Področje e-demokracije je danes le eno izmed številnih »e-področij«. Glede na to, kako napreduje razvoj elektronskih telekomunikacij in podobnih tehnik, bo v prihodnosti e-demokracija zagotovo postala nekaj vsakdanjega. E-volitve, e-referendumi, e-politične kampanje, e-zbori občanov, e-parlamentarne razprave, e-sestanki vlade, e-javnomnenjske raziskave itd. V literaturi lahko v zvezi s tem zasledimo najrazličnejše ideje, tudi takšne, ki npr. izpostavljajo možnost svetovne e-demokracije. To bi pomenilo, da bi lahko državljani celega sveta preko interneta sodelovali v razpravi in pri glasovanju o politični ureditvi sveta. Ali pa bi preko e-volitev izvolili svetovni parlament in nato preko interneta in drugače spremljali in kritično vrednotili njegovo delo.
Seveda so bistveno bolj realne tiste zamisli, ki z internetom povezujejo možnosti demokratične participacije, deliberacije in drugih demokratičnih procesov znotraj posameznih držav. Toda še preden se posvetimo tej temi (predvsem prihodnjič, v nadaljevanju te kolumne), se velja nekoliko zamisliti nad vprašanjem, kaj se ob vsem tem razvoju z nami dogaja. Ob vsej fascinaciji nad internetom in vsemi drugimi tehnološkimi novostmi se namreč najpogosteje sploh ne sprašujemo, kakšen eksistenčni in razvojni smisel imajo ti pojavi. In ali ga sploh imajo. Ali je v dejstvu, da prehajamo vedno intenzivneje na elektronsko komunikacijo, tudi kakšno globlje sporočilo za človeštvo? Ali pa je res ves smisel tega razvoja le v tem, kar opazimo na vsakdanji površini?
Da pojasnim, kaj mislim, bom naredil kratek ekskurz. V hinduističnem duhovnem učenju se razvoj planeta Zemlje meri s pomočjo različnih časovnih obdobij. Že stari jasnovidci naj bi točno izračunali starost oziroma življenjsko dobo vesolja (s temi gromozanskimi števili vas tu ne mislim obremenjevati) in znotraj tega ugotovili tudi t.i. ekvinokcijski ciklus Zemlje in človeštva. Ta ciklus traja 24.000 let in je razdeljen na štiri dobe, imenovane yuge. Žal se tudi v teh zadevah pojavljajo različne številke in interpretacije, zato se je seveda težko odločiti komu zaupati. Če zaupamo npr. velikemu duhovnemu učitelju Paramahansi Yoganandi (1893 – 1952) in njegovemu učitelju Sri Yukteswarju (1855 – 1936), potem je ena polovica navedenega ciklusa (12.000 let) obdobje človekovega razsvetljevanja, tj. intelektualnega, emocionalnega in duhovnega zorenja in napredka, medtem ko je druga polovica tega ciklusa (12.000 let) doba človekovega nazadovanja, ki se kaže predvsem v človeškem neznanju (nevednosti) in materializmu. Od svojega nastanka je Zemlja prešla že številne takšne cikluse, v enem izmed njih pa se nahajamo seveda tudi mi – danes in tukaj.
Čeprav lahko v literaturi zasledimo, da naj bi bilo človeštvo sedaj v najtemnejši dobi, imenovani kali yuga, pa Yogananda, v skladu z učenjem svojega učitelja Sri Yukteswarja, ugotavlja, da je človeštvo že prešlo kali yugo, dobo materializma, in se (danes) že približno 300 let nahaja v naslednji dobi, imenovani dwapara yuga, ki traja skupno 2.400 let. V času druge svetovne vojne, tj. pred več kot 60 leti, je Yogananda napovedoval (glej npr. njegovo knjigo The Divine Romance, Self-Realization Fellowship, Los Angeles 1992, str. 62-62), da bo v skladu s to dobo, ki jo je mogoče poimenovati tudi električna doba, vedno bolj prevladovala vibracijska energija, ki bo predirala navidez trdno materijo. Dejal je, da bodo bolezni v vedno večji meri zdravljene s pomočjo žarkov, znanost pa bo zelo napredovala na področju elektrike. Napovedal je, da bomo ljudje vedno bolj potovali po zraku (z letali ipd.), medtem ko bodo vlaki in avtomobili s časom postali bistveno manj uporabni. Ob tem pa je tudi opozoril, da je problem te dobe (dwapara yuge), da bo znanost igrala vlogi dr. Jekylla in g. Hyda, kar pomeni, da bo shizofreno izmenjavala vlogi dobrega in slabega, ustvarjalca in uničevalca, saj človeštvo v tem obdobju še ni na kakšni visoki duhovni in siceršnji razvojni stopnji.
