Prava zaradi pretiravanja in številnih zlorab se je pojem pravne države do danes v Sloveniji v precejšnji meri že »izpel«, tako da ga javnost že težko jemlje čisto resno. Seveda se nanj še vedno sklicujejo stranke v pravnih sporih in njihovi pravni zastopniki, intelektualci, politiki, novinarji in navsezadnje številni drugi državljani. Ne gre torej za to, da bi ta pojem izginil iz javnih in drugih razprav. Gre za to, da se je vrednostno pozitiven ideološki naboj, ki ga je doslej pri nas in verjetno tudi v mnogih drugih tranzicijskih državah nosil v sebi pojem pravne države, nekako izpraznil.
Usahnil je dobršen del vere v pravo kot ključno odrešilno sredstvo za reševanje naših medsebojnih sporov in drugih težav. V družbi je ob tem še vedno nadpovprečno veliko pravnih sporov, kar dejansko izpričuje nasprotno mentaliteto, toda v resnici tudi večina tistih, ki te spore sproža, ne spoštuje nujno pravnih institucij ter pogosto nima velikih pričakovanj in zaupanja v pravne postopke.
K upadu vere v pravno državo je pripomoglo marsikaj. Najprej seveda velika količina različnih oblik nepoštenosti in škodoželjnosti med ljudmi ter posledično nenormalno povečano število pravnih sporov. Potem pa tudi močna »pravdarska mentaliteta« državljanov, (pre)zapletenost nekaterih pravnih postopkov, sodni in drugi zaostanki, nekakovostno delo mnogih državnih organov, neučinkovitost države pri pregonu korupcije in nekaterih drugih protipravnih ravnanj ter nenazadnje nesorazmernost med (velikimi) pričakovanji državljanov do prava ter njihovim (slabšim) poznavanjem realnih možnosti za pravno uresničitev njihovih želja in interesov. No, pravo in pravna država seveda kljub vsemu temu še živita, toda za kakršenkoli ponos pravnikov in politikov, ki so nosilci pravotvorne in pravno-aplikativne dejavnosti ni pravega razloga. Morda kdaj (in upajmo, da čim prej) v prihodnje, toda ne danes.
Vse skupaj nas čaka še veliko dela. Vendar ne le tam, kjer mnogi najpogosteje obljubljajo rešitve. Ponavadi je namreč tako, da se nosilci (katerekoli) oblasti pri nas odzovejo na probleme s snovanjem sistemskih reform, kar ponavadi pomeni sprejemanje zakonskih sprememb ali celo novih zakonov, določanje novih delovnih normativov in plačnih sistemov (za sodnike, uradnike itd.), določanje sankcij za napake in neučinkovitost itd. Seveda je do neke mere pomembno tudi vse to. Toda če bi bil to odrešilni ključ za npr. odpravo sodnih zaostankov ali za zagotovitev kvalitetnejšega sojenja, potem bi bili v Sloveniji vsi ti problemi že zdavnaj odpravljeni, saj smo (kot se za »družbene alkimiste«, kot so nas imenovali že v prejšnjem sistemu, spodobi) vse te zadeve že preizkusili. Zakaj torej ne gre? Zakaj se nenehno vrtimo v nekakšnih začaranih krogih?
Po eni strani drži, da se vseh problemov v tem našem zemeljskem življenju pač ne da rešiti in da smo ljudje vedno znova soočeni z novimi preizkušnjami in izzivi. Po drugi strani pa bi lahko na pravnem področju mnoge zadeve v precejšnji meri le izboljšali, če k reševanju težav ne bi pristopali tako izrazito »tehnično« oziroma »mehanično«, tj. depersonalizirano. Je pač tako, da je za družbo odločilni dejavnik človek in da brez (samo)razvoja in izboljšanja človeka kot takega ni mogoče izboljšati družbe kot celote.
Konkretno to za pravo pomeni, da niti sodstvo niti druga področja pravne dejavnosti ne bodo dosti boljša, dokler njihovi vodilni akterji ne bodo pokazali visoke stopnje poštenosti, poguma (da bi to poštenost udejanjali) in seveda znanja (da bi jo znali udejanjiti na pravilen in praven način). Šele ko bodo ti akterji uresničevali te tri vidike, jim bodo postopno začeli slediti tudi vsi akterji na nižjih nivojih. Gre za znano zakonitost moči zgleda: Nižje sledi višjemu.
Žal so pri nas vsi trije navedeni vidiki še pod tistim nivojem, ki bi lahko zagotovil pravi preporod ključnih pravnih dejavnosti (sodstvo, državno tožilstvo, državno pravobranilstvo, odvetništvo, notariat itd.). Zato tudi politika vseh vrst z lahkoto manipulira s pravom. Ker na pravni strani ni prave osebnostne in strokovne avtoritete (v izvornem pozitivnem pomenu te besede). Ker kljub nekaterim posameznikom, ki dosegajo navedene tri vidike pravnega delovanja, to pretežno ne velja za večino tistih posameznikov in skupin, ki so vodilni, ki so na očeh javnosti in preko katerih se ustvarja javno mnenje o pravu in njegovih nosilcih.
