Seveda zadeva ni tako zelo enostavna, kajti v nas se vedno neločljivo prepletajo različni načini mišljenja in dojemanja sveta. V resnici je delitev na različne načine mišljenja umetna, kajti mišljenje je enovita, integrirana pojavnost. Toda ker je velik del našega (družbenega) življenja tudi umeten, pogosto že kar izumetničen, zaenkrat še ne gre drugače, kot da med pravom, politiko, moralo, religijo in drugimi področji vzpostavljamo razlike in meje. In ena takšnih razlik med politiko in pravom, če se tu omejimo le na primerjavo med tema dvema pojavnostma, se kaže prav v tem, kako dokončamo zgornjo misel. Kdor razmišlja politično, bo dejal: »… je proti nam!« Seveda pogosto tega ne bo izrekel naglas in še manj javno, pač pa bo to le pomislil in občutil.
Že nemški filozof in ideolog Carl Schmitt je ugotavljal, da je specifično merilo (differentia specifica) politike razlikovanje med prijateljem in sovražnikom (za razliko od dihotomij »dobro – zlo«, »lepo – grdo«, »dopustno – nedopustno« itd., ki nastopajo v morali, estetiki in pravu). Ob tem je sicer Schmitt izpostavil, da je razlikovanje med prijateljem in sovražnikom merilo političnosti le toliko, koliko označuje skrajno stopnjo intenzivnosti povezave (asociacije) ali ločitve (disociacije). Toda v praksi je misel: »Kdor ni z nami, je proti nam,« praviloma zelo nazoren pokazatelj političnosti, pri čemer pa je treba poudariti, da tu seveda govorim o real-politiki, to je o tisti vsakdanji politiki (politics), ki se že tisočletja kaže kot boj za moč, prevlado, oblast, uresničenje partikularnih interesov itd.
Seveda še posebej v demokracijah politiki takšnih svojih misli praviloma javno ne razkrivajo. Njihova politična retorika, namenjena javnosti, je polna pozitivnih misli, usmerjenosti v obče dobro, sodelovanje, solidarnost, »gradnjo mostov« ipd., njihovo sodelovanje s političnimi konkurenti pa se vsaj v okoljih z zadostno politično kulturo odvija v skladu s političnim bontonom. V svojih javnih nastopih so v tem pogledu praviloma bolj neposredni, rečemo lahko celo iskreni, tisti politiki, ki imajo oblast v avtoritarnih ali totalitarnih sistemih, kajti tam lahko s pozicije oblasti ljudstvu mirno povedo, da je vsakdo, kdor ni z njimi, njihov sovražnik – še več, je tudi sovražnik ljudstva. Radikalne javne izjave o delitvah na »vaše« in naše« si lahko tu in tam privoščijo tudi politiki, ki so sicer na čelu demokratičnih držav, če so dovolj čvrsto v oblastnem sedlu in če vodijo kakšno velesilo. Spomnimo se npr. javnih pozivov ameriškega predsednika Georga W. Busha k vojni zoper Irak. Prav tako pa tudi ne gre spregledati, da se v zakulisju mnogi politični konkurenti neusmiljeno spopadajo za oblast, pri čemer je mogoče pogosto slišati ter tu in tam prebrati, da se med seboj »ne marajo«, ali da se celo »sovražijo«.
Seveda z uporabo izrazov »prijatelj« in »sovražnik« (tudi) v politiki ne smemo pretiravati. Za splošno uporabo je veliko bolje, če rečemo, da politično mišljenje polarizira ljudi na »naše« in »vaše«. »Naši« še nikakor niso zares prijatelji (vsi vemo, da je pravih prijateljev na svetu bolj malo), pač pa so predvsem zavezniki, politični partnerji (npr. v strankarski koaliciji), istomišljeniki ipd. Po drugi strani pa je treba izraz »vaši« razumeti predvsem v smislu »bistvene drugačnosti«, »tujosti«, »nasprotja«, »ne-prijateljstva«, kajti »vaši«v demokratičnem okolju še niso zares sovražniki – to so le potencialno, kar bi se npr. pokazalo, če bi se politične razmere zaostrile (najhuje se to, kot vemo, izrazi v vojni).
Kaj vse to pomeni praktično? Če pridete v stik s politikom, ga bo vedno primarno zanimalo, kam politično sodite. Dokler mu ne bo jasno, ali po političnih nazorih ste ali niste »njegov« oziroma »njihov«, bo kakršnakoli zasebna komunikacija pogosto težavnejša, le vljudnostna, formalna in nesproščena, kajti politik si vedno in predvsem želi vedeti, s kom ima opravka. Tudi če se bo izkazalo, da ste njegov politični nasprotnik, morda celo potencialni sovražnik, bo z vami lažje komuniciral, kot v primeru, če ne bo vedel, kam politično spadate. V primeru, da vas torej ne bo (z vašo pomočjo ali brez nje) uspel uvrstiti v eno od obeh kategorij, se bo z vami pogovarjal tako, kot se »pogovarja« z ljudstvom, z mediji, z volivci ipd. Stopnja neposrednosti (odprtosti, iskrenosti) komunikacije bo zato relativno nizka, kar pa še nikakor ne pomeni, da komunikacija ne bo tudi prijetna in zanimiva.
In sedaj še »posebno opozorilo« za pravnike. Pravnik ne sme (takrat ko deluje kot pravnik) na navedeni način misliti politično. Tega mu sicer nihče dejansko ne more preprečiti, vendar to ni v skladu s pravniškim poklicem. Tudi pravo in pravniki se nenehno soočamo z bipolarnostjo, tako tudi z »našim« in »vašim« pravnim stališčem, mnenjem, trditvijo ipd. Z vsem tem ni seveda nič narobe, vendar pa le dotlej, dokler »naše« in »vaše« ne preraste v osebne (dis)kvalifikacije, v željo po osebni nadvladi ali v željo po čim večji družbeni moči. Še posebej sodnik, kot tisti, ki dokončno odloča o pravnih sporih, se mora na vsak način ogniti skušnjavi, da bi stranke v sporu na podlagi navedenih motivov opredeljeval kot »naše« in »vaše« in seveda še manj kot »prijatelje« ali »sovražnike«. Če sodnik to stori, ravna (pretežno) politično in ne pravno, kar lahko sicer navzven bolj ali manj prepričljivo prekrije s pravno formo (npr. z obliko sodbe), vendar s tem prekrši svojo zavezanost pravnemu poklicu in načinu reševanja sporov, v skladu s katerim se razmerja med pravnimi subjekti presojajo po ustavi in zakonih. Celo odvetnik, ki je že po svoji poklicni funkciji dolžan zastopati interese »svoje« stranke proti »drugi« stranki, se mora kot pravnik izogniti takšnemu zastopanju svoje stranke, s katerim bi »svojo« in »nasprotno« stran v sporu opredeljeval onkraj objektiviziranih okvirov zakona in temeljnih (ustavnih) načel pravnega reda.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
