Prvič, da ljudje vse prepogosto iščemo krivca na napačnem mestu, in sicer povsod drugod kot pri sebi. Prvi vzgojni nauk za mladega (in statu nascendi) in starega pravnika naj bo torej tisto temeljno (v izhodišču duhovno, tudi svetopisemsko) spoznanje, da je vsak človek sam odgovoren za vse, kar se mu dogaja. Ne da bi se spuščal v globljo filozofsko utemeljitev tega (resničnega!) spoznanja, naj le preprosto rečem, da je torej zelo narobe, če mentor ali učitelj mladega pravnika obravnava površno, podcenjevalno ali kako drugače neprimerno zato, ker je pač nad študenti zaradi takšnih ali drugačnih izkušenj »razočaran« ali kaj podobnega, tako kot je po drugi strani zelo narobe, če ima študent ali mladi pravnik do učitelja ali mentorja neprimeren (npr. nevljuden ali podcenjevalen) odnos zgolj zato, ker imajo pač učitelji in mentorji na splošno precej napak oziroma pomanjkljivosti (enako velja tudi za druge vrste razmerij). Takšen pristop ne rešuje ničesar in je sam po sebi – oprostite grobi besedi – izraz nezadostne naravne inteligence posameznika. Če namreč mislimo samo majčkeno dlje v prihodnost, vidimo, da takšen pristop neizogibno vodi v nenehno poslabševanje stanja, saj se na ta način negativen odnos med »mladimi« in »starimi« (če zadevo zgolj ponazoritveno postavim v takšen medgeneracijski kontekst) intenzivira ad infinitum. Nekdo torej mora prekiniti takšen negativni tok mišljenja in ravnanja ter začeti misliti in ravnati vrednostno in razvojno pozitivno, ne glede na to, da vanj še vedno pljuskajo valovi negativnih vibracij. Vzgoja pravnika (seveda pa tudi kogarkoli drugega) je torej v prvi vrsti samovzgoja in sicer v tem smislu, da se (na)učimo sami v čim večji meri zavračati negativne občutke in misli (zavist, sovraštvo, pohlep itd.) ter slediti pozitivnim vrednotam (iskrenost, sočutje, pomoč drugemu v težavah itd.), in sicer ne glede na druge oziroma družbeno okolje.
Učitelji in mentorji se moramo torej potruditi, da študente in mlade pravnike tudi vzgajamo. Velika napaka je, če mislimo, da zadostuje, da študente in različne pripravnike oziroma pravnike začetnike učimo le poznavanja »paragrafov«, sodne prakse, pisanja pravnih vlog, pogodb in drugih aktov itd., ob tem pa spregledamo, da pravnika poleg pravnega znanja v ključni meri tvori tudi njegova osebnost, značaj (karakter). Res je človekov prirojeni del osebnosti težko spreminjati, toda če že tu ne smemo nikoli povsem obupati, je seveda še manj smiselno zanemariti (pre)vzgojo človekovega »privzgojenega« značaja – v slednjem primeru mislim pač na »neustrezno privzgojenost«, tj. takšno, ki jo tvorijo vrednostno negativne navade (npr. nevljudnost, domišljavost, površnost, lažnivost). Nič ni torej narobe, če npr. učitelj učenca ustrezno opozori na temeljna pravila vedenja (bontona) v pravniških in nasploh družbenih krogih, na temeljna pravila medsebojne pravne in občečloveške komunikacije, na pomembnost pravočasnega in natančnega opravljanja dela ipd. Seveda je vse to treba početi z občutkom, ujeti pravi trenutek, ne pretiravati in ne biti premalo odločen. Vsega tega se ne da enostavno razložiti, tu mora vsakdo najti svojo pot oziroma način. Pri tem se ne smemo bati napak, ki jih tu in tam zagotovo zagrešimo, pač pa se moramo bati (točneje: izogibati) nečesa drugega: neiskrenosti.
Tako smo prišli do drugega temeljnega (samo)vzgojnega napotila. Kadar vzgajamo sebe in druge, moramo biti pri tem (čim bolj) iskreni. Predvsem sami sebi moramo odkrito priznati lastne napake, nasproti drugim pa na splošno izraziti vsaj to, da se zavedamo, da smo daleč od popolnosti. Najmočnejši dejavnik pri vzgoji je seveda lasten zgled. Če z lastnim dobrim ravnanjem »žarčimo« okoli sebe, se bodo vsi okoli nas postopoma navzeli vsaj nekaj energije, ki jo oddajamo in s katero privlačimo druge (pač v sorazmerju z močjo našega osebnega magnetizma, ki je pri nekaterih ljudeh močnejši in pri drugih šibkejši). Če pa npr. učitelj sam ne zmore biti zgled učencem, potem jih lahko vedno usmeri k nekomu, ki to je. V zgodovini in sodobnosti so vedno velike osebnosti, ki nas lahko v »zgledni vlogi« zlahka nadomestijo povsod tam, kjer sami ne zmoremo takšnega »bremena«. In če lahko kopica nogometašev popolnoma znori stotine milijonov ljudi (mnogi jih nato na nogometnih igriščih tako ali drugače oponašajo), zakaj ne bi mogli tudi na področju prava in nasploh družboslovja vedno znova najti svetle zgodovinske in aktualne like (četudi nekoliko idealizirane), ki bi študente in mlade pravnike »vlekli« v vrednostno in razvojno pozitivno smer. Seveda pa vse to nikogar ne odvezuje od naloge, da tudi sam teži k čim bolj pravilnemu oziroma zglednemu ravnanju.
