Seveda se neštetim oblikam manipulacije ne moremo v celoti izogniti. Preveč jih je in vedno bolj so sofisticirane. Poleg tega človek tudi ne more ves čas le paziti na to, da ga ne bo kdo prinesel naokoli. To v današnjem svetu, kjer smo poplavljeni z informacijami, hitro pripelje do paranoje ali do tesnobe oziroma strahu. Pomislimo le, kako smo zmanipulirani preko ekonomske propagande. Nebrzdano potrošništvo je očitna posledica naših umetnih oziroma že kar izumetničenih potreb, ki nam jih manipulativno zbujajo mamljiva reklamna sporočila vseh vrst. Če bi zdaj z namenom, da preprečimo manipulacijo z nami, nenehno preverjali ozadja in resničnost vsebin posameznih reklamnih sporočil, bi se nam zmešalo. Del teh sporočil tako v praksi enostavno ignoriramo, nek drugi del nas pač po vsebini ne prepriča, nekatera izmed sporočil pa nas napeljejo, da kupimo proizvod ali storitev, ki jo promovirajo. Včasih že kmalu spoznamo, da smo bili zavedeni, včasih pa tega sploh ne izvemo nikoli (npr. do smrti uživamo zdravilo, v katerega imamo na podlagi reklame ali strokovnega zagotovila popolno zaupanje, v resnici pa nam vseskozi bolj škodi kot koristi).
Beseda manipulacija ima več pomenov. Danes se najpogosteje uporablja v negativnem pomenu, pri čemer v splošnem pogovornem jeziku označuje namerno zavajanje drugih ljudi z namenom pridobitve neke koristi. Korist so lahko vredni predmeti, denar, družbena moč, ugled, lahko pa že zgolj gola naslada nad tem, da smo nekoga prinesli naokoli. O manipulaciji bi morali veliko vedeti predvsem znanstveniki in strokovnjaki s področij humanistike, družboslovja, naravoslovja in drugih znanosti. Ker danes ravno različne znanosti izrazito močno vplivajo na dogajanje v svetu, je odgovornost znanstvenikov, da ne podležejo manipulaciji, izjemno veliko. Če so, denimo, znanstveniki s področja naravoslovja ali tehnike zmanipulirani, to običajno pomeni, da so njihovi izumi in odkritja zlorabljeni oziroma uporabljeni za izdelavo smrtonosnih strupov in orožij, s čimer se uničujeta narava in družba. Če so zmanipulirani teoretiki in filozofi s področja družboslovja, humanistike ali religije, pa to pomeni, da služijo s svojimi nauki političnim in verskim fanatikom, diktatorjem in nasploh zločincem in uničevalcem pravih človeških vrednot in vrlin.
Pri manipulaciji gre v osnovi za etična vprašanja, čeprav so nekatere manipulacije tudi protipravne. Manipulacije vodijo seveda tudi v škodljive politične, ekonomske in druge odločitve. Toda v temelju gre za vprašanje etičnih vrednot, kajti vsakdo, ki manipulira z drugim, ravna neetično: ga zavaja, do njega ni iskren, mu laže, se iz njega norčuje in podobno. Seveda niso vse manipulacije enako hude, intenzivne. Toda v vsaki manipulaciji je nekaj prikritega, hinavskega. Zavajanje ni direktno, stopnjuje se in ovije se v nežne, simpatične in dopadljive oblike. Tistemu, ki z nami manipulira, zaupamo, on pa to naše zaupanje vseskozi zlorablja.
Zaradi vsega tega in drugih razlogov je nadvse pomembno, da manipulacije SPROTI prepoznavamo in jih onemogočamo. To nam lepo dokazuje sedanja kriza, ki je prav posledica tega, da večina Slovencev v preteklih letih ni prepoznala mnogih manipulacij ali pa se ni sproti in dovolj odločno odzivala nanje. Tudi mnogi tisti, ki so si v preteklih desetletjih na račun manipulacije z večino državljanov pridobili veliko družbeno moč in/ali materialno bogastvo (duševnega in duhovnega si na ta način seveda niso mogli), so nam bili že vsaj v preteklih letih bolj ali manj znani, vendar je tu – žal – odpovedala naša skupna etična in pravna zavest, tako da so vse do nedavnega ti plenilci povsem nemoteno kradli in uničevali našo narodno in naravno substanco.
