Pred nekaj dnevi (29. junija) je minilo pet let od sprejema arbitražne razsodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško. Kot je splošno znano je Slovenija to odločbo že izvršila (implementirala) v tisti meri, kolikor je to lahko storila sama, Hrvaška pa razsodbe iz znanih razlogov noče pripoznati in implementirati. V zadnjih mesecih Janševe vlade so mediji pisali o tajni diplomaciji med obema državama ter o dogovoru o skupnem ribolovu, ki naj bi ga v tajnosti skupno pripravljali vladi obeh držav. Ta sporazum doslej ni ugledal luči dneva, pri čemer je seveda sprožal hipotetična vprašanja povezana z mejo na morju. Na splošno pa ostaja odprto vprašanje, kako naj Slovenija po petih letih hrvaškega zanikanja veljavnosti arbitražnega sporazuma ravna v prihodnje.
Preden strnjeno predstavim nekaj misli oziroma odgovorov na zgoraj navedena vprašanja, naj na splošno rečem, da ne sprejemam argumenta, ki sem ga preteklih letih slišal od nekaterih posameznikov, da točna določitev meje med Slovenijo in Hrvaško niti ni tako pomembna, saj sta obe državi v Evropski uniji in se je zato nesmiselno prepirati (še) o tem vprašanju. Na podoben način so očitno razmišljali nekateri ključni akterji tudi v bivši SFR Jugoslaviji in zato me ne preseneča, da so mi doslej takšne argumente predstavljali prav posamezniki, ki so bili nekoč tesno vpeti v skupno jugoslovansko oblast ali pa posamezniki, ki imajo neposredne finančne in druge koristi od svojega poslovanja z našo sosedno državo. Če bi v prejšnji skupni državi mejo med Slovenijo in Hrvaško jasno in določno uredili, bi nam bilo zadnjih 30 let prihranjeno ogromno energije, časa in denarja, ki smo jih porabili za pogajanja, sporazumevanja in prepire o tej meji. Samo pomislimo, kako koristno bi lahko vse to energijo in ostalo preusmerili v razvojne in podobne projekte ter v dobro medsosedsko sodelovanje s Hrvaško.
Na splošno je tako, da državne meje oziroma omejitve so in ostajajo realna nuja. Kozmopolitske ideje resnično naprednih ali zgolj naivnih umov v (do)sedanjem in prihodnjem svetu ne morejo v celoti zaživeti, saj so v prehudem nasprotju z relativno nizko razvojno stopnjo človeštva. Ljudje se na tej stopnji nujno povezujemo v različne družbene skupine, se z njimi kolektivno identificiramo ter s tem zamejimo. Vse skupaj je seveda z vidika večnosti nesmiselno, saj si na ta način egocentrično prilaščamo stvari, ljudi, ozemlje, ideje – vse tisto, kar je v resnici naše skupno svetovno dobro. Toda tej svoji psiho-fizični in družbeni realnosti še ne moremo ubežati. Zato je pomembno, da so v izogib nenehnim sporom in konfliktom vse te naše meje oziroma omejitve tudi ustrezno pravno definirane in pripoznane. Še posebej tudi meje med državami. Tako tudi pravno določena meja med Slovenijo in Hrvaško.
Ker sem zagovornik demokratične, pravne, socialne (solidarnostne) in kulturne EU, težko izgovorim naslednje besede. Toda dejstvo je, da ne vemo, ali se bo EU lahko v prihodnosti vedno dovolj uspešno upirala kriznim razmeram ali celo razdiralnim tendencam različnih političnih ter drugih interesnih organizacij in skupin. Če bi kdaj v prihodnje prišlo do močnejših divergentnih procesov znotraj Evrope, bodo seveda državne meje znova postale zelo pomembne. Sicer pa nas na pomen državnih meja opozori že kako srečanje voditeljev svetovnih gospodarskih velesil v sosednji Italiji, ki ga spremlja začasno vzpostavljen poostren italijanski nadzor nad slovensko – italijansko mejo. Prav tako smo zaradi izrazito povečanega obsega migracij še kako soočeni s pomembnostjo meddržavnih meja, saj je pomembno, da se točno ve, na katerem ozemlju je vsaka država pravno pristojna za soočanje z begunci ter ekonomskimi in drugimi migranti. Zadnjih nekaj let je prav zaradi migracij ogrožen tudi Schengenski režim, saj mnoge države v nedogled in celo v nasprotju s pravno ureditvijo EU podaljšujejo »začasne« kontrolne preglede na svojih mejah znotraj schengenskega območja. Nenazadnje nam je tudi pandemija Covida-19 ponovno predočila dejstvo, da so v takšnih in podobnih krizah meje držav znotraj EU še kako pomembne, saj vsaka država pri sprejemanju ukrepov v takšnih kriznih razmerah uveljavlja svoj teritorialni pravni princip, za katerega je seveda ključno, da so meje med državami jasno in nesporno določene.