Seveda pa si avtoritete ni mogoče ustvariti z nekaj javnimi nastopi, kajti za avtoriteto so potrebna leta kakovostnega delovanja na določenem področju ter hkrati celovitejša pozitivna osebnost nosilca avtoritete. Ne gre za iskanje ideala – od tega nas je večina še zelo daleč. Gre za nujnost spoznanja (ne zgolj védenja o tem), da pravo ne potrebuje le predpisov, normativov, sistemov in podobnih normativnih shem, pač pa predvsem zaupanja vredne, strokovne in pogumne pravne protagoniste. Ne takšne, ki se servilno uklanjajo politikom, ali takšne, ki se ukvarjajo pretežno z lastno samopodobo in uživajo v svojem (oblastnem) položaju ali denarju, pač pa takšne, ki razumejo, da je pravo pomembno sredstvo pomoči ljudem ter kot takšno temeljno poslanstvo slehernega pravnika. Vse ostalo je le za zraven, je sekundarnega pomena.
In če vam vse to zveni pretirano patetično oziroma »pocukrano«, to le pomeni, da ste se že močno uklonili prevladujočim negativnim družbenim trendom (moram priznati, da se jim tudi sam le stežka upiram). V resnici je namreč tako, da so določene pozitivne družbene vrednote absolutne, ne glede na to, ali živimo v prvem, trinajstem ali enaindvajsetem stoletju ter ne glede na to ali živimo na Kitajskem, v Ameriki ali v Evropi. Zagotavljanje pomoči sočloveku, tudi na praven način, zagotovo je takšna vrednota.
Če se vrnem k vprašanju ideološkosti pravne države, lahko ugotovim, da je zanimivo in hkrati tragično, da se na začetku omenjeni ideološki naboj pravne države v Sloveniji, še posebej s strani politikov, večkrat izraža kot čista demagogija oziroma zavajanje. V svojem vrednostno pozitivnem vidiku pomeni ideološkost pravne države predvsem motivacijsko – akcijsko poudarjanje prava kot pozitivne družbene vrednote ter usmerjanje državljanov v podporo pravnim institucijam in njihovi strokovnosti ter njihovi ustrezni (relativni) avtonomnosti ali celo neodvisnosti (npr. neodvisnost sodstva od politike, gospodarstva, cerkve in drugih družbeno vplivnih sfer).
Vse to naj bi se državljanom povrnilo v obliki delovanja kakovostnega in od politike neodvisnega sodstva in v kakovostnem delovanju upravno-pravnih sfer državne uprave, nadalje v prevladujočem občutku pravne varnosti in nenazadnje v konkretnem zavarovanju uresničevanja njihovih pravic in pravnih interesov. V mnogih političnih ali politikantskih in drugih demagoških nastopih pa se pravna država uporablja dejansko le še kot sredstvo za prevlado »naše stvari« nad »vašo« ter za diskreditacijo vseh tistih, tudi npr. sodne ali kake druge sfere oblasti, ki veljavno pravo razumejo drugače kot nosilci teh političnih nastopov.
K slednjemu žal izrazito pripomorejo tudi posamezni nosilci pravnih vlog, ki se npr. v javnih nastopih obnašajo izrazito politično ali kako drugače neustrezno. In to je spet zgodba o tem, kako pravniki izpodjedamo sami sebe, nato pa se pritožujemo nad politiki in državljani, ki »za nas nimajo pravega razumevanja oziroma posluha«. Tako se moram žal strinjati z mislijo nekega prijatelja, ki mi je pred časom dejal, da pri veliki večini pravnih strokovnjakov (na srečo ne čisto pri vseh), ki v medijih komentirajo odmevne pravne zaplete, afere ipd., že vnaprej ve, kaj bodo povedali (v smislu, komu bodo dali prav). Tudi novinarji in drugi razmišljajo temu ustrezno in v primerih, ko želijo »uravnotežiti« svoje oddaje ali poročanja, za komentar poprosijo hkrati »leve« in »desne« pravne strokovnjake.
Tako s(m)o tudi pravni strokovnjaki večinoma enostavno politično »popredalčkani« na bolj ali manj leve in desne. Podobno velja tudi za mnoge druge strokovnjake, denimo zgodovinarje, politologe, filozofe ali sociologe. No, vse to je seveda v demokraciji legitimno, do neke mere tudi normalno. Tako v tujini, kot pri nas. Vendar pa vsako pretiravanje škodi. In, roko na srce, pri nas je v navedenem pogledu, še posebej tudi na področju prava, veliko pretiravanja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
