Ob 20-letnici našega vstopa v Evropsko unijo (EU) smo lahko te dni slišali in prebrali več javnih govorov in intervjujev, v katerih bivši in sedanji politiki, profesorji in drugi intelektualci ugotavljajo, da je bila odločitev Slovenije za članstvo v EU prava. Tudi sam sem v eni od svojih kolumn na tem spletnem mestu (Zakaj EU, 18. 10. 2021) že temeljiteje pojasnil, zakaj si moramo prizadevati za obstoj in razvoj EU ter za naše konstruktivno članstvo v tej nadnacionalni evropski skupnosti. Tokrat želim v tem kontekstu na kratko izpostaviti še eno vprašanje oziroma dimenzijo: vprašanje suverenosti naše države.
Slovenija je bila kot država polno pravno in politično suverena približno 13 let, tj. od časa naše osamosvojitve leta 1991 in mednarodnega priznanja Slovenije, ki se je zaokrožilo v prvi četrtini leta 1992, do našega vstopa v EU, 1. maja 2004. Takrat smo na EU in njene institucije prenesli v izvrševanje določene dele naše suverenosti. S tem smo sledili vzoru drugih držav članic EU, pri čemer smo takrat zaradi boleče izkušnje z razhajanjem s preostanki SFR Jugoslavije, kar nam je za kratek čas prineslo celo vojno, v ustavo vnesli določene varovalke naše suverenosti. V ustavo resda nismo zapisali pravice Slovenije do izstopa iz EU, kajti to bi bilo v času, ko smo si po več letih napornega prizadevanja končno le izborili članstvo v tej skupini razvitih demokratičnih držav, najmanj politično neprimerno. Toda za razliko od starih članic, ki so se tedaj seveda ukvarjale z vsemi drugimi mogočimi vprašanji in si kakšnega izstopa, npr. v obliki (kasnejšega) Brexita niso predstavljale niti v sanjah, je bilo za nas pomembno tudi vprašanje: Kaj pa, če…?
V 3.a člen ustave smo zato po dolgih razpravah natančno zapisali, da je »prenos izvrševanja dela suverenih pravic« naše države na EU in druge mednarodne organizacije dopusten le pod pogojem, da te organizacije temeljijo na spoštovanju (1) človekovih pravic, (2) demokracije in (3) pravne države. Iz tega logično izhaja, da bi nam npr. bistveno odstopanje EU od teh treh vrednot ustavno ne le omogočalo, temveč celo nalagalo umik iz takšne nedemokratične organizacije. V stroki in politiki je bilo ob sprejemanju 3.a člena ustave neformalno sprejeto in zabeleženo tudi stališče, da bi morebitni izstop Slovenije iz EU v takšnem primeru potekal po smiselno enakih pravilih, kot so veljala za naš vstop v to organizacijo. Seveda pa je treba pri tem ustavno določene vstopne pogoje ter pogoje sobivanja v EU (človekove pravice, demokracija, pravna država) pravilno razumeti. Odstop od pravnega reda EU ter razmislek o morebitnem izstopu iz EU bi bila namreč smiselna in nujna le v primeru, če bi EU dlje časa in sistematično uveljavljala rešitve, ki bi nasprotovale človekovim pravicam, demokraciji ali/in pravni državi.
Iz 3.a člena ustave po moji oceni tudi izhaja, da popoln ali izrazito pretežni prenos naše državne suverenosti ni dopusten. Če bi se torej EU odločila preoblikovati v federacijo, na katero bi tudi Slovenija kot njena federalna enota (tako kot je bila nekoč zvezna republika v SFR Jugoslaviji) prenesla zelo velik del suverenih pravic, bi morali za to predhodno spremeniti in dopolniti našo ustavo, predvsem 3.a člen, seveda pa tudi nekatere druge ustavne določbe in II. razdelek Temeljne ustavne listine, ki določa naše državne meje. V tem primeru namreč Slovenija ne bi bila več suverena država, naše meje s sosednjimi federalnimi enotami pa bi imele le administrativno naravo.