S tem v zvezi štejem odločitev Sodišča EU, z dne 31. 1. 2020, o nepristojnosti za odločitev o vprašanju, ali je neizvršitev arbitražne odločbe s strani Hrvaške tudi kršitev prava EU kot neprimerno defenzivno oziroma evazivno. Seveda lahko razumem pravno »politiko« (»policy«) tega sodišča, da se ne želi »vmešati« v to občutljivo vprašanje, ki ima poleg pravnih tudi pomembne politične (»politics«) vidike. Toda dejstvo je, da sta vsaj v nekaterih vidikih arbitražni sporazum in posledično arbitražna razsodba relevantna tudi z vidika pravne ureditve EU. Ne gre le za pomen spoštovanja mednarodnega prava s strani (članic) EU, za pravna vprašanja lojalnih dobrososedskih odnosov med članicami EU ali za vprašanja opredelitve ribiškega režima, pač pa tudi za enostavno dejstvo, da Komisija EU ali kaka druga institucija EU ne more uveljavljati svoje jurisdikcije v zvezi z določeno državo, če ne ve, ali se je nekaj pravno spornega sploh zgodilo na njenem teritoriju. Zato je bila EU tudi sopodpisnica arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško, saj je določna in dokončna ureditev mejnih vprašanj med članicami EU logična in ključna pravna predpostavka za normalno delovanje EU.
Izogibanje odločanju o takšnih pomembnih pravnih vprašanjih ni seveda nič novega, saj se marsikatero nacionalno ali mednarodno sodišče otepa določenih »vročih tematik«. Nič ni lažjega, kot reči, da naj se tisti, ki so v medsebojnem sporu, pač zmenijo sami med seboj. Toda še posebej v takšnih primerih, kot je vprašanje implementacije arbitražne odločbe, je to neodgovorno in po moji oceni slabi verodostojnost Sodišča EU. Tako kot slabijo verodostojnost EU institucij tudi takšna dejanja, kot je bilo dejanje Komisije EU, ki je zaradi političnega pritiska vodstva komisije zatajila osnutek pisnega mnenja svoje pravne službe, v katerem je ta strokovna služba podprla praktično vse glavne argumente, ki jih je v svoji tožbi zoper Hrvaško navedla Slovenija. O tem mnenju so najprej pisali mediji, z njegovim celotnim besedilom je bilo seznanjeno tudi Sodišče EU, ki pa se je oceni relevantnosti njegove vsebine raje izognilo tako, da o zadevi sploh ni odločilo.
Kakorkoli že, tudi vladavina prava je v rokah nepopolnih ljudi in sodišč. Tako doma, kot po svetu. In kadar se sodišča izogibajo odgovornosti ali celo podredijo politiki, to vodi v prevlado močnejšega nad šibkejšim. »Jači tlači« se glasi stari rek z Balkana. Zato je nenehno prizadevanje za pravno državo in vladavino prava tako pomembno še posebej za majhne države. Šibkejše namreč pred močnejšimi varujeta le etika in pravo. In ker je etika v politiki prepogosto pozabljena oziroma zavestno ignorirana, je pravo tisti zadnji racionalni institucionalni mehanizem, ki daje upanje majhnim, da si jih veliki ne bodo brezobzirno politično in drugače podredili ali jih celo uničili. Zato mora Slovenija tako iz načelnih razlogov kot iz lastne eksistenčne nuje vedno znova dosledno vztrajati na spoštovanju vladavine prava. Zato moramo tudi v prihodnje dosledno in brez popuščanja vztrajati pri tem, da mora Hrvaška implementirati arbitražno razsodbo. Na zato, ker bi želeli naši sosedi karkoli slabega, ampak zato, ker gre pri tem za spoštovanje vladavine prava kot skupnega dobra EU in širše mednarodne skupnosti ter za dokaz pravne verodostojnosti Hrvaške.
Prav slednje, tj. pravna verodostojnost (kredibilnost), je eden ključnih temeljev medsebojnega zaupanja med državami v EU. Vzemimo za primer schengensko ureditev. Hrvaška želi postati članica te ureditve. To ji želi tudi Slovenija, saj bi vsi raje videli, da na meji med Slovenijo in Hrvaško ni mejnih kontrol. Tako bi še lažje potovali in trgovali v obe smeri. Toda za premik schengenske meje na meje Hrvaške s Srbijo, Bosno in Hercegovino ter Črno goro mora Hrvaška izkazati tudi svojo pravno verodostojnost. Del te verodostojnosti je njena pravna volja, sposobnost in zaveza, da učinkovito varuje schengensko zunanjo mejo pred nezakonitimi migracijami oziroma različnimi oblikami tihotapljenja ljudi, mamil ter drugimi protipravnimi dejanji. Toda ali lahko naši sosedi, ki je že večkrat odstopila od dvostranskih dogovorov s Slovenijo in ne želi izvršiti pravno zavezujoče arbitražne odločbe, zaupamo oziroma verjamemo, da bo schengensko mejo varovala tako, da bosta Slovenija in preostala EU varni pred omenjenimi protipravnimi praksami?
