Zgodovinarji nas včasih opozorijo, da je zgodovina kot nekakšna samopostrežna trgovina, iz katere vsakdo vzame, to kar mu ugaja. V tem je mnogo resnice, ki pa je seveda le odraz dejstva, da ljudje pač na celotno življenje in tako tudi na zgodovino gledamo subjektivno. Temu se enostavno ne da izogniti. Toda težava je tudi »na oni strani«, tj. pri »samopostrežni prodajalni«. Večino zgodovinskih dejstev in interpretacij nam namreč posredujejo učitelji v šolah, avtorji knjig, drugih publikacij ter različnih filmskih in drugih predstav, mediji, internet in seveda nenazadnje naši prijatelji, znanci in sorodniki. Vsi ti gradijo okoli nas bolj ali manj (ne)resnično podobo tega, kar štejemo za zgodovino. In mi nato s teh zelo luknjičastih in trhlih »samopostrežnih polic« izbiramo ponujeno(!) »blago« in ga primerjamo z blagom drugih, se nad njim veselimo, žalostimo, jezimo ipd.
Če smo natančni, je vse, kar ni (več) sedaj ali jutri, že zgodovina. Tako so npr. zgodovina že tudi zgornje vrstice, pa tudi te, ki sem jih pravkar zapisal in ste jih vi pravkar prebrali. Zgodovina torej niso le stari Egipčani, Grki in Rimljani, Napoleon, Hitler, Churchill, Gandhi in Tito, prejšnja slovenska vlada ipd. Zgodovina smo tudi mi sami. Vse, kar smo, je ta hip »celotni izkupiček« naše zgodovine. Pa če je ta za druge ali za nas lepa ali grda. In to našo zgodovino so poleg nas soustvarili naši starši, dedje in babice, pradedje in prababice itd. Soustvarili so jo tudi vsi drugi sorodniki, znanci, prijatelji… - pač vsi tisti, ki so se kakorkoli dotaknili našega življenja.
Ali je npr. Napoleon del moje in vaše zgodovine? Zagotovo, razen če ga niste v šoli popolnoma »prešpricali« (kar je vsaj v Evropi zelo težko). Še zdaj ga nosite v svoji glavi, o njem ste sposobni povedati vsaj nekaj stavkov ali pa morda napisati že kar članek ali knjigo. Ali je to prav ali ne, je seveda veliko vprašanje. Ali morda ne bi bilo bolje, da bi namesto Napoleona ta prostor v naših glavah zavzel nekdo drug, npr. Patanjali. Kdo? Ga morda (vsi) ne poznate? To je to, o tem govorim. Če bi bil npr. večji del (v) vas Patanjali in Napoleona sploh ne bi poznali, bi bili v tem obsegu drugačni. Ali si predstavljate, da ne bi nikoli slišali za Hitlerja, Stalina in druge diktatorje in totalitarne režime in njihova grozodejstva? Kako bi to vplivalo na vašo osebnost. Ali bi si znali vsaj predstavljati genocid in kaj podobnega? Ali bi sploh lahko verjeli, da je ta naša evropska civilizacija, ki ji sami pripisujemo relativno visoke civilizacijske atribute, še v prejšnjem stoletju (ko si teh atributov Evropa ni pripisovala v nič manjši meri) sprožila dve svetovni vojni. Ali bi si lahko predstavljali, da so tako Nemci kot Srbi in Hrvati, seveda pa tudi Slovenci in verjetno tudi kar vsi ostali evropski narodi (še vedno) sposobni zverinsko mučiti soljudi, jih poniževati in se skratka obnašati hujše od zveri?
No, po drugi strani imajo za nas enak pomen vsi vrednostno in razvojno pozitivni vidiki (naše) zgodovine, ki jih tvorijo vsa dobra, človečna (humana) in poštena dejanja mnogih znanih in neznanih posameznikov, od Gandhija in matere Tereze pa do tega ali onega »anonimnega« človeka, nekje v mestu ali na podeželju, ki je nesebičen in pomaga drugim. Naj ponovim, vsi ti ljudje in dogodki iz preteklosti, ki so del nas, bodisi biološko (v genetsko-dednem smislu) bodisi psihološko (v smislu, da so del naše zavesti, podzavesti ali nezavednega) so del nas oziroma smo tudi mi del njih. In v tem je ta veličastna vsesplošna povezanost in soodvisnost človeštva in seveda tudi živalskega, rastlinskega in nasploh vsega živega sveta in življenja. In kaj se lahko iz tega naučimo?
