Naj zaradi nazornosti najprej uporabim primer večjega podjetja, ki poleg vodstvenega kadra in delavcev v proizvodnji za svoje optimalno delovanje nujno potrebuje tudi snažilke in vratarja. Vprašajmo se, kdo je v tem podjetju (naj)pomembnejši: direktor, delavci v proizvodnji, snažilke ali vratar? Z vidika obstoja in delovanja podjetja je seveda nemogoče zanikati največjo pomembnost direktorja, ki mu nato sledijo delavci v proizvodnji ter za njimi vratar in snažilke. Takšne so naše vsakdanje lestvice pomembnosti, ki imajo svojo utemeljitev v merilih hierarhično višjega in močnejšega položaja ali večje pomembnosti za uspeh delovanja podjetja ali kake druge organizacije ali skupnosti (družina, pleme, društvo, zavod, vas, občina, država itd). Višji položaj, večja odgovornost – večji pomen in pomembnost. Seveda tudi sam v določeni meri pristajam na takšno hierarhično stopnjevanje odgovornosti in pomembnosti družbenih vlog. Toda hkrati, kadar že govorim o tem, praviloma tudi poudarim, da je vsaka vloga posameznika enako pomembna za optimalno delovanje celote (organizacije, skupnosti, družbe). Tako kot je vsaka človekova pravica enako pomembna za uspešno uveljavljanje celotnega sklopa vseh človekovih pravic. Tako kot je – da bom res dovolj nazoren – vsak član družine enako pomemben za optimalno oziroma uspešno družino.
Prav s primerom družine želim – spet ponazoritveno – z drugega zornega kota pojasniti, kako napačno je ljudi, pravice in vse ostalo po pomembnosti razvrščati zgolj po prej omenjenem merilu višjega položaja, večje odgovornosti ali večjega pomena za obstoj in funkcioniranje. Po tem merilu bi bil namreč otrok v družini manj pomemben od staršev. Zdaj tu ne govorim o tem, da morata oče in mati najprej pomagati sebi, da lahko potem pomagata tudi otroku (vsi poznamo klasičen primer z uporabo kisikove maske v avionu ipd.). Ne govorim torej o tem, kdo več zna, zmore, od koga ljudje več pričakujejo, mu pripisujejo večji družbeni vpliv, korist itd. Zdaj govorim zgolj o pomembnosti (ali pomenu) vsakega otroka, starša, direktorja ali delavca kot takšnega. Če namreč pristanemo na stališče, da je otrok manj pomemben od staršev, potem moramo seveda na novo napisati mednarodne konvencije o otrokovih in nasploh človekovih pravicah. Prav tako tudi ne bi vzdržalo stališče, da so starši manj pomembni od otrok. Seveda pa to ni prav nič v nasprotju z dejstvom, da se vlogam staršev in otrok pravno, običajno, moralno in drugače v marsičem pripisujejo različne dolžnosti in pravice.
Če torej vzamemo za merilo spoštljivost eksistenčnega pomena vsakega človeka in vsake človeške vloge, vidimo, da je vsak človek enako pomemben in da so vse človeške oziroma družbene vloge enako pomembne. In prav to merilo je ključno in temeljno merilo za presojo vsega, kar obstaja. To merilo nas namreč napotuje na spoštovanje vsega obstoječega, kar je edini pravi odnos do sveta. Seveda temu merilu in posledično zahtevi po spoštovanju vsega obstoječega ljudje nismo sposobni praktično v celoti slediti, kajti maričesa in marsikoga ne spoštujemo. Pogosto se sploh ne zavedamo, da bi bilo prav, da bi spoštovali tudi kamen, drevo ali žival, pa tudi mizo, telefon in računalnik. Nekoliko bližje nam je napotek o spoštovanju ljudi. Toda tistih, ki jih ne maramo oziroma jih celo sovražimo ali preziramo nismo sposobni spoštovati. Kljub božjim zapovedim o odpuščanju in ljubezni, ali pa (kar naj bi veljalo tudi za ateiste) kljub naukom o univerzalnosti človeškega dostojanstva ter človekovih svoboščin in pravic, ljudje praviloma nismo sposobni spoštovati vseh in vsakogar, da o širšem (ne)spoštovanju narave in vsega ostalega okoli nas niti ne govorim.