Spomnimo se, kako je v času največjega migracijskega vala v letu 2015 hrvaška policija ob nočnih urah skrivno vodila begunce do meje s Slovenijo ter jim dajala napotke, kako nezakonito vstopiti v našo državo (dejansko jih je tudi prisilljevala v nevarna nočna prečkanja obmejne reke). S temi ravnanji je prenehala šele, ko je slovenska policija vse to dokumentirala na nočnih posnetkih in s tem seznanila EU in nekatere druge mednarodne institucije. Hrvaška je nato, po mednarodnem pritisku, to nehumano in nespodobno prakso opustila, toda kakšnega izrecnega opravičila v zvezi s tem nismo bili deležni. Ali torej lahko Hrvaški danes zaupamo, da ne bo v prihodnje ravnala podobno? Če bi implementirala arbitražno odločbo, bi to nedvomno močno okrepilo naše zaupanje v Hrvaško ter naše medsebojne politične odnose povzdignilo na višjo raven. Potem tudi ne bi bilo dvoma, da Hrvaška resno jemlje svoje temeljne pravne zaveze in bi ji bila pot v Schengen in v še kake druge mednarodne integracije široko odprta. Če ji bo EU, s soglasjem Slovenije, to pot odprla že prej, zgolj iz t.i. pragmatičnih političnih razlogov, bo to še dodatno oslabilo vero v EU kot varuha temeljnih pogodb in vladavine prava. Seveda pa bo to imelo tudi neposredne posledice za Slovenijo.
Glede tihe diplomacije, ki jo je s Hrvaško vodila prejšnja vlada, naj rečem, da je ta smiselna, če se v njej seveda slovenska stran drži tudi pravnih načel in zavez. Tiho diplomacijo smo vodili že tudi ves čas od sprejema arbitražne odločbe. Verjamem, da bo potrebna tudi v prihodnje.
Toda glede tihe ali javne diplomacije v zvezi z slovensko-hrvaško mejo je treba opozoriti na past, v katero se lahko Slovenija ujame, če z našo diplomatsko izkušeno in zvito sosedo privoli v kakršen koli nov dogovor o meji. Edini dogovor, na katerega sme pristati Slovenija, je dogovor o implementaciji arbitražne odločbe. Morebitni dogovor, ki bi od implementacije te odločbe odstopil, bi zagotovo pomenil, da smo bodisi pri nečem preveč popustili ali pa se vrnili v predarbitražno stanje, ko je bilo vse negotovo in je prevladovala politika izvršenih dejstev – seveda na škodo Slovenije. Povedano drugače: Slovenija z nobenim dogovorom s Hrvaško ne bo dobila več, kot nam prisoja arbitražna odločba, kajti namen Hrvaške je, da s ponovnim pogajalskim procesom dokaže, da je Slovenija odstopila od arbitraže, nato pa v pogajanjih pridobi več, kot ji je prisodila arbitražna razsodba. Zagotovo se namreč Hrvaška ne upira arbitražni odločbi zato, da bi z drugačnim dogovorom dobila kaj manj. Ob tem ne smemo pozabiti, da pred sprejetjem arbitražnega sporazuma državi skoraj dvajset let nista uspeli doseči dogovora o odprtih mejnih vprašanjih.
Seveda lahko razumem, da bi hrvaška stran želela več, kot ji daje arbitražna odločba, toda prav tako morajo oni razumeti, da bi več želeli tudi mi. Zaradi tega, predvsem pa seveda zaradi zavezujoče pravne narave arbitražne odločitve, mora tudi Hrvaška le-to v celoti pripoznati kot pravno dejstvo ter jo implementirati. Ker je meja na morju že jasno določena, je implementacija s pomočjo mešane slovensko-hrvaške komisije potrebna le še glede odprtih vprašanj praktičnih razmejitev na kopnem in glede podrobnosti režima za uporabo ustreznih morskih območij, seveda vse to le v okvirih, ki jih je že postavila arbitražna razsodba. Če pa bi kdaj v prihodnosti, po obojestransko že pripoznani in implementirani arbitražni odločbi, državi skupno in soglasno ugotovili, da lahko kako obmejno zadevo skupno in sporazumno uredita tudi drugače, bi bilo to takrat seveda smiselno storiti, pri čemer bi k ratifikaciji takšnega novega sporazuma vsaka država pristopila v skladu s svojo notranjo pravno ureditvijo.
Treba je torej potrpežljivo in odločno vztrajati pri arbitražno določeni meji ter pri zahtevi, da Hrvaška v sodelovanju s Slovenijo implementira arbitražno razsodbo v tistih delih, kjer je to nujno za njeno celovito praktično uresničevanje. Hkrati moramo krepiti dobrososedske odnose s Hrvaško ter si prizadevati, da se zaupanje med državama poveča tudi na drugih področjih, kjer je bilo porušeno (npr. zaradi hrvaškega nespoštovanje sporazuma iz Mokric glede LB in NLB) ali kjer ga je še vedno premalo.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
