No, predsednik vlade je pojasnil, da so ministri, ki so (vsi na isti dan) podali svoje odstopne izjave, delali dobro, le da se je ob njih in ob delu njihovih resorjev s strani politične opozicije in javnosti dvigalo preveč prahu (med drugim so bile napovedane že tudi nekatere interpelacije), zato naj bi bili njihovi odstopi najprimernejši način, da se te motnje odpravijo in tako vladi omogoči, da se mirneje posveti prednostnim nalogam (predvsem prihajajočemu predsedovanju Svetu EU). Predsednik vlade torej te dni v svojih javnih nastopih glede ministrov ni menil, da so ti tako ali drugače odgovorni za kakršnekoli nepravilnosti ali neuspehe, čeprav njihovim odstopom ni ugovarjal.
Takšna retorična telovadba ni v politiki nič novega. Enkrat jo uporabljajo eni, drugič drugi politiki (na oblasti), pri čemer je razlika predvsem v (ne)domiselnosti in stilu. Seveda nihče, ki vsaj malo razmišlja, ne verjame, da so trije ministri, ki so po javni oceni predsednika vlade delali dobro, iz lastne pobude vsi istočasno sami odstopili. Prav tako je jasno, da predsednik vlade ministrov ne bi »zamenjal«, če bi bil z njihovim delom oziroma delom njihovih ministrstev povsem zadovoljen. Od tu dalje pa lahko le uganjujemo, ali so ti ministri odstopili zaradi svoje subjektivne ali objektivne odgovornosti – za karkoli pač že.
No, to aktualno zgodbo uporabljam tu le kot nastavek za splošni razmislek o tem, kaj je objektivna politična odgovornost ministra. Toda to vrsto odgovornosti lahko dodobra razumemo le, če jo obravnavamo v razmerju do subjektivne odgovornosti. In naj poudarim, tu ne obravnavam vprašanje pravne, pač pa politične odgovornosti. To pomeni, da ne gre za odgovornost, ki bi bila vsaj okvirno opredeljena ter kriteriji zanjo vsaj na splošno določeni v kakšnem zapisanem uradnem (formalnem) aktu, kot to velja na pravnem področju. O (objektivni) politični odgovornosti lahko govorimo le na podlagi teorije in prakse, ki sta se doslej razvili v parlamentarnih in drugih demokratičnih sistemih (če se omejimo le na te).
V političnem pogledu je minister na splošno subjektivno politično odgovoren za določena dejanja ali dogodke pod dvema pogojema:
1) če obstoji med njegovim ravnanjem ali opustitvijo ter nastalo posledico neposredna vzročna zveza;
2) če je podana njegova krivda za nastanek posledice, kar pomeni, da v takšno dejanje ali opustitev ni bil prisiljen »od zunaj« (s strani drugih subjektov ali zaradi kakšnih izjemnih družbenih ali naravnih dogodkov) in se je (vsaj minimalno) zavedal možnosti nastanka škodljive posledice oziroma je nanjo voljno pristal.
Objektivno pa je minister politično odgovoren za vsako dejanje ali dogodek, ki je posledica ravnanj subjektov, ki jim je neposredno nadrejen (različni uslužbenci ministrstva itd.), v širšem smislu pa je to tudi odgovornost za vsakršno politično ravnanje ali dogodek, ki spada v formalno ali neformalno mrežo subjektov in institucij, ki so del političnega in pravnega področja ministrstva oziroma ministra.
Objektivna odgovornost (nekateri jo imenujejo tudi hierarhična odgovornost) je torej odgovornost za posledico brez neposredne krivde odgovorne osebe (ministra). Še posebej omenjeni širši vidik te odgovornosti je pravzaprav izredno strog do ministra, saj je lahko vzrok za njegovo odgovornost zelo oddaljen od njega (neko nepravilnost lahko npr. zagreši neka dislocirana, manjša enota ministrstva ali celo nek zunanji izvajalec, ki je bil izbran za sodelovanje z ministrstvom).
