t. i. mehko pravo (soft-law), ki zajema razna oblastna navodila, smernice, priporočila, pojasnila, mnenja, obvestila, protokole itd., ki vplivajo na dokončne razlage in praktično udejanjanje pravnih aktov (law in action). Skratka, pravnih sestavin je toliko, da jih v izrazito pretežni meri niti približno natančneje ne poznamo.
Vse povedano torej kaže na pravni čudež. Kljub pretežnem nepoznavanju prava, se po njem pretežno ravnamo. Ali pa tako na kolektivni ravni vsaj pretežno mislimo, kar praktično pripelje do enake ugotovitve. Še več, čeprav veljavnega prava skorajda ne poznamo, imamo o njem tudi svoja mnenja. Tako so ljudje pogosto kritični do delovanja pravne države, čeprav ne poznajo dobro njenih prvin. Izrekajo se o pravni kakovosti dela sodnikov, tožilcev itd., čeprav ne spremljajo redno njihovega dela in na poznajo zakonodaje, ki to delo ureja. Obsojajo (protipravno) korupcijo in kršitve človekovih pravic in ocenjujejo, da je država pravno diskriminatorna, saj menijo, da ima za kriminal višjih slojev povsem druga merila kot za t. i. kurje tatove – pri čemer seveda vse te ugotovitve, ki so pogosto tudi resnične, ne temeljijo na kakršnikoli statistiki ter racionalni in poglobljeni študiji zakonodaje in pravne prakse. In tako bi lahko naštevali v nedogled.
Očitno gre torej za (pravni) čudež, saj se vse navedeno upira (zgolj) racionalnim zakonitostim mišljenja. Tudi tu so – tako kot povsod v življenju – na delu mnoga nevidna in razumu nedostopna oziroma prikrita gibala in zakonitosti. Tako kot je voznika avtomobila nemogoče racionalno (razumsko) natančno naučiti, koliko in kako mora obračati volan, da izpelje nek konkreten ovinek, tako je tudi pravo nemogoče zaobjeti zgolj z racionalnimi (jezikovno-logičnimi, matematičnimi ipd.) pristopi. Kljub temu, da namreč empirično-racionalno drži, da prava ne poznamo, lahko rečemo, da ga nekako le poznamo, čeprav je to nemogoče v vseh pogledih racionalno utemeljiti. Na poznavanje prava vpliva celotni socializacijski proces posameznika, od šolske izobrazbe, do sprejemanja nasvetov od pravnih strokovnjakov in posrednega seznanjanja s pravom prek različnih oblik druženja z ljudmi, poklicnih aktivnosti, poročanja medijev itd. V vse te procese je vpeta tudi človeška nezavedna sfera, preko katere se pretakajo različne informacije, ki se jih razumsko niti ne zavedamo.
Vse to spominja na Zenonove aporije (paradokse), npr. na tisto z Ahilom in želvo, kjer Ahil kljub svoji hitrosti v specifični racionalno-matematični perspektivi nikoli ne ujame želve. Življenje nam seveda dokazuje nasprotno, tako kot nam dokazuje tudi, da pravo obstaja in je praviloma pretežno učinkovito, ne glede na vse racionalne (empirične) ugotovitve o tem, da ga ljudje v smislu seznanjenosti s pravnimi normami skorajda ne poznamo. Seveda pa bi bilo povsem zmotno in celo nevarno iz takšnega pogleda na pravo sklepati, da se ljudem prava ni treba učiti ter se truditi, da ga vsaj v določeni meri razumsko (s)poznajo in preučujejo. Vsaj osnovno znanje o pravu, njegovih temeljnih načelih ter vsaj tistih pravnih pravilih, ki nas najbolj neposredno zadevajo v poklicu, doma in v našem vsakdanjem življenju (predpisi o temeljnih človekovih pravicah, o delu, družini, varnosti, prometu, pogodbah, financah itd.) je namreč tisto pravno izhodišče, na katerega nato ljudje po zdravo-razumski logiki in pravnem občutku navezujejo svoje širše »poznavanje prava«. Pri vsem tem je seveda za funkcioniranje prava in pravne države odločilna vloga poklicnih pravnikov, ki pravni sistem najbolje poznajo (še posebej, če njihova splošna in specializirana znanja jemljemo v skupnem seštevku in sinergiji) ter ga tudi najbolje razumejo in so zato ključni družbeni usmerjevalci pravne prakse in pravne kulture.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