Danes želim opozoriti le na en, relativno dobro znani vidik manipulacije, ki se imenuje PREUSMERJANJE POZORNOSTI. Na abstraktni ravni Slovenci ta vidik še kar dobro poznamo, vsaj kolikor sodim iz pogovorov z ljudmi. Toda konkretno mu še vedno in še zdaleč nismo kos, tako da nas še posebej politiki vedno znova s to manipulacijo vržejo na finto. Seveda zdaj govorim predvsem o zvitih politikih in njihovih pajdaših. Ti pozornost javnosti, s pomočjo poplave nepomembnih informacij, preusmerijo od pomembnih problemov k nepomembnim. Javnost je tako osredotočena na kake male probleme, aferice in kaj podobnega, med tem pa spregleda ali pozabi na velike probleme in afere, ki se dogajajo v tem istem času. Ljudje vse svoje misli in energijo usmerijo npr. v afero s ponarejeno diplomo poslanca, v tem času pa se nekaj sto milijonov prelije v kak TEŠ 6 ali v dokapitalizacijo kake NLB, nekaj milijončkov pa verjetno tudi v kake zasebne žepe. Če seštejemo koliko energije in časa porabijo mediji in državljani, ki te medije spremljajo, za kako relativno majhno politično ali finančno afero, vidimo, da za kaj večjega res enostavno zmanjka prostora.
Da ne bo pomote, naj takoj poudarim, da je seveda prav, da se razkrije tudi poslančeva ponarejena diploma, če ostanem pri tem primeru. Prav tako je seveda tudi prav, da takšen dogodek vzamemo skrajno resno in zahtevamo od poslanca, da prevzame ustrezno odgovornost. Toda mediji ponavadi take zgodbe spremenijo v glavno mesečno ali letno ponudbo, tako da je, če sem malce sarkastičen, zaradi številnih razprav in modrovanj o tem moten delovni proces v večini slovenskih upravnih enot in podjetij. Na koncu seveda poslanec s ponarejeno diplomo ne prevzame ustrezne odgovornosti, državljani se počutimo moralno nepotešeni, tistih nekaj sto milijončkov pa vmes brez naše vednosti ali vsaj pozornosti odteče v banke in zgrešene naložbe.
Velik del odgovornosti za to nosijo mediji. Ti zaradi dobičkonosnih razlogov svojo pozornost različnim temam pogosto namenjajo v nesorazmerju z njihovo dejansko družbeno težo. Toda tako pač je. To je njihova odgovornost. Mi državljani pa smo pri vsem tem soodgovorni toliko, kolikor tega kljub očitnosti ne ugotovimo ter toliko, kolikor medije in v njihovem ozadju politične in druge lobije pri tem podpiramo, ker »kupujemo« njihove manipulacije.
Toda vsaj v nečem bi lahko tako mediji kot državljani relativno učinkovito že zdaj in tukaj presegli manipulacije. V tem, da zavrnemo vsaj povsem očitne manipulativne preusmeritve pozornosti. Včasih je namreč kaka tovrstna preusmeritev tako očitna, tako neumna, da jo pravzaprav lahko že z malce miselnega truda prepozna vsak državljan. Mislim predvsem na zadeve, ki so tako majhnega pomena, da je že prav bolno, če jih mediji napihujejo. Če npr. medij z velikim naslovom in pompoznim člankom povzame anonimno prijavo, da je nek šolski ravnatelj, direktor podjetja ali minister za reprezentanco v enem letu porabil nekaj sto evrov preveč, je to nekaj čemur nima smisla nameniti posebne pozornosti. Seveda je prav, da se o tem kratko poroča ter da zadevo povsem natančno preuči pristojni inšpektor in po potrebi ukrepa. Toda vsako takojšnje glasno kričanje novinarjev in politikantov, da mora zdaj ta oseba odstopiti ali kaj podobnega, je nekorektno in je očitno manipulativni poskus diskreditacije te osebe. Prav tako je povsem nesorazmerno in zato nepošteno, če taka zgodba dneve in dneve polni časopisne, internetne ali kake druge medijske strani.
S takšnimi pristopi, ki jih je v zadnjih letih vse več, ne uveljavljamo več na pravi način etične in pravne zavesti, pač pa to zavest – bodisi, ker čutimo preveliko etično vnemo, bodisi, ker smo jezni, bodisi, ker smo zmanipulirani – ubijamo. Če namreč neko osebo javno diskreditiramo zaradi vsake malenkosti, potem nam bo kmalu zmanjkalo sposobnih in poštenih ljudi za javne in odgovorne funkcije. Kajti tudi sposobni in pošteni tu in tam naredijo kako manjšo napako ali spodrsljaj. Tudi sodnik, duhovnik, zdravnik in pilot – če želite. In če zdaj vsakega izmed njih zaradi neke malenkosti takoj javno osramotimo, ga zaradi bagatele spodimo iz njegovega poklica – kaj nam potem še ostane?
Ta manipulativni trend je treba zaustaviti in zavzeti pošteno, objektivno držo. Na vsako nepravilnost je treba opozoriti in zanjo uveljavljati odgovornost. Toda pri tem je treba najprej, še preden nekoga dokončno diskreditiramo, ugotoviti, ali je do te nepravilnosti res prišlo, nato pa moramo sankcijski ukrep prilagoditi teži dajanja, pa tudi, kolikor je to primerno, osebnosti storilca (nekoga, ki je že večkrat zagrešil iste nepravilnosti moramo presojati drugače kot nekoga, ki se mu je to zgodilo prvič).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