K temu pa je treba takoj dodati dvoje. Prvič, že v teoriji je mogoče zaslediti nekatere kritike ali odpore do instituta objektivne politične odgovornosti, saj naj bi bil ta krivičen. V skladu s temi pogledi naj bi minister odgovarjal prvenstveno ali izključno le na podlagi svoje subjektivne (krivdne) odgovornosti. Drugič, kljub relativno veliki širini, ki jo lahko zajema objektivna politična odgovornost, se v praksi ni pretirano za bati, da bi ministre zavest in občutek takšne odgovornosti prevzemala zelo pogosto in do te mere, da bi relativno hitro odstopali s položajev. Seveda pa občasno prihaja tudi do tega. V demokracijah z daljšo tradicijo verjetno pogosteje kot v mlajših demokracijah (kamor sodi tudi Slovenija), kjer se demokratični standardi šele postopno oblikujejo in utrjujejo.
Upoštevati je treba tudi, da se subjektivna in objektivna politična odgovornost pogosto prepletata. Včasih je minister za določene napake ali neuspehe deloma neposredno kriv sam, deloma pa so mu jih lahko »zakuhali« njegovi podrejeni, ali pa je do njih prišlo iz nekega drugega vzroka. Kadar pa se že sprašujemo o obstoju in obsegu objektivne politične odgovornosti ministra, takrat je potrebno pri presoji upoštevati predvsem naslednje štiri okoliščine:
1) kakšna je teža dejanja oziroma dogodka sama po sebi;
2) kakšna je teža dejanja oziroma dogodka ob upoštevanju celotnega (preteklega) dela ministra ter ministrstva oziroma družbenih sfer, ki neposredno ali posredno sodijo v okvir delovanja ministrstva;
3) ali je dejanje oziroma dogodek povzročil škodljive posledice (ter kako velika je škoda) ali pa je bilo dejanje samo po sebi napačno, vendar pa ni privedlo do negativnih družbenih posledic;
4) kolikšna je »oddaljenost« dejanja oziroma dogodka od ministra, tj. ali je škodljiva oziroma nepravilna posledica nastala v institucionalni sferi, na katero lahko minister vpliva zgolj posredno.
V tuji strokovni literaturi glede (objektivne) politične odgovornosti ministrov ni mogoče zaslediti natančnejših predpostavk oziroma pogojev za uveljavljanje takšne odgovornosti, npr. v obliki zahteve po odstopu ministra oziroma po njegovi razrešitvi. Med takšnimi pogoji se zelo na splošno navajajo predvsem trije:
1) obstajati mora neka napaka;
2) ta napaka mora biti velika oziroma resna;
3) politične okoliščine morajo biti takšne, da izrazito ne nasprotujejo zahtevi po odstopu oziroma razrešitvi ministra.
Seveda pa smo v praksi ob vseh takšnih in drugačnih merili vedno znova soočeni z dejstvom, da se politiki lastni odgovornosti, na katero sicer retorično nenehno javno prisegajo, bolj ali manj izogibajo (kakšna svetla izjema le potrjuje pravilo). In to verjetno ne velja le za politike (njih le pogosteje gledamo na televiziji), pač pa za večino ljudi, morda tudi za nas same (?!).
Ali imate občutek, da je večina ljudi zelo samokritična? Ali bi ta ali oni posameznik, če bi postal politik, znal oceniti, da je v nekem trenutku objektivno politično odgovoren za slabo stanje na svojem delovnem oziroma resornem področju? Ali ne bi za to raje krivil svoje predhodnike? In seveda svoje podrejene, ki v takšnih situacijah pogosto »prisilno odstopijo« ali pa so razrešeni, s čimer prevzamejo nase vsaj del krivde nadrejenega političnega funkcionarja?
Vse skupaj torej ni enostavno. Vsekakor se po eni strani objektivni odgovornosti na političnem področju ne gre odreči, po drugi strani pa je treba nenehno izgrajevati in v politično zavest vcepljati merila, po katerih se takšna odgovornost prepoznava in realizira.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