Najprej moram seveda reči, da marsikaj. Toda ker pač o vsem ne znam in ne morem govoriti, naj tu opozorim le na eno stvar. Za vse kar smo, moramo biti hvaležni vsem in vsemu, kar tvori našo zgodovino. No, če morda nočete biti hvaležni, potem naj bo tako – to je pač svobodna izbira vsakega posameznika. Če ima pač nekdo katastrofalno samopodobo, potem se seveda s temi mojimi mislimi ne bo mogel uglasiti, saj si bo mislil, da mu je (njegova) zgodovina prinesla le nesrečo. Toda večinoma smo ljudje le takšni, da pravzaprav o sebi ne mislimo zelo slabo. Zavedamo se (nekaterih) svojih napak, toda zaradi njih se še nimamo kar na splošno za neumne, nerodne ali kaj podobnega. Tudi krivca za naše nesreče pogosto (in seveda zmotno) iščemo in »najdemo« izven sebe. In če torej imamo kolikor toliko dobro samopodobo, bodimo za njo hvaležni vsem, ki so v naši skupni preteklosti prispevali k njej. Drznil si bom reči še več. Tudi če imamo slabo samopodobo, če smo nesrečni, razočarani ipd. – tudi tedaj bi morali biti za to hvaležni vsem, ki so del naše zgodovine. Kajti čeprav nas je ta v tem trenutku pripeljala v nesrečno stanje, nam je s tem hkrati ponudila razvojno pomemben izziv, saj nas ta naša nesreča sili (in nam na ta način pomaga), da se naučimo narediti korak naprej, proti naši lastni sreči. Kdaj pa smo se sposobni zares pozitivno prenoviti, postati dobri in nesebični, če ne takrat, ko sami v sebi najbolj občutimo, kaj je bolečina, razočaranje, zlo ipd. In kot mi je nekoč razložila neka gospa, moja dobra prijateljica, je vsak UDAR, hkrati tudi DAR – torej: (U)DAR.
Kaj želim zares povedati. Predvsem to, da se moramo ne le naučiti biti hvaležni, pač pa tudi spoštovati svojo oziroma našo (skupno) zgodovino. Zakaj npr. sveto pismo uči, da je treba spoštovati očeta in mater? Razlogov je več, toda eden izmed njih je zagotovo tudi ta, da nas brez njiju tu in zdaj sploh ne bi bilo. Sploh nam ne bi bila dana možnost učenja, napredovanja in ubiranja poti proti samorealizaciji, tako skozi veselje kot skozi bolečino. In bilo bi npr. lepo, če bi takšne misli oziroma spoznanja prevevale tudi naše politike. Potem bi npr. našo daljno in polpreteklo zgodovino začeli vsi skupaj spoštovati, jo dojemati predvsem kot nauk, kot koristno, četudi v mnogih vidikih boleče sporočilo vsem nam in našim zanamcem. Potem bi končno tudi dojeli, da moramo znati (bolj) ceniti to, da smo vsi skupaj postavljeni v ta svet kot sodobniki z mnogo skupne zgodovine in »usojenosti«. To ne pomeni, da bi potem kar naenkrat vsi živeli v slogi, kajti medsebojni človeški nesporazumi in spori so nujni del našega dialektičnega (samo)razvoja. Toda ti spori bi bili mnogo manj zagrenjeni, v njih bi bilo mnogo manj sovraštva, zavisti in podobnih negativnih občutij. Potem bi tudi slovenska politika nekako končno začela »dihati« in se vzpenjati na višji nivo politične kulture. Zaenkrat še vedno (prepogosto) diha sunkovito, v krčih, nesproščeno…
In kako je s pravom. Zdi se mi, da se v Sloveniji pravniki zaenkrat vsaj nekoliko bolje kot politiki soočamo s svojo, tj. s pravno zgodovino. Pravno državo vedno bolj konsenzualno dojemamo kot pozitiven izraz zgodovinske izkušnje, kot pomemben nauk in vrednoto, ki pomaga zagotavljati ustrezno ravnotežje med svobodo posameznikov (človekovimi pravicami) ter oblastjo (državnim interesom). Toda tudi pravo in pravna država sta prepletena s politiko. In tam, kjer se pravniki preveč prepustijo politiki, niso nič bolj modri od politikov, nič bolj sproščeni, nič manj pristranski in nestrpni do »nasprotnikov«. Pred prevelikimi skrajnostmi jih rešuje le dejstvo, da pravo nasproti politiki ohranja relativno (vrednostno in funkcionalno) avtonomnost in na ta način pravnikom že tudi samodejno preprečuje pretirano politizacijo svojih poklicnih pogledov in ravnanj. Seveda pa so vedno tudi izjeme…
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