Tako je. Toda to nas ne odvezuje od (iskanja) prave poti. Od prave usmeritve. Od prizadevanja za spoštovanje vsega in vsakogar. In kadar nas intuicija in srce v tej smeri ne nagovarjata dovolj močno, je lahko koristno razumsko pojasnilo oziroma vsaj poskus logične razlage, kaj je v tem pogledu prav in dobro. Predvsem tudi za nas same, kajti če napredujemo v pravi smeri, če torej v sebi kljub različnim odporom razvijamo spoštovanje do vsega obstoječega, nas to pomirja oziroma spravlja s svetom okoli nas – to pa je edina pot, da v sebi res najdemo notranji mir (pomiritev) in srečo.
Če torej uporabimo merilo spoštovanja do vsega obstoječega, potem so delavci, snažilke in vratar enako pomembni kot direktor. To ne pomeni, da ne uvidimo vseh razlik med njimi – v izobrazbi, znanju, izkušnjah, karakterjih ter seveda v stopnji poklicne odgovornosti ter v pravicah in dolžnostih. Pomeni pa, da se zavedamo, da brez vsakega od njih podjetje ne more delovati enako dobro, optimalno. Pomeni, da vsakemu od teh posameznikov v smislu spoštljivosti priznavamo enak pomen in pomembnost za delovanje celote, podjetja. Še več, tudi njihove napake ali škodljiva ravnanja moramo spoštovati, saj so sestavni del njih in stvarstva. Seveda pa moramo takšna negativna ravnanja in storilce v skladu z njihovo krivdo in sorazmerno s škodo moralno, pravno in drugače obsoditi in sankcionirati.
Ob vsem tem se je treba zavedati, da tako (vz)postavljenega merila spoštovanja ni mogoče dosledno oziroma dokončno logično pojasniti, saj temelji v določeni meri na razumsko nedokazljivi izhodiščni premisi: zahtevi po spoštovanju vsega in vsakogar. Ta premisa postane za vsakogar od nas sprejemljiva (»logična«) šele z intuitivnim prepoznanjem. Takrat jo resnično dojamemo in sprejmemo njene logične izpeljave.
Če se vrnem k izhodiščni dilemi glede človekovih pravic, lahko v luči povedanega rečem, da nobena kategorija teh pravic ni pomembnejša od druge. Kadar živimo varno, v miru, uživamo svojo lastnino ter osebno, informacijsko in drugačno zasebnost itd., se res lahko začnemo intenzivneje osredotočati na vprašanja socialnih pravic (pravice brezposelnih, bolnih, revnih, invalidov, otrok in drugih ranljivih skupin v težkih življenjskih razmerah itd.) in takrat se nam lahko ta kategorija pravic kaže kot (naj)pomembnejša. Toda če bi nastopila vojna ali diktatura in bi bili soočeni z neposredno grožnjo mučenja, ropa, izgube premoženja in zasebnosti ali celo smrti, bi se takoj zavedli, kako ključnega pomena so osebne in politične človekove pravice, tj. tiste, ki nam nudijo svobodo in varnost pred nasiljem, avtoritarnostjo in podobnimi negativnostmi. Še več, s tega zornega kota bi lahko celo dejali, da so človekove pravice, ki nam omogočajo osebno nedotakljivost pred mučenjem in drugim nasiljem, ki nam zagotavljajo lastnino, miselno svobodo, pravno varstvo v kazenskih postopkih itd. celo pomembnejše od socialnih pravic, kajti slednje dobijo pravi smisel šele, ko nas ni strah smrti, poškodb, popolne nesvobode itd. Toda razumsko – logično se seveda v dualnem in pluralnem svetu takšen miselni ping-pong nikoli ne konča, kajti tudi golo življenje, varnost in formalna pravica do lastnine ter svobodnega izražanja in gibanja nimajo nobenega smisla, če živimo v ponižujoči revščini, brez možnosti dela ali v kako drugače nemogoči socialni situaciji. Socialne temeljne pravice so torej že v osnovi povezane z osebnimi, ekonomskimi, političnimi in drugimi - pri čemer velja seveda tudi obratno. Če se torej sprašujemo, katere so (naj)pomembnejše, gre za lažno dilemo. Vse so enako pomembne.
