E-demokracija je vsekakor tisti vidik demokracije, ki ponuja po eni strani nove možnosti za lažje oziroma učinkovitejše uveljavljanje že obstoječih demokratičnh institucij, po drugi strani pa odpira tudi možnosti za nastanek nekaterih novih pristopov v okviru participativne demokratične prakse. Po eni strani tako sodobna informacijsko komunikacijska tehnologija omogoča, da se lažje izvedejo razne javnomnenjske ankete, da se o delu državnih organov in političnih strank lažje in hitreje obvešča državljane, da slednji lažje vzpostavljajo stike s politiki oziroma javnimi funkcionarji, ter da se nenazadnje enostavneje, tj. s pomočjo interneta izvedejo volitve ali referendum. Po drugi strani pa se postopoma uveljavljajo takšne nove možnosti demokratične participacije, kot so npr. e-forumi ali e-posveti, kjer se državljane preko interneta neposredno obvešča o delovanju vlade, parlamenta in drugih državnih organov ter o tekočih političnih zadevah, ali se jih vzpodbuja in jim daje možnost, da sami neposredno s svojimi mnenji in predlogi sodelujejo v demokratični razpravi.
Na tem mestu se ni mogoče podrobneje ukvarjati s posameznimi e-orodji (e-anketa, e-peticija, e-referendum, e-volitve, e-forum, e-posvet, e-včlanitev v stranko, e-dostop do obvestil za javnost, e-vpogled v politične programe strank, e-politična kampanja itd.), kajti to bi terjalo precej obsežno obravnavo. Toda na splošno je mogoče ugotoviti, da se vsa navedena orodja oziroma oblike e-demokracije iz dneva v dan bolj uveljavljajo v praksi. V prihodnosti bomo tudi v Sloveniji zagotovo lahko izbirali med tem, ali bomo na referendumski ali volilni dan še vedno odšli na volišče in tam glasovali na klasičen način, ali pa bomo že pred tem svoj glas oddali preko interneta. Seveda terjajo e-volitve ali e-referendum temeljite pravne in tehnične priprave, kajti v teh primerih je treba vnaprej predvideti in preprečiti možne zlorabe in napake.
Primer Estonije, ki je leta 2002 kot prva država na svetu svojim državljanom omogočila e-glasovanje na lokalnih volitvah in nato leta 2005 tudi na državnih parlamentarnih volitvah, kaže, da je takšne volitve mogoče izvesti brez večjih zapletov. Seveda so se pred temi volitvami zastavljala številna pravna in tehnična vprašanja, pri čemer je na pravna podalo svoj »odgovor« tudi estonsko ustavno sodišče, ki je ocenilo, da e-volitve, kot jih je uredil zakon, še vedno v zadostni meri zagotavljajo svobodo volitev ter enakost in tajnost volilne pravice – kar so bila nekatera izmed glavnih spornih vprašanj.
Če si npr. pogledamo le vprašanje svobode in tajnosti odločitve volivca, vidimo, da so v Estoniji ta problem zakonsko rešili z določitvijo večkratne možnosti spremembe že oddanega e-glasu. Praktično to pomeni, da lahko volivec, ki predčasno glasuje po internetu, kadarkoli kasneje ponovno glasuje in s svojim novim glasom (izpolnitvijo e-glasovnice) razveljavi in nadomesti svoj prejšnji glas (svojo prejšnjo e-glasovnico). Še več, volivec, ki je že elektronsko glasoval, se lahko na volilni dan osebno zglasi na volišču, kjer mora na njegovo zahtevo volilni organ izločiti (razveljaviti) njegov elektronsko oddani glas ter mu omogočiti, da fizično glasuje na volišču.