Če si na tem mestu sposodim ponazoritev iz neke nenavadne, a zelo simpatične knjige z naslovom »Papalagi«, potem lahko rečem, da imamo ljudje pogosto veliko željo, da bi druge obsijali s svetlobo, vendar to žal pogosto počnemo tako, da v iztegnjeni roki (proč od sebe) držimo luč, katere žarki sijejo drugim, nas same pa ne dosežejo. To je sicer očitna napaka, ki se je včasih celo zavedamo, vendar pa je kljub temu še ne zmoremo odpraviti. Seveda pa so tudi takšni ljudje, ki niti drugih niti sebe sploh ne želijo obsijati z lučjo. Takšne ljudi - in to je zelo pomembno - je treba prepustiti njim samim! Ukvarjanje z njimi je izguba časa in energije, vodi pa le v nadaljnje poslabševanje stanja. Takšne posameznike je pač treba iz pravnega poklica vsaj začasno izločiti oziroma jih k temu poklicu ne pripustiti, in sicer vse dotlej, dokler ne pokažejo samoiniciativno dovolj resnične volje za ustrezno samovzgojo. Govorim o ljudeh, ki se ob branju takšnih tekstov, kot je ta, bodisi le cinično nasmihajo, oziroma se jih takšna sporočila intelektualno in emocionalno niti najmanj ne dotaknejo (so pač na to še neobčutljivi). Takšni delajo največjo škodo pravnemu poklicu in drugim ljudem, saj se potrebe po ustrezni samovzgoji sploh ne zavedajo.
Vendar vse to je človeška oziroma družbena realnost, ki se ji v življenju ne moremo izogniti. Zato velja sedaj omeniti še tretji temeljni (samo)vzgojni napotek. Ne smemo se namreč zgledovati po pomanjkljivostih drugih, pač pa le po njihovih krepostih. Dobro, boste rekli, zdaj pa že dovolj idealiziranja. Lahko rečemo tudi tako. Toda brez takšnih in podobnih temeljnih usmeritev, ki so del občega civilizacijskega izročila ter jih je seveda mogoče opisovati na najrazličnejše načine, se ljudje kaj hitro znajdemo v slepi ulici. Tako je npr. za študenta zelo pomembno, da razume, da so napake na strani profesorjev del družbene realnosti, vendar pa mu jih zato še ni treba posnemati. Prav tako to pomeni, da se lahko tudi profesor ali mentor uči od svojega študenta ali pripravnika (čeprav praviloma v manjši meri, kot to velja v obratni smeri).
Pa bodimo bolj konkretni. Kaj bi npr. morali učitelji in mentorji učiti študente prava in mlade pravnike, pa tudi sebe? Za ponazoritev naj rečem, da se mora pravnik med drugim (na)učiti:
· prisluhniti in poslušati (učitelja, mentorja, stranko s pravnim problemom itd.)
· v določeni meri vživeti se v (težavo) drugega človeka (vendar le do tiste mere, ki pravniku ne jemlje razsodnosti za pravno presojo primera in osebe)
· ne pustiti tistih, za katere je odgovoren, »na cedilu« (npr. odvetnikova odgovornost do stranke, učiteljeva odgovornost do učencev)
· čim bolje spoznati in vživeti se v poklicno vlogo drugega (le kdor dobro pozna neko drugo poklicno vlogo, npr. vlogo sodnika, odvetnika ali profesorja, lahko nosilca te vloge tudi dovolj korektno ocenjuje)
· vzpostavljati in ohranjati t.i. kolegialne (vljudne, spoštljive) odnose s sodelavci
· odločno izražati in zastopati svoja (premišljena) stališča, pri tem pa v svoji notranjosti ohranjati toleranco do različnosti
· pisati kritične in polemične dopise, pravne vloge, članke in razprave na takšen način, da se izogiba žalitvam drugih oseb
· spoštovati tiste ustaljene obličnosti (formalnosti), ki prispevajo h kakovosti pravniškega delovanja in poklica (npr. spoštljivo komuniciranje z drugimi osebami, jezikovno pravilno in jasno ter sistematično pregledno oblikovanje pravnih vlog, pravočasno opravljanje svojega dela)
· spoznati, da višji položaj terja predvsem več odgovornosti (in ne le pravic ali privilegijev)
· dobro premisliti kdaj, kako in na koga naslavljati (pravna) vprašanja (vprašanja je treba dobro pripraviti oziroma premisliti, pri čemer ni primerno druge ljudi po nepotrebnem obremenjevati z vprašanji, na katera lahko relativno enostavno najdemo odgovore sami)
· spoznati, da so pomoč drugemu, kolegialnost in prijateljstvo pozitivna človeška dejanja, ki plemenitijo družbo ter se zato vedno (prej ali slej) povrnejo v vrednostno in razvojno pozitivni obliki, medtem ko so egoizem, »nezdrava tekmovalnost«, zavist ipd. družbeno destruktivna dejanja, ki se vedno (prej ali slej) povrnejo v obliki negativnih posledic
Ob koncu tega strnjenega in v marsičem nedorečenega razmišljanja se želim zahvaliti vsem, ki ste se z dopisi odzvali na mojo kolumno iz prejšnjega tedna. V marsičem ste potrdili in dopolnili moje razmišljanje, predvsem pa ste me – in to se mi zdi najpomembnejše – utrdili v prepričanju, da je izbrana tema aktualna. Ne glede na to, ali sem v tej kolumni uspel vsaj do neke mere ustrezno zaokrožiti zadnjič začeto razmišljanje, ter ne glede na to, ali se bralec z mojimi razmišljanji lahko strinja ali ne, je vprašanje vzgoje pravnikov verjetno bolj aktualno, kot si to vsi skupaj upamo javno priznati.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
