Toda kako se lotiti vsega tega? Ali npr. tako kot naš predsednik vlade, ki si sam plačuje kavo in kosila, pri čemer plača vse to tudi svojim gostom? Ko sem se o tem zapletel v pogovor z nekim drugim visokim politikom in državnim funkcionarjem, mi je dejal, da »na takšno demagogijo ne pada«. To mi je kar takoj ilustriral tudi s primerom. Pojasnil je, da je pred kratkim kot predstavnik državnega organa sprejel na uradni obisk neko manjšo skupino ljudi in se v zvezi s tem vprašal, kako bi se njegovi gosti počutili, če bi jim dejal, da jim bo plačal kavo ali sok iz lastnega žepa. Po njegovem mnenju bi se verjetno počutili nelagodno, saj potem ne bi bilo razloga, da si vsak sam ne plača svoje kave, ali da morebiti kdo od njih ne plača kave (tako dobremu) političnemu funkcionarju. Morda bi se tudi vprašali, ali je država res že toliko obubožana, da ne premore več niti sredstev za najbolj skromno reprezentanco.
Če nadaljujem zdaj kar po svoje, lahko k temu dodam še vprašanje, koliko bo torej država šele prihranila, ko se bo po zgledu na to odrekla luksuznim avtomobilom, določenim prostorom, prenočevanju v dragih hotelih, dragim pogostitvam tujih in domačih gostov, nekaterim potovanjem doma in v tujino, dragim prevozom itd. Toda, kaj bo potem sploh še ostalo od države? Ali res želimo, da naši državni predstavniki nastopajo tako zelo skromno, že skoraj kot reveži. Ali ni med preveč in premalo še kaj? Pomislimo npr. na angleško kraljico, ki je tako navdušila Slovence (Ali ne morda v veliki meri ravno s takšnimi stvarmi, ki sicer niso življenjsko pomembne, stanejo pa milijone funtov?). Le kaj bi porekla, če bi naš predsednik države večerjo v njeno čast plačal iz lastnega žepa? Bi kaj primaknila?
Priznam, da sem ironičen, vendar s (provokativnim) poučnim namenom. Da ne bo pomote: zgled je pomemben in to tudi v majhnih zadevah. Predsednik vlade seveda ne ostaja pri kavi, pač pa sprejema tudi druge varčevalne ukrepe, ki jih izvaja na lasten račun, npr. ko se odloča, da je potovanje na uradni obisk v bližnjo državo primerneje izvesti z (cenejšim) avtom kot z (dražjim) letalom. Seveda pa tudi na drugih ravneh, ko skupaj z ministri sprejema sistemske ukrepe za varčevanje in za drugačno reševanje krize. Tako je npr. vlada ob sedanjem škandaloznem primeru z milijonsko nagrado za dosedanjega direktorja NLB sprejela priporočila za omejitev plač, nagrad, odpravnin in sejnin v družbah z državnim lastniškim deležem. Eni ta ukrep hvalijo, drugi ga kritizirajo. Dejstvo je, da se vlada in njen predsednik trudita. Toda vprašanje, na katerega se sedaj vračam je, ali je »tisto s kavo« res primeren način za vzpodbujanje varčevanja države in državljanov.
Sedaj boste morda pomislili, zakaj vas nadlegujem tem vprašanjem, zakaj je sploh pomembno? Saj sem ravnokar povedal, da temu »malemu ukrepu« s kavo že sledijo drugi, »veliki ukrepi«. No, navedeno vprašanje je pomembno zato, ker se je s kavo nekako začelo. Začetek pa ustvari pomemben vtis, pri čemer sedanji predsednik vlade prav v teh prvih mesecih svojega vladanje zelo skrbi za naše vtise. Vtis s kavo pa je bil po moji oceni slab in napačen. Zakaj? Zato ker zgled vleče le, če je prepričljiv. Takšen zgled, pa to ni. Če predsednik to, kako si sam plačuje kavo in zraven komu drugemu še kakšno kosilo javno razlaga medijem in vsem nam, in to v funkciji predsednika vlade, postane ta stvar nekako komercialna, pozerska.
Si predstavljate Baracka Obamo, da bi kot enega svojih prvih ukrepov državljanom ZDA sporočil, da bo kot novi predsednik sebi in svojim gostom sam plačeval kavo in nekatera kosila? No, Obama je izvedel povsem drugačne prve ukrepe. Pomembne. Dolgo načrtovane, premišljene in napovedane že pred volitvami. Ob tem se vsaj zaenkrat še niti on niti njegova soproga nista odrekla dvem milijonom dolarjev, ki jima pripadata za notranjo prenovo prostorov Bele hiše po njunih željah oziroma okusu. Pa vendar jima tega javnost zaenkrat ne očita. Zakaj? Morda tudi zato, ker si misli, da bosta pri tem le nekoliko bolj varčna kot njuni predhodniki, vsekakor pa predvsem zato, ker ve, da bo predsednik v sedanji krizi lahko resnično storil kaj dobrega in pomembnega le z bistveno pomembnejšimi ukrepi.
Da ne bo nesporazuma. Moja tarča tu ni predsednik naše vlade, čeprav ga je po moji oceni s temi »kavicami« bolj polomil kot pa storil kaj zares koristnega. Gre le za primer, s katerim želim ponazoriti, kako strašanski prepadi nastajajo med nami in kako neprimerno se pogosto lotevamo njihovega reševanja. Že kar nekaj let opazujem, kako se npr. varčuje v upravi. Seveda ne poznam vseh sfer, toda najpogosteje je tako, da se marsikje neznansko varčuje pri pisalih, papirju, radirkah, časopisih, strokovnih revijah, telefonskih aparatih, majhnem pohištvu, celo pri izobraževanju itd.