S takšno zakonsko ureditvijo se preprečujejo situacije, ko bi neko doma ali na kakšnem drugem mestu koga prisilil ali nanj drugače vplival, da odda svoj e-glas za določenega kandidata, ali pa bi, ob uporabi volivčevega volilnega certifikata nekdo glasoval celo namesto njega. Če bi npr. lastnik nekega podjetja svoje delavce tako ali drugače prisilil, da vpričo njega oddajo svoj e-glas za tistega kandidata ali stranko, ki jo ta lastnik podpira, bi lahko vsak izmed teh delavcev kasneje doma ali na kaki drugi lokaciji s pomočjo računalnika ponovno oddal svoj e-glas, s katerim bi razveljavil »svoj« prejšnji, izsiljeni e-glas. Prav tako bi lahko odšel tudi na volišče in tam osebno volil ter na ta način izničil prisilo, ki je je bil deležen. Podobne situacije bi se lahko dogajale tudi pri marsikomu doma oziroma v družini, kjer bi en član družine želel ostale prisilno usmerjati pri njihovem glasovanju. Tudi v takšnih primerih bi lahko posameznik kadarkoli kasneje (skrivoma) ponovno oddal svoj e-glas, tako kot bi resnično želel.
Seveda na ta način še zdaleč niso rešeni vsi vidiki navedenega problema, ki se lahko pojavi pri e-glasovanju na volitvah. Če ima npr. nekdo dostop do volilnega certifikata neke druge osebe v ožji družini ali v nekem kolektivu, potem lahko to zlorabi tako, da glasuje namesto te druge osebe, ne da bi ta oseba za to sploh vedela. Na podoben način se porajajo vprašanja tudi pri mnogih drugih vidikih e-volitev. Toda kakorkoli že ob tem razmišljamo, so e-volitve zagotovo tudi naša prihodnost. Osebno se bom volitev sicer še vedno raje udeleževal na volišču in se na takšen način počutil nekoliko bolj človeško – državljansko. Toda če bom v času volitev v tujini ali bolan, bom seveda z veseljem uporabil možnost e-glasovanja. Zagotovo pa bo tudi naša postopno vedno večja privajenost na takšne e-demokratične postopke in prijeme vodila v to, da v prihodnosti niti ne bomo več toliko zaznavali tega, kar se nam danes zdi problematično. Spomnimo se le, koliko smo imeli nekoč pomislekov glede uporabe mobitela, danes pa se nam ti (takratni) pomisleki zdijo že vsaj večinoma nepomembni.
Kot je bilo omenjeno, pomeni e-demokracija tudi boljšo obveščenost in vključenost državljanov v procese političnega dogajanja. Tako je danes dostop do informacij javnega značaja preko informacijsko komunikacijske tehnologije bistveno lažji kot nekoč. Skupaj s sodobnim trendom demokratičnega odpiranja izvršilno-upravne oblasti (pa tudi drugih vej oblasti oziroma državnih organov), se lahko državljani sedaj preko interneta in npr. spletnih strani ministrstev ažurno seznanjajo z osnutki zakonskih in drugih pravnih aktov ter jih komentirajo, dajejo na njih pripombe ipd. Vse to je zelo dobro zato, ker se na ta način mnogi tisti, ki so poznavalci zadevnih področij, že v tej fazi odzivajo na te akte in s tem tudi opozarjajo izvršilno-upravno oblast na morebitne napačne pristope in na možnosti izboljšav zasnovanih aktov. Slaba stran takšne e-demokracije je seveda ta, da se v takšno javno diskusijo vključujejo tudi nekompetentne osebe, ki nižajo raven demokratičnega dialoga oziroma diskurza, kar pa je v določeni meri vedno neizogibno.
Toda nečesa tudi e-demokracija ne more bistveno spremeniti. Namreč tega, da mora nekdo vedno o nečem odločiti in za to prevzeti odgovornost. Tu mislim predvsem na državne organe in njihove člane – predsednike, ministre, poslance itd. Široka obveščenost, vključenost javnosti in razprava sta pri tem včasih dobrodošla pomoč, včasih pa na nek način tudi »ovira«, saj lahko raznolikost in konfliktnost mnenj otežkočata sprejem pravočasne in decidirane odločitve. Toda bistvo sodobnega demokratičnega procesa je prav v tem, da se oblast odprto in tolerantno sooča z različnimi in tudi nasprotnimi mnenji ter da se na njih argumentirano odziva. Navedenih »ovir« zato ne sme odpravljati s silo, pač pa jih mora presegati predvsem z znanjem in lastno prepričljivostjo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