Pravno vprašanje, ki si ga zastavljam je, kje je tista meja prenosa »izvrševanja dela suverenih pravic«, ki je še dopustna, in od kje dalje je obseg oziroma količina »dela suverenih pravic« takšna, da je ni dopustno prenesti na EU. Prenos »dela« namreč težko razlagamo tako, kot da lahko v vsakem primeru pomeni tudi prenos večinskega, npr. nadpolovičnega ali še večjega obsega suverenih pravic. Če se bo EU želela še okrepiti in delovati bolj usklajeno na notranje- in zunanjepolitičnem, gospodarskem, socialnem, varnostnem in drugih področjih, se bo povečala težnja po večinskem odločanju v institucijah, kjer se zdaj vsaj praviloma odloča s soglasjem (npr. Evropski svet, Svet EU), hkrati pa se bodo še nadalje krepile pristojnosti teh institucij na račun pristojnosti organov držav članic. Na neki točki se tako utegne pojaviti vprašanje, kakšen obseg suverenih pravic in katere izmed njih je sploh še dopustno (ne le primerno ali koristno) prenašati v izvrševanje na EU.
Kljub našemu 20-letnemu članstvu v EU zaenkrat ni nobenega dvoma o tem, da smo ohranili večino državnih atributov, čeprav smo se jim na določenih področjih delno ali kar v celoti odrekli (npr. monetarna politika v euro področju, carinska unija). Slovenija tako še vedno funkcionira kot država, z vsemi ključnimi državnimi organi, s čimer nadalje gradimo in krepimo našo državno tradicijo. To je izjemnega pomena za naš narod (nacijo), kajti razvoj v svetu se nikakor ne giblje v smeri kakršnegakoli odmiranja suverenosti držav. Le tisti narod, ki ima svojo državo, si lahko vsaj v zadostni meri »piše sodbo sam«. Nadaljnja izgradnja slovenske politične in pravne kulture sta tako ključnega pomena ne le za varno in prijetno sobivanje ter uspešen razvoj naše družbe, temveč tudi za obstoj in kakovostno delovanje naše države kot takšne. Če se mednarodne ali nadnacionalne organizacije znajdejo v slepi ulici in začno razpadati, je osnovno zatočišče vsakega naroda njegova lastna država. Če jim gre dobro in se uspejo še tesneje povezovati, pa je zrela državotvorna mentaliteta posameznega naroda, ki v taki zvezi sobiva in sodeluje, garancija za skupni uspeh. Toda tudi v slednjem primeru ostaja trajna pravica vsakega naroda do samoodločbe tista varovalka, s katero se lahko narod v hudih kriznih razmerah vedno znova suvereno (re)organizira v okviru lastne države.
Slovenija mora zato tudi kot konstruktivna in solidarna članica EU vedno ohraniti in razvijati svoje bistvene in akcesorne državne atribute. Tako npr. ne smemo nikoli naivno misliti – tako kot smo to storili v prejšnji skupni državi Jugoslaviji –, da so naše državne meje zaradi članstva v EU in prijateljskih odnosov s sosednjimi državami kadarkoli nepomembne. Časi se lahko vedno zelo spremenijo, kar nam dokazujejo krizna žarišča v Evropi in svetu. Da se v tem pogledu Slovenci nismo kaj dosti naučili iz zgodovine, dokazuje dejstvo, da smo Hrvaški dovolili vstop v Schengen, ne da bi jo hkrati kakorkoli odločneje pozvali, da začne spoštovati arbitražno odločbo o naši medsebojni državni meji, ali našli z njo v tej smeri kako drugo sprejemljivo rešitev za implementacijo zavezujoče arbitražne odločbe.
Državotvorna zavest in delovanje pomenita, da je treba suverenost lastne države varovati v vseh časih in na vse načine. Seveda na demokratičen in kultiviran, pa vendar tudi odločen način. Tako je treba ravnati ves čas. Tudi ko nas varujeta naši članstvi v EU in Natu in tudi v obdobju, ko smo s sosedi v najboljših odnosih. Če se te lekcije v teh relativno ugodnih časih ne bomo naučili, bomo za to nekoč v prihodnosti spet plačali visoko ceno.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
