Seveda je lahko tudi drugače. V družbi, ki ne priznava tistih vrednot, ki jih je vzpostavila novoveška (razsvetljenska) tradicija in iz nje izpeljana liberalna demokratična in pravna država, je pravo v veliki meri podrejeno tradiciji, religiji ali (avtokratični) politiki. Z vsem tem ne bi bilo sicer nič narobe, če bi tradicija, religija in politika uveljavljale zgolj pozitivne človeške oziroma družbene vrednote (na takšen način je že Platon utopično razmišljal o idealni državi in pravnih zakonih). Toda kot vemo iz večtisočletnih izkušenj, se v državno organizirani družbi zaradi človeške nevednosti (tj. zaradi nepoznavanja resničnih zakonov stvarstva) praktično vsaka tradicija, religija ali politika, ki ni vpeta v takšen ali drugačen demokratični kontekst, prej ali slej pretvori v avtoritaren ali totalitaren režim, v katerem je pravo zgolj sredstvo oblastnikov za podrejanje ljudstva svojim egoističnim ciljem. V takšnem režimu je mogoče s pravom (prisilno) urejati praktično vse, kar si zaželi vladajoča skupina oziroma stranka in še posebej njen veliki vodja (diktator). Pravo tu radikalno posega v vse pore življenja – tudi v posameznikovo intimo, zasebnost, integriteto, dostojanstvo itd. Vse to več kot nazorno dokazujejo totalitarizmi 20. in 21. stoletja. Tega ne smemo pozabiti. Če bomo to pozabili, bomo vse to spet zagrešili. Takšni (zaenkrat še vedno) smo ljudje. Seveda ne vsi. Toda vsekakor (še vedno) večina.
Kaj so torej temeljna merila (kriteriji) pravnosti? Kaj pravo more (sme) in mora urejati? Če izhajamo iz liberalne tradicije pravne države (ki jo seveda dopolnjujejo načela solidarnosti, socialne države, družbene integracije ipd.), potem lahko med temeljna merila pravnosti uvrstimo predvsem naslednje:
1. Normativnost. Ena izmed osrednjih eksistenčnih prvin prava so vedno norme (norma: načelo, pravilo, vodilo, merilo), ki določajo pravice in dolžnosti (obveznosti) pravnih subjektov. Kot normativna pojavnost in dejavnost je tako pravo vedno usmerjeno v neko zadanost, v nekaj "kar naj bo" (nem. Sollen). Kot takšno je pravo preskriptivno in v svojih projekcijah ter učinkih v določeni meri negotovo. S pravom torej ne moremo urejati vzročno-posledičnih (kavzalnih) zakonitosti, kot jih poznamo na tehničnih področjih (npr. delovanje avtomobilskega motorja) in v "elementarnem" naravoslovju (npr. zakon težnosti).
2. Učinkovitost. O pravu lahko govorimo le dotlej, dokler je sklop oziroma sistem pravnih norm kot celota pretežno družbeno učinkovit, kar pomeni, da se v pretežni oziroma relevantni meri uresničuje v družbeni praksi. V nasprotnem primeru ostanejo pravne norme le "mrtve črke na papirju" in jih zato ni mogoče priznavati kot dejansko učinkovito oziroma delujoče pravo. Pri tem je seveda treba za različna področja prava uporabiti različna merila vrednotenja. Tako je npr. na področju prometnih prekrškov (prehitra vožnja, nepravilno prečkanje cestišča, napačno parkiranje itd.) relevantna količina odkritih in sankcioniranih kršitev bistveno manjša kot npr. na področju težjih kaznivih dejanj (umor, težka telesna poškodba, goljufija itd.).
3. Konfliktnost. Pravne norme urejajo tista družbena razmerja, ki so potencialno ali aktualno konfliktna. Ena izmed bistvenih nalog prava je torej preprečevati ali odpravljati (že nastale) medosebne oziroma družbene konflikte. Tu ne gre le neposredno za to, da pravo na ta način preprečuje medčloveške spore, ki vodijo v psihično ali fizično nasilje, ter s tem preventivno zagotavlja relativen družbeni mir, pač pa to tudi pomeni, da je naloga prava zagotoviti ustrezno pravno varnost in s tem družbeni red. Ob tem pa je treba poudariti, da je pravno urejanje potencialno ali aktualno nekonfliktnih družbenih razmerij ne le nepotrebno oziroma neprimerno, pač pa je lahko tudi izredno škodljivo, saj lahko sámo po sebi sproži oziroma povzroči konflikte, do katerih sicer ne bi prišlo (npr. v delovnem kolektivu, v katerem so vsi pretežno zadovoljni z razporeditvijo in opremo delovnih prostorov, vodstvo predpiše drugačno razporeditev in s tem povzroči nezadovoljstvo in spore med delavci). Seveda pa je ob tem treba upoštevati tudi druga merila, predvsem merilo nujnosti pravnega urejanja.
4. Možnost in nujnost pravnega urejanja. Vsa družbena razmerja, tudi tista, ki so potencialno ali aktualno konfliktna, seveda niso takšne narave, da bi jih morali urejati s pravom. Tako bi bile npr. nesmiselne pravne norme, ki bi zapovedovale, da zdravnik mora (p)ozdraviti vsakega pacienta, ali da morajo vsi državljani živeti v velikem in enakem materialnem blagostanju, ali da mora vsak posameznik misliti le dobro o drugih. Takšne norme je pač v praksi nemogoče v zadostni meri uresničiti oziroma uspešno nadzirati potek njihovega uresničevanja. Prav tako morajo pravne norme urejati le tista družbena razmerja, za katera je poseg prava nujen. Če je neko medčloveško razmerje konfliktno, to še ne pomeni, da ga je treba nujno urediti s pravom. Tako npr. prelomljena obljuba lahko povzroči konflikt med posamezniki, vendar pa to še ni vedno razlog, da bi jo morali urediti in sankcionirati s pravom. Pogosto v takšnem primeru zadostujejo že moralne in običajne norme in njihove sankcije. Kadar pa prelomljena obljuba nekemu posamezniku povzroči hujše materialne ali duševne škodne posledice (npr. prelomljena obljuba iz pogodbe), takrat vsaj kot dodatni mehanizem za pomiritev konflikta nastopi pravo.
Merili možnosti in nujnosti pravnega urejanja sta tesno povezani z že omenjeno bistveno sestavino prava, tj. z njegovo družbeno učinkovitostjo. "Pravne" norme, ki bi zapovedovale nekaj nemogočega, že same po sebi ne bi mogle biti družbeno učinkovite in bi kot takšne že v osnovi ne imele narave prava. Po drugi strani pa bi bile pravne norme, ki bi urejale nekaj, kar ni treba nujno urejati s pravom (čeprav je takšno urejanje vsaj deloma mogoče), v določeni meri sicer lahko družbeno učinkovite (k čemur bi vsekakor pripomogla prisilna narava prava), vendar bi takšne norme pri državljanih in pri mnogih nosilcih javnih oziroma oblastnih funkcij vsaj na daljši rok verjetno zbudile tolikšen odpor, da bi jih vsi ti prej ali slej začeli ignorirati ali zavračati.
(Nadaljevanje prihodnjič)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
