Tisto, kar je v teh kritičnih ali kritizerskih pristopih najbolj zaskrbljujoče je, da njihovi nosilci pogosto povsem izgubljajo občutek za pravo mero oziroma za sorazmernost. Zdaj se praktično že za vsako manjšo napako nekega funkcionarja, direktorja, ravnatelja ali drugega vodilnega delavca zahteva kar odstop. Ali bo minister za neko malo laž ali zato, ker je nekoč kupil nekaj letalskih kart s popustom odstopil? Ali bo predsednica sodišča, ki si je na neki tematski zabavi nadela nekdanjo pionirsko čepico z rdečo zvezdo odstopila? Ali mora predsednik/ca vlade zaradi notranjih strankarskih razprtij nemudoma in brez razmisleka o svoji odgovornosti do države odstopiti (in povzročiti vladno in politično krizo)? Ali naj nek kandidat na volitvah od kandidature odstopi, ker je po mnenju nekaterih nekdo od njegovih staršev ali starih staršev politično sporna oseba?
Ker so pri teh zadevah najpogosteje zelo strogi ravno novinarji, katerih javno objavljene besede in misli imajo velik, včasih celo odločilen družbeni pomen, se lahko tudi vprašamo, kdaj bi moral odstopiti novinar. Ali takrat, ko se ugotovi, da je objavil oziroma zagovarjal neresnico? Ali takrat, ko je zaradi malomarnosti prizadel dobro ime tega ali onega funkcionarja ali kakega drugega državljana? Kdaj naj potem odstopi profesor? Ali takrat, ko spozna, da je pred leti učil nekaj povsem nasprotnega temu, kar uči zdaj in je tako celim generacijam posredoval nekoristne ali celo škodljive nauke? Ali morda že takrat, ko spozna, da je na zadnjem izpitnem roku oblikoval prestrog ali premil kriterij in so nekateri študenti, ki tega ne zaslužijo, opravili izpit, ali obratno? Kdaj naj odstopi zdravnik? Že takoj, ko naredi prvo ali drugo zdravniško napako in je pacient zaradi nje tako ali drugače prizadet? Kdaj naj odstopi duhovnik? Ko se zmoti ali zagreši nek manjši greh?
Seveda je odstop pomembna avtosankcija, ki jo je upravičeno zahtevati od nosilca pomembne družbene vloge, kadar stori hujšo napako ali kadar je zaradi pomembnih objektivnih razlogov nujen njegov umik iz te vloge. Toda če bomo zdaj v Sloveniji že za vsako nepravilnost od vsake pomembnejše osebe takoj zahtevali kar odstop, bomo zelo hitro ostali brez vodilnih kadrov. Še posebej pa je stvar lahko krivična takrat, kadar se z zahtevami po odstopu lotimo zgolj tistih, ki so nam enostavno »pri roki«, ker je npr. nekdo objavil kako njihovo zasebno fotografijo ali nas v anonimki opozoril na kako njihovo manjšo napako. Če je napaka huda, obnašanje hudo sporno, če vse skupaj močno kompromitira to osebo in sproža zoper njo v širšem okolju hude moralne, etične in druge pomisleke, potem je seveda prav, da takšna oseba odstopi. Toda če ne gre za tako hude stvari, je primerneje zahtevati odpravo napake (kolikor je to mogoče), javno opravičilo, spremembo bodočega ravnanja ali prakse ali kako podobno sankcijo. Ne pa vedno kar odstop. Kajti, verjemite mi, večina tistih, ki bi že zdavnaj morala odstopiti, je še danes precej nedotakljiva in se je mnogi tisti, ki vse druge pozivajo k odstopu, ne upajo niti javno kritizirati, kaj šele pozivati k odstopu ali kakemu hujšemu ukrepu – ker morebiti nimajo dovolj dokazov za njihova nečedna dejanja, predvsem pa zato, ker se jih enostavno bojijo ali pa so njihovi »sodelavci« ali »simpatizerji«.
Bodimo torej bolj premišljeni in pravični. Zahtevajmo sankcije, ki so pravične in kot takšne sorazmerne s storjenimi napakami oziroma škodljivimi ravnanji. Če bomo namreč od vseh in vsakogar, ki ga že malce polomi zahtevali kar takoj odstop, bomo na koncu morali odstopiti kar vsi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