Ne glede na to, kaj si mislimo o teh navedbah, lahko ugotovimo najmanj to, da je človeštvo dejansko prešlo v neko razvojno fazo, v kateri je vedno bolj usmerjeno v energije (»elektriko«). Toliko kot se danes govori o pozitivnih in negativnih in vseh drugih energijah, se ni nikoli v zadnjih tisočletjih. Laserski in drugi žarki so postali del številnih dejavnosti in naprav, zgodba z internetom in vsemi »e-zadevami«, pa le potrjuje dejstvo, da se človeška materialistična miselnost v nekaterih vidikih že počasi (marsikje seveda zelo počasi) razkraja. Pomislimo le na to, kako papir, kot relativno čvrsto materijo, postopno nadomeščamo z elektronskimi oziroma energetsko-svetlobnimi oblikami sporočanja (številna besedila in fotografije objavljamo in si jih izmenjujemo v elektronski obliki).
Iz vsega tega lahko torej razberemo, da nas razvoj usmerja v novo, drugačno dojemanje sveta okoli nas, seveda pa tudi nas samih. Vse tisto, kar je bilo v preteklem obdobju, ki sovpada z navedenim obdobjem kali yuge, dojeto kot bolj ali manj groba materija, se danes na podlagi vseh znanstvenih spoznanj in celo že vsakodnevne prakse dojema vedno bolj kot energija. In kaj smo potem ljudje? Ali kdaj, ko z nekom komunicirate preko telefona ali elektronske pošte, pomislite, da komunicirate zgolj z zvočnimi in svetlobnimi vibracijami, ki jim glede na neko privajenost pripisujete človeško ozadje. In kaj smo mi sami, ko nekomu sporočamo svoje misli, želje, čustva itd. preko interneta? Ali nismo tudi mi pretvorjeni v energijo, v svetlobno vibracijo, ki se na oni strani, pri sogovorniku zabeleži kot določena kombinacija barvnega kontrasta? In ali nismo tudi mi sami le energija, ki je začasno kondenzirana v navidezno trdno materijo (kot jo pač dojemajo naši čuti).
Čeprav se verjetno mnogi tega še ne zavedajo, bo ta naša »električna doba« v naslednjih stoletjih temeljito pretresla tudi naše dojemanje človeka, tj. nas samih. Človek bo vedno bolj dojet kot energetsko bitje, kasneje v naslednjem obdobju (po hindujskem nauku imenovanem treta yuga, ki traja 3.600 let) pa vedno bolj kot mentalno bitje. Če torej danes med seboj še vedno komuniciramo skozi materialno dimenzijo, tj. preko naših čutov, bo ta vrsta komunikacije skozi naslednja stoletja počasi izgubljala na intenzivnosti in pomenu.
Tu moram priznati, da to na nek način osebno težko sprejemam. Kljub zavedanju o neizogibnosti in celo koristnosti takšnega razvoja, sem namreč privajen tega, da se svojih sorodnikov, prijateljev in znancev lahko tudi fizično dotaknem (se z njimi rokujem, jih objamem ipd.) ter da jih neposredno (in ne preko ekrana) gledam v oči in poslušam. Zaenkrat pač čutim tako, da mi noben internet in računalnik ne moreta nadomestiti tistega pomembnega občutka, ki ga imam v takšni neposredni, čutni komunikaciji.
Podobno je z e-demokracijo. Ko bomo npr. poslance volili pretežno ali celo zgolj preko interneta, bomo ljudje zagotovo osiromašeni za to neposredno čutno in simbolno izkušnjo, ki jo omogoča fizični obisk volišča, kjer izpolnimo volilni listič in ga vržemo v volilno skrinjico, vmes pa spregovorimo še par besed s člani volilne komisije ali kakšnim drugim udeležencem volitev. Seveda bi v skladu s povedanim sedaj lahko rekli, da tu sploh ne gre za osiromašenje, pač pa za prehod v neko novo dimenzijo, ki pomeni hkrati tudi korak naprej, v bolj subtilne sfere medčloveškega komuniciranja. To je delno (parcialno) sicer res, ne drži pa to v celoti, kajti tudi tu se nam dogaja shizofrena situacija dr. Jekylla in g. Hyda. Dokler lahko namreč v elektronski obliki prenašamo le del naše osebnostne strukture (npr. le misli, ne pa tudi občutenj; pa tudi misli vedno prenašamo v abstrahirani obliki), toliko časa je takšen prenos invaliden. In podobno je tudi z e-demokracijo, o kateri bom povedal nekaj več prihodnjič (v nadaljevanju te kolumne).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