Za lažno dilemo gre npr. tudi, če dajemo večji pomen bodisi posamezniku ali celoti (skupnosti, družbi, državi). Slednje vodi v avtoritarno ali totalitarno državo, kjer je posameznik zgolj v funkciji skupnosti in nima priznanih temeljnih pravic, prva pozicija pa izpostavlja v svoji skrajnosti le še pravice posameznika in povsem zanemari njegove dolžnosti do skupnosti in družbe kot celote, kar vodi v skrajni egoizem, individualizem in posledično v nefunkcionalno skupnost ali družbo. Nobena od obeh skrajnosti ni dolgoročno vzdržna. S pozicije merila spoštljivosti je treba priznati enak pomen tako posamezniku, kot tudi družbi oziroma državi kot celoti, ob tem pa preko vzgoje, izobraževanja ter nenazadnje tudi s pomočjo prava venomer sproti zagotavljati pravo mero v obliki dinamičnega ravnotežja med težnjami po družbenem atomizmu na eni strani in težnjami po oblastnem monizmu na drugi.
Naj primeroma opozorim še na eno izmed pogosto izpostavljenih lažnih dilem. Gre za dilemo o tem, kaj je za državo in družbo pomembnejše: t.i. realni sektor (gospodarstvo) ali javna uprava. Gospodarstveniki in nekateri ideologi radi izpostavljajo trditev, da je gospodarska dejavnost pomembnejša, saj proizvaja materialne dobrine in prinaša državi preko davkov denar, na katerem potem bolj ali manj »parazitira« državna in širša javna uprava. Ker je bilo (tudi) o tej problematiki v svetu prelitega že veliko črnila, naj le na kratko spomnim, da storitve na področju upravljanja državne organizacije (upravno odločanje, nadzor, storitve za fizične in pravne osebe itd.) ter, denimo, na področjih javno financiranega zdravstva, šolstva, kulture, znanosti, zagotavljanja varnosti (policija) ali varstva okolja pomenijo ključno predpostavko in dopolnitev vsem sektorjem gospodarstva, od obrti in industrije, do turizma in kmetijstva. Brez izšolanih kadrov, brez zdravstvenih storitev ali brez reda in miru, ki ga zagotavljajo upravne službe, policija in včasih celo vojska, gospodarstvo ne bi moglo uspešno delovati. Tako kot seveda brez gospodarstva ne bi bilo sredstev za te in druge dejavnosti javne uprave. Pomembno je torej oboje. Enako pomembno, če smo spoštljivi do obeh sfer. Druga stvar pa je, seveda, kako konkretni gospodarstveniki in javni uslužbenci opravljajo svoje delo. Ali so odgovorni, pošteni, delavni ipd., lumparije, lenobe in še marsičesa je, verjemite mi, dovolj v obeh sferah, enako kot povsod drugod – tj. tam, kjer smo vpleteni ljudje.
Tovrstnih lažnih dilem je veliko. Svoboda ali varnost? Služba ali družina? Naravno ali pozitivno pravo? Pravo kot politika in morala ali pravo kot avtonomna pojavnost ali celo čista znanost? Itd. Povsod je možnih odgovorov najmanj dvoje in hkrati nešteto. Ker je ta naš svet pač dualen in neskončno pluralen. Narava sveta, ki ga povprečno psihofizično dojemamo kot svoj življenjski prostor, je namreč v svojem zunanjem izrazu vedno dvojna (jin – yang). Iz te izhodiščne dvojnosti sledijo vse nadaljnje, ki se spet cepijo v nove dvojice, tako da se nam svet kaže kot neskončno pluralen, kot mavričnost v mavrici. Ko preučujemo in vrednotimo ta mavrični svet ali njegove pojavnosti, pogosto prihajamo do medsebojno nasprotujočih si ali izključujočih se sklepov ali naukov. Kateremu pritrditi, katerega sprejeti kot poklicno ali življenjsko vodilo, kdo od različnih avtorjev ima (bolj) prav? Do teh filozofskih odgovorov se ni lahko dokopati. Na enega izmed njih sem opozoril v tej kolumni. Naj ponovim: prizadevajmo si za enako spoštovanje vseh in vsega in se izognimo lažnim dilemam. Ne pozabimo pa, da če nekoga spoštujemo, to ne pomeni, da do njega nismo tudi kritični ali da zoper njega ne ukrepamo, če ravna škodljivo ali kako drugače vrednostno negativno.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