Po drugi strani pa predvsem vodstveni kadri v nekaj dneh vse to razvrednotijo z nepotrebnimi ali neustreznimi nakupi službenih avtomobilov, bajnimi honorarji za zunanje eksperte, nekaterimi luksuznimi potovanji, celo izleti (še zdaj se sprašujem, ali je res, da slovenski vojaki tu in tam s svojimi družinami množično romajo v Lurd na državne stroške – hvaležen bi vam bil za odgovor oziroma pojasnilo) in seveda z mnogimi drugimi potratnimi zadevami, za katere je bolje, da za njih sploh ne vemo, kajti to lahko resnično škodi našemu zdravju. O gospodarstvu pa raje ne izgubljam besed. Smo pač v že omenjenem divjem kapitalizmu in zato je vse precej divje …
Zelo pomembno za našo prihodnost je, da se jasno zavedamo, da razlike med nami (ljudmi) so in bodo. Morda bo sedanja kriza, kot pravi nek moj prijatelj, le pripomogla k dokončnemu spoznanju, da smo si različni tudi v premoženju in možnostih, ki nam jih to nudi, kar pomeni, da naj bi se bolj jasno začeli zavedati, da ne moremo imeti vsi najboljših avtov, velikih hiš, vikendov, dragih kamnov in še česa. Človeške družbe so vedno slojevite, razredno ali drugače strukturirane. Nenazadnje, če dobro pomislimo, nas Slovence pri vsakdanjem življenju nič ne moti, da v Afriki in Aziji mnogi umirajo od lakote in bolezni. Le redko kdo bo prodal svoje premoženje, podaril izkupiček tem revežem ter odšel k njim, da jim še kako drugače pomaga. Zakaj je tako? Zato, ker se zaradi drugih (še) nismo sposobni odreči vsemu kar imamo. Tudi, če so v naši bližini. Ker smo pač kot ljudje takšni, da imamo svoje materialne potrebe, da si želimo živeti v lepi Sloveniji, imeti partnerje, otroke, družine, prijatelje, službo, uspeh in še marsikaj.
Zato tudi sprejemamo kapitalizem. Seveda bi si želeli bolj normalnega, manj divjega in družbeno nepravičnega. Toda v osnovi večinoma le razumemo, da morajo obstajati tudi bogati, da mora obstajati srednji sloj ter da se ne moremo povsem izogniti niti revežem. Tisto, kar je v kapitalizmu človeškega, ni le človekova sla po materialnih dobrinah, pač pa predvsem upanje, da lahko vsak od nas, če je priden, pameten, spreten, vztrajen ali kaj podobnega, napreduje, se vzpne v višave, postane nenazadnje tudi bogat (v premoženju) in uspešen. Takšno upanje lahko na sedanji stopnji razvitosti človeške družbe obstaja le v ekonomskem sistemu, ki je kompetitiven in vertikalno prehoden. Čeprav je kapitalizem v marsičem zelo primitivna zadeva, saj temelji – in tu ima marksizem prav – v precejšnji meri na ekonomskem izkoriščanju nižjih slojev s strani višjih, ali revnih s strani bogatih, ter seveda pretežno na naših čutnih (in ne npr. intelektualnih, moralnih ali duhovnih) stremljenjih, je pač to zaenkrat sistem, s katerim moramo živeti in preživeti.
Vse to pa od nas terja, da razvijemo tudi ustrezen odnos do pojava (anti)elitizma. Družbene elite morajo obstajati, saj kažejo družbi pot in jo vlečejo naprej. Ekonomske (podjetniške), politične, znanstvene, izobraževalne, pravne, medicinske, športne, kulturne in številne druge elite so pač skupine posameznikov, ki imajo v določenih pogledih boljši položaj od ostalih slojev prebivalstva, vendar pa imajo za to tudi bistveno večje odgovornosti. Prav in motivacijsko nujno je, da so pripadniki teh elit za svoje delo bolje nagrajeni. Vendar pa morajo biti za svoje položaje in delo tudi ustrezno odgovorni. Seveda je treba znotraj teh elit vsem tistim, ki se pretirano materialno bogatijo na račun ostalih, to omejiti oziroma preprečiti.
Toda še bolj pomembno je, da se jih z vsemi dopustnimi sredstvi nenehno in strogo opominja na njihove odgovornosti. Prav tu smo še posebej šibki, saj že otrokom polnimo glave na preveč enostranski način, tj. z opozarjanjem na njihove pravice, pri čemer jim pozabimo pogosteje povedati, da obstajajo tudi moralne in druge dolžnosti, kar pomeni, da morajo biti do sočloveka tudi odgovorni, vljudni, pošteni in solidarni. Ob tem je žal takih »otrok« neverjetno veliko tudi v parlamentu, vladi, pravosodju, upravi, gospodarstvu, šolstvu, zdravstvu in še marsikje, čeprav bi seveda normalno pričakovali, da gre v teh sferah za svet zrelih in odraslih ljudi. Ljudje smo pač, čeprav mnogi mislijo drugače, pretežno še v fazi otroštva, ali morda pubertete …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
